Jedro

Za določitev višine odškodnine je pomembno stanje nepremičnine ob začetku razlastitvenega postopka. Če postopek razlastitve traja dalj časa, je pravilno, da se odškodnina valorizira na dan odločanja. Od odvzema posesti razlaščencu je razlastitveni upravičenec v zamudi s plačilom odškodnine, zato bi podobno, kot pri denarnih odškodninah za povrnitev premoženjske škode, odmerjenih po cenah na dan sodne odločbe, moral od tega trenutka dalje plačati razlaščencu zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 06.06.2005 in popravni sklep z dne 16.08.2005 se v delu, kjer je odločeno, da tečejo zakonite zamudne obresti od 06.06.2005 dalje in v točki I./3 r a z v e l j a v i in se v delu glede začetka teka zamudnih obresti vrača zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se odvzame lastninska pravica na nepremičninah parc.št. 1314/1, gozd 5.r., v izmeri 84 m2, vl.št. 377, k.o. G. in parc.št. 1314/2, gozd 5.r., v izmeri 6336 m2, vl.št. 337, k.o. G., v lasti R.G. do 1/6, D.G. do 4/6 in I.G. do 1/6 ter da se vzame lastninska pravica na nepremičninah parc.št. 1226/1, gozd 7.r, v izmeri 113 m2, vl.št. 330 k.o. G., parc.št. 1226/2, gozd 7.r., v izmeri 185 m2, vl.št. 330 k.o. G. in parc.št. 1226/3, gozd 7.r., v izmeri 3992 m2, vl.št. 330 k.o. G., v lasti D.G. do 1/2 in I.G. do 1/2 in se v tem obsegu prenese lastninska pravica v last Republike Slovenije. Republiki Sloveniji je naložilo, da je dolžna za odvzete nepremičnine plačati odškodnino in sicer R.G. v višini 407.466,70 SIT, D.G. v višini 2.283.770,05 SIT in I.G. v višini 1.061.369,95 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06.06.2004 dalje do plačila v roku 15 dni. S popravnim sklepom z dne 16.8.2005 pa je datum, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti popravilo na 06.06.2005. Prejšnjim lastnikom je naložilo, da so dolžni izročiti nepremičnine v posest Republiki Sloveniji v roku 30 dni po plačilu odškodnine. Zavrnilo je predlog nasprotnih udeležencev za zagotovitev nadomestnih zemljišč in odločilo, da je predlagateljica postopka dolžna nasprotnim udeležencem povrniti stroške postopka v višini 982.883,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06.12.2002 dalje do plačila. V ponovnem postopku je sodišče ugotovilo, da predlagateljica nima na razpolago drugega enakovrednega zemljišča, zato je odškodnino določilo v denarju. Ugotovilo je, da so imele nepremičnine, ki so bile nasprotnim udeležencem odvzete v postopku razlastitve zaradi gradnje avtoceste na odseku K.-S. status kmetijskih zemljišč. Gre za nepremičnine na območju gozda in pri odločanju o denarni odškodnini je sodišče v celoti sledilo cenitvi sodnega izvedenca in cenilca gozdarske stroke M.T.. Komunalni priključki niso bili speljani do teh nepremičnin, ampak je bila komunalno opremljena samo parc.št. 635/4 k.o. G., na kateri je bil gostinski objekt s funkcionalnim zemljiščem in glede katere so nasprotni udeleženci že prejeli odškodnino v letu 2001 na podlagi kupoprodajne pogodbe.

Zoper odločitev o plačilu odškodnine in izročitvi nepremičnin v posest predlagateljici so vložiti nasprotni udeleženci pritožbo. Uveljavljajo pritožbena razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vztrajajo, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da zagotovi nadomestna zemljišča. Predlagateljica se kljub taki zakonski obveznosti ni potrudila, da bi nasprotnim udeležencem poiskala in ponudila nadomestna zemljišča, ampak je na konkreten predlog iskala le razloge, ki so onemogočali izročitev, sama pa niti ni ponudila nobene parcele. Sodišče je nekritično sledilo njenim navedbam, da enakovrednega zemljišča ni na razpolago. V tem delu je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je nemogoče, da predlagateljica ne bi imela enakovrednega zemljišča. Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine pa je sodišče spregledalo, da je pomemben namen za katerega so se nepremičnine uporabljale. Zemljišča, ki so predmet tega postopka, so tvorile zaključen kompleks s parc.št. 635/4 k.o. G., ki je bila v naravi gostinski kompleks s funkcionalnim zemljiščem. Nepremičnine, ki so predmet tega postopka, je pravni prednik nasprotnih udeležencev kupil leta 1970 z namenom razširitve gostinske dejavnosti za potrebe avtokampa. Na teh zemljiščih pravni prednik nikoli ni opravljal kmetijske dejavnosti, ampak le gostinsko in prav za razširitev slednje so bile kupljene te parcele. Na nepremičnine je bila speljana voda, elektrika, telefonski kabel, do njih je na spodnji strani potekala dovozna pot. Za parcelo št. 1226 k.o. G. so imeli nasprotni udeleženci sklenjeno s Cestnim podjetjem K. najemno pogodbo, po kateri je ta gospodarska družba uporabljala del te parcele za skladiščenje gramoza in sekancev, torej za opravljanje gospodarske dejavnosti in je zato plačevala nasprotnim udeležencem najemnino. Napačno je nepremičnine ocenilo kot kmetijska zemljišča. Sodišče ni upoštevalo, da gre za izjemno lokacijo nepremičnin, saj se je z njih videlo celoten Tržaški zaliv. Ocenjena vrednost ni enaka tržni vrednosti teh nepremičnin, saj z dosojenim zneskom nasprotni udeleženci ne morejo kupiti zemljišča, ki bi vsaj približno imelo lastnosti, kot so jih imela razlaščena zemljišča. Tega se je očitno zavedala tudi predlagateljica, ker ni niti poskusila zagotoviti enakovrednega zemljišča, saj bi zanj morala plačati vsaj 5-krat več, kot je sedaj dosojeno nasprotnim udeležencem. Nasprotni udeleženci nasprotujejo tudi odločitvi sodišča prve stopnje, po kateri je predlagateljica dolžna plačati zakonite zamudne obresti od dosojene odškodnine od 06.06.2004 dalje do plačila. Po 2.odst. 26.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) se višina odškodnine za odvzeto nepremično premoženje določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa iz 33.čl. ZSZ. Ta sklepa sta bila izdana 22.03.2001 in 04.03.2002, zato je v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo. Zgrešeno se sodišče sklicuje na smiselno uporabo 122.čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki je bil v celoti razveljavljen z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SZ) z dne 01.01.2003. Napačna je tudi odločitev pod točko II, po kateri morajo nasprotni udeleženci predlagateljici izročiti predmetno nepremičnino v posest v roku 30 dni po plačilu odškodnine. Predlagateljica je že pred izdajo obeh sklepov o začetku razlastitvenega postopka pričela na nepremičninah nezakonito izvajati gradbene posege in je na zemljišču tudi kopala kamenje in pridobivala gramoz za potrebe izgradnje avtoceste. Stanje na teh nepremičninah je bilo že ob prvem ogledu obeh cenilcev S.P. in M.T., ki je bil opravljen 15.05.2002 povsem spremenjeno in zato tudi izvedenca nista mogla ugotoviti dejanskega stanja. Izvedenec gozdarske stroke si očitno tudi iz tega razloga ni mogel ustvariti prave predstave in je opravil cenitev na podlagi stanja okoliških zemljišč ter iz tega razloga podal napačno cenitev. Nasprotni udeleženci torej že več kot štiri leta nimajo v posesti teh nepremičnin, zato jih tudi ne morejo izročiti. Zaradi nezakonitega ravnanja je nasprotnim udeležencem nastala škoda, ki vpliva na odločitev v tem postopku, saj dejanskega stanja in s tem realne vrednosti nepremičnin cenilca nista mogla ugotoviti. Predlagateljica ni izkoristila pravnih možnosti iz 37.čl. ZSZ in kljub temu, da je avtocestni odsek K.-S. že predan v uporabo in se zanj pobira cestnina, še ni plačala niti tolarja odškodnine, čeprav ima zakonsko podlago za plačilo akontacije. Zaradi vsega tega nasprotni udeleženci predlagajo razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje moralo v skladu z določbo 2.odst. 177.čl. Zakona o urejanju prostora (ZUreP - Ur.l. RS, št. 110/2002) postopek razlastitve končati po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ - Ur.l. RS, št. 44/97). Po določbi 24.čl. tega zakona je moral razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino. Primarna dolžnost razlastitvenega upravičenca je sicer bila zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, je moral plačati odškodnino. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da razlastitveni upravičenec drugega enakovrednega zemljišča ni imel, kar je tudi obsežno obrazložilo na četrti strani izpodbijanega sklepa, zato so pritožbene navedbe, v katerih nasprotni udeleženec oporeka tem dejanskim ugotovitvam neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so sporne nepremičnine, kot del kompleksa gostinskega lokala predstavljale funkcionalno zemljišče gostinskega objekta. Sodišče prve stopnje je imelo v podatkih spisa vso podlago za zaključek, da je samo nepremičnina s parc.št. 635/4 k.o. G. bila v naravi gostinski objekt s funkcionalnim zemljiščem, ostale nepremičnine, ki so predmet tega razlastitvenega postopka, pa so imele do sprejetja uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku K.-S. (Ur.l. RS, št. 51/99 z dne 29.06.1999) status kmetijskih zemljišč in se nahajajo na območju gozda (urbanistična informacija z dne 28.06.2000). Samo dejstvo, zakaj je pravni prednik sporne nepremičnine v letu 1970 odkupil, na opredelitev statusa teh nepremičnin ne vpliva. Na podlagi 2.čl. ZSZ so nezazidano stavbno zemljišče predstavljale zemljiške parcele na območju, ki je bilo s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov in zemljiške parcele na takem območju, na katerih je bil zgrajen objekt. Nepremičnine, ki so predmet tega razlastitvenega postopka, teh pogojev niso izpolnjevale. Šele z Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto K.-S. je bil pravno formalno spremenjen status teh zemljišč iz kmetijskega v nezazidano stavbno.

V postopku se tudi niso potrdile navedbe nasprotnih udeležencev, da bi na te nepremičnine bila speljana voda, elektrika, telefonski kabel. Komunalno urejena je bila samo parc.št. 635/4 k.o. G.. Dejstvo, da je del parc.št. 1226 k.o. G. pravni prednik nasprotnih udeležencev oddal Cestnemu podjetju K., ki je na tem delu skladiščil gramoz in sekance, še tudi ne dokazuje, da bi šlo za nezazidano stavbno zemljišče, saj se gramoz in drugi material lahko skladišči tudi na kmetijskem zemljišču. Sodišče prve stopnje je pri cenitvi teh nepremičnin zato izhajalo iz pravilnega kriterija, ko je te nepremičnine ocenilo kot gozdna zemljišča. Pri ugotavljanju tržne cene je upoštevalo cenitev izvedenca gozdarske stroke, ki je pojasnil, da je upošteval tudi ta kriterij. Pritožbene navedbe, da za odškodnino, ki jo je določilo sodišče nasprotni udeleženci ne bi mogli kupiti zemljišč, ki bi imeli približno enake lastnosti, kot jih ima razlaščeno zemljišče, so brez vsake dokazne podlage. Nasprotni udeleženci bi seveda morali pri ugotavljanju tržne cene upoštevati, da je pomembna cena za kmetijsko zemljišče in ne cena za stavbno zemljišče, ki bi lahko doseglo bistveno višjo ceno zaradi lokacije s pogledom na Tržaški zaliv. Vendar, kot je že povedano, sporne nepremičnine niso imele tega statusa, zato cena stavbnega zemljišča ni izhodišče, s katero bi se primerjala odškodnina za razlaščene nepremičnine. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, kjer izpodbija odločbo, da se plača za razlaščene nepremičnine denarna odškodnina in v delu, kjer se izpodbija višina te odškodnine, zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

Pač pa po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti za čas pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je določena višina odškodnine za razlaščene in odvzete nepremičnine. Določbo 2.odst. 26.čl. ZSZ, po kateri se višina odškodnine za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa iz 33.čl. tega zakona, torej sklepa o začetku razlastitvenega postopka, pritožbeno sodišče razlaga tako, da je za določitev višine odškodnine pomembno stanje nepremičnine ob začetku razlastitvenega postopka. Če postopek razlastitve traja dalj časa, je pravilno, da se odškodnina valorizira na dan odločanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je odškodnino določilo po cenah v času odločanja. Zmotno pa je štelo, da zaradi valorizacije odškodnine nasprotni udeleženci niso upravičeni do zamudnih obresti za čas pred izdajo odločbe. Določba 122. člena ZNP, na katero se opira pri tej razlagi, ni uporabna. Najprej zato, ker pritožba pravilno opozarja, da je bila ta določba razveljavljena s prejemom SPZ. Pa tudi sicer, enaka določba, ki jo vsebuje SPZ v členu 70, ni primerna. Okoliščine, zaradi katerih je v zakonu določeno, da se pri izplačilu deleža solastniku plačajo od dneva pravnomočnosti odločbe o delitvi do plačila zamudne obresti, so povsem drugačne, kot so lahko okoliščine pri plačilu odškodnine za razlaščeno nepremičnino. To se vidi tudi iz okoliščin konkretnega primera, na katere se opozarja v pritožbi, ko se navaja, da je na razlaščenih nepremičninah zgrajena že avtocesta, za katero se pobira že cestnina, nasprotni udeleženci pa vse doslej še niso prejeli za te nepremičnine niti tolarja odškodnine. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin, ki je urejal pred SZS razlastitvene postopke, je v 55. členu urejal primere, ko je prišlo do predčasnega odvzema nepremičnine iz posesti. V takem primeru so po drugem odstavku tega člena pripadale razlaščencu kot nadomestilo za predčasen odvzem iz posesti obresti. ZSZ takšne določbe ni imel. Po 37. členu tega zakona se je izdala posebna odločba, če je bilo neizogibno potrebno, da razlaščenec nepremičnino izroči v posest razlastitvenemu upravičencu pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice. Pri predčasnem odvzemu posesti pa je moral razlastitveni upravičenec razlaščencu plačati akontacijo, ki je znašala najmanj 75% vrednosti nepremičnine. V primeru, če je razlastitveni upravičenec nepremičnino odvzel brez odločbe sodišča, ne more biti v boljšem položaju. Od odvzema posesti razlaščencu je v zamudi s plačilom odškodnine, zato bi podobno, kot pri denarnih odškodninah za povrnitev premoženjske škode, odmerjenih po cenah na dan sodne odločbe (načelno pravno mnenje je objavljeno v Pravnih mnenjih I/2002, stran 11) moral od tega trenutka dalje po mnenju pritožbenega sodišča plačati razlaščencu zamudne obresti. Podlage, da bi se vezalo plačilo zamudnih obresti že na izdajo sklepa o uvedbi postopka, kot predlaga pritožba, pa ni. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta bila sklepa o uvedbi postopka za razlastitev v tej zadevi izdana glede dveh parcel 22.3.2001 in glede naslednjih dveh 4.3.2002. Še ob izdaji drugega sklepa se ni trdilo, da bi razlastitveni upravičenec že vzel posest razlaščencem (zapisnik na l.št. 25 spisa). Takšno trditev so nasprotni udeleženci prvič postavili v vlogi z dne 2.4.2002 (l.št. 29), iz česar se da sklepati, da je prišlo do odvzema posesti po izdaji drugega sklepa o uvedbi postopka razlastitve. Ker je za to, od kdaj tečejo zamudne obresti potrebno ugotoviti, kot je spredaj obrazloženo, točen datum tega trenutka, je pritožbeno sodišče moralo v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo odločanje. Ko bo sodišče ugotovilo to okoliščino, naj o začetku teka zamudnih obresti in obrestni meri (v skladu z načelnim pravnim mnenjem) ponovno odloči. Ker je na nepremičninah, ki so bile predmet tega razlastitvenega postopka, posest že bila odvzeta pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice nasprotnim udeležencem, pritožba utemeljeno tudi opozarja, da je nesmiselna odločitev sodišča prve stopnje o izročitvi nepremičnine v posest predlagateljici v točki I./3, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sklep sodišča prve stopnje moralo razveljaviti.