Jedro

Ni podlage za sprejem pristojnosti upravnega sodišča, saj institut subsidiarnega sodnega varstva ni namenjen ugotavljanju kršitev ustavnih pravic in odpravi posledic, ki so nastale zaradi teh kršitev, kadar stranka, ki je imela na razpolago drugo sodno varstvo, tega ni izkoristila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa razdružilo zadevo tako, da je sprejelo v samostojno obravnavanje tožbo proti toženi stranki B in to zadevo izločilo v samostojno obravnavo ter nato o zadevi odločilo s posebnim sklepom U 337/2008 (v njem se je izreklo za nepristojno, ker je štelo, da imata tožnici v tem sporu zoper primarno sodno varstvo v nepravdnem postopku pri sodišču splošne pristojnosti), z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je tožbo zoper prvotoženo, drugotoženo in tretjetoženo stranko kot prepozne zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb ugotovilo, da sta tožnici vložili tožbo zoper štiri tožence zaradi kršitve ustavnih pravic z nezakonitim dejanjem, ki naj bi ga prvotožena stranka storila s tem, da je dne 14.3.2008, na podlagi napotnice, proti volji tožnic, sprejela mladoletno prvotožnico na zdravljenje na psihiatrični oddelek, od koder je bila dne 12.6.2008 odpuščena in premeščena v B. Tretjetožena stranka naj bi kršila ustavne pravice tožnicama zaradi izdaje napotnice, četrtotožena stranka pa zaradi izvajanja asistence in posredovanja pri namestitvi prvotožnice v reševalni avtomobil. Na podlagi tega je ugotovilo, da so dejanja, s katerimi naj bi trije toženci posegli v ustavne pravice tožnic, prenehala in da tožnici zahtevata v zvezi s temi dejanji le ugotovitev kršitve. Presodilo je, da glede na tak zahtevek tožnici nimata zagotovljenega sodnega varstva v drugem postopku in je zato sprejelo pristojnost na podlagi 4. člena ZUS-1. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo dejanje, s katerim naj bi prvotožena stranka kršila ustavne pravice (izvedba prisilne hospitalizacije), storjeno dne 14.3.2008 in je trajalo do 12.6.2008, ko je bila prvotožnica odpuščena iz klinike UKC in premeščena v B. Ker je izpodbijano dejanje prvotožene stranke dne 12.6.2008 prenehalo, tožba pa je bila vložena 17.7.2008, kar je po preteku roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, je tožbo kot prepozno zavrglo. Kot prepozno je zavrglo tudi tožbo proti drugotoženi stranki C. in zdravnici D., ki je dne 14.3.2008 napisala napotnico za hospitalizacijo prvotožnice; in tožbo proti Policijski postaji V. komandirju F., zoper katero gre tožbeni očitek kršitve človekovih pravic zaradi pomoči pri nasilni odvedbi prvotožeče stranke v psihiatrični oddelek dne 14.3.2008. Tožba zoper ti dve toženi stranki je bila tudi vložena po preteku prekluzivnega 30-dnevnega roka. Zato jo je enako kot zoper prvotoženo stranko sodišče zavrglo kot prepozno.

Tožnici vlagata s pomočjo N. pritožbo zoper 2. točko sklepa (zavrženje tožb). Navajata, da ni razumljivo, da je sodišče za reševanje tožb, ki jih je štelo kot prepozne, sprejelo pristojnost za reševanje, za reševanje spora proti Centru pa je odklonilo pristojnost. Zadeve so popolnoma enake in zgolj zato, ker je očitano dejanje treh tožencev že prenehalo, ni bilo podlage za razlikovanje glede pristojnosti. Odločitev sodišča pa je v tem delu spora napačna, saj 30-dnevni rok še ni potekel od takrat, ko sta stranki izvedeli za poseg v njuno pravico. Za sama dejanja sta obe tožnici izvedeli že takoj, ko so bila storjena, ker sta bila pri njih osebno udeleženi, nista pa tedaj vedeli, da gre za poseg v njune ustavne pravice. To naj bi izvedeli šele 15. junija, ko jima je pisec tožbe pojasnil, kaj ta dejanja pomenijo, takoj nato pa sta vložili tožbo po 4. členu ZUS-1, to je 18. julija 2008. Pritrjuje, da 1. odstavek 23. člena ZUS-1 ne govori o 30-dnevnem roku od takrat, ko je stranka izvedela za poseg v njeno pravico, ampak od dne, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice. Na prvi pogled taka zakonska ureditev ni sporna, saj tudi takrat, ko je kakšna pravica kršena z aktom (odločba državnega organa) pravo izhaja iz načela ignorantiae iuris nocet. Tudi če zaradi pravne neukosti ali premajhnega pravnega znanja stranka ne ve, da je tista odločba nezakonita in da krši njene pravice, je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu 30 dni. Drugačen pa je položaj, kadar gre za kršitev pravice z dejanjem brez odločbe. Stranka nima pravnega pouka in se niti ne zaveda, da ima sodno varstvo zoper kršitev ustavnih pravic. Zato je sporna zakonska ureditev, ki jo določa 1. odstavek 23. člena ZUS-1, in ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, saj bi morala ta določba, kadar gre za kršitev ustavnih pravic, določiti najmanj enak rok kot je za ustavno pritožbo (60 dni), če ne daljšega, upoštevajoč še večjo zahtevnost in strokovno zapletenost tožbe v upravnem sporu zaradi dejanja, kot velja za ustavne pritožbe. Zavrženju tožbe proti prvotoženi stranki pa dodatno ugovarja zaradi tega, ker se je hospitalizacija sicer formalno končala 12.6.2008, dejansko pa je prav ta institucija s svojo strokovno nadrejenostjo B doslej prisilno hospitalizirano mladoletno osebo predala v nadaljnje zdravljenje, ne da bi bila ta podrejena izvajalska organizacija sploh vedela, v kakšen položaj je bila spravljena. Glede na nadaljevanje prisilne hospitalizacije je prvotožena stranka vsaj soodgovorna, da je do nje prišlo in ta prisilna hospitalizacija pri B stranki še vedno traja. Tožnici prosita za oprostitev plačila sodnih taks.

Prizadeta stranka J., oče mladoletne tožnice, v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in prereka vse pritožbene navedbe. Drugotožnica zavaja sodišče in institucije v državi in ne vidi koristi mladoletnega otroka, za dosego svojih ciljev pa ne izbira sredstev. Neutemeljena je tožbena trditev, da drugotožeča stranka ni vedela za svoje pravice, saj je pravnica in se svojih pravic prav dobro zaveda.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožb pravilna, ni pa pravilna pravna podlaga, na podlagi katere je to odločitev sprejelo.

Iz tožbenih navedb in podatkov ter dokazov, ki sta jih posredovali tožnici, izhaja, da so vsa očitana dejanja toženih strank, ki naj bi posegala v njune ustavne pravice, povezana z izvršilnim postopkom na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v ... z dne 10.3.2008 o odvzemu mladoletne tožnice materi in njeni izročitvi očetu. Iz poročila Združenja ... z dne 27.6.2007 je razvidno, da je izvršbo vodil sodni izvršitelj H. ob asistenci policistov, kriminalistov, zdravnice, dveh delavk centra za socialno delo in ključarja. V posebnih določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98, 72/98-začasno zadržanje 11/99- odločba USRS, 89799/ZPPLPS/, 11/01/ZRacS-1 in 75/02), v členih 238 a-g je podrobno urejen postopek in način izvrševanja sodnih odločb v zadevah varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki. Stranka ali udeleženec postopka ima na podlagi 1. odstavka 52. člena ZIZ zaradi nepravilnosti pri opravljanju izvršbe zagotovljeno sodno varstvo in pravico zahtevati od sodišča, naj odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. Po 3. odstavku navedenega člena je dolžno sodišče o nepravilnostih, ki jih je storil izvršitelj pri opravljanju izvršbe, obvestiti ministra, pristojnega za pravosodje, zbornico izvršiteljev in predsednika okrajnega in okrožnega sodišča, na območju katerega ima izvršitelj sedež. V okviru pravnega sredstva po 52. členu ZIZ imajo prizadete stranke v izvršilnem postopku v celoti zagotovljeno varstvo ustavnih pravic. V tem okviru zakon dopušča tudi, da sodišče lahko v nujnih primerih, če gre za zagotovitev varstva koristi otroka, spremeni izvršilno sredstvo, določeno o sklepu o izvršbi (4. odstavek 238.b člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta imeli tožnici za varstvo ustavnih pravic, ki naj bi bile kršene z dejanjem toženih strank zagotovljeno primarno sodno varstvo po ZIZ. V tem postopku sta imeli možnost od 14.3.2008 do 12.6.2008 zahtevati ugotovitev in odpravo nepravilnosti v izvršilnem postopku zaradi domnevne kršitve ustavnih pravic in tudi odpravo kršitve. S prenehanjem dejanj tožencev v tem postopku, ta dejanja ne učinkujejo več in jih tudi v izvršilnem postopku ni mogoče odpraviti. Zato tudi ni bilo podlage za odstop zadeve v reševanje pristojnemu izvršilnemu sodišču. Prav tako pa ni bilo podlage za sprejem pristojnosti upravnega sodišča, saj institut subsidiarnega sodnega varstva ni namenjen ugotavljanju kršitev ustavnih pravic in odpravi posledic, ki so nastale zaradi teh kršitev, kadar stranka, ki je imela na razpolago drugo sodno varstvo, tega ni izkoristila.

Ustavnopravne presoje 1. odstavka 23. člena ZUS-1, kar predlaga pritožba, pritožbeno sodišče ni sprožilo, saj tega člena ni uporabilo pri odločanju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 1. odstavkom 82. člena ZUS-1).

O predlogu za oprostitev sodne takse bo odločalo sodišče prve stopnje.