Jedro

Določbe 45. člena ZSS je treba razlagati v pomenu, da sta imenovanje in napredovanje sodnika edini podlagi za uvrstitev sodnika v plačni razred. Ob odsotnosti nadaljnjih določb v ZSPJS ali v ZSS o tem, kako se sodnika uvrsti ob imenovanju, je ureditev z uporabo logične razlage mogoče razumeti (le) v pomenu, da se sodnika uvrsti v začetni plačni razred, v katerega je uvrščena funkcija. Sodnika zakon ne varuje z zagotovljeno plačo v primeru ponovne izvolitve v sodniško funkcijo po prekinitvi opravljanja sodniške službe. Z začetkom mandata oziroma ob imenovanju na višje sodniško mesto se vsi sodniki enotno uvrstijo v začetni plačni razred za funkcijo, kar pa zanje ne pomeni dokončnega pač pa prehodno stanje, saj z nastopom sodniške službe pridobi sodnik pravico do napredovanja pod pogoji zakona (prvi odstavek 24. člena ZSS).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo z dne 9. 5. 2012 (prva izpodbijana odločba) ugotovil, da je tožnica nastopila sodniško službo višje sodnice na Višjem sodišču v Ljubljani 9. 5. 2012 (v 1. točki izreka), odločil, da se tožnica kot sodnica z dnem 9. 5. 2012 na podlagi 18. člena v povezavi s 16. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS-L) uvrsti v 55. plačni razred (v nadaljevanju: PR) ter da vrednost PR na dan izdaje te odločbe znaša 3.979,62 EUR bruto in se usklajuje skladno z določili ZSPJS (v 2. točki izreka), da se plača tožnici glede na 2. točko izreka te odločbe v obdobju od 9. 5. 2012 do 31. 12. 2012 na podlagi 7. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju: ZDIU12) obračunava in izplačuje glede na 51. PR ter da vrednost PR na dan izdaje odločbe znaša 3.401,80 EUR bruto in se usklajuje skladno z določili ZSPJS (v 3. točki izreka), da tožnici poleg osnovne plače pripadajo dodatki kot tam navedeno; dodatki se od 9. 5. 2012 do 31. 12. 2012 izplačujejo od osnovne plače, določene glede na plačni razred v 3. točki izreka odločbe (v 4. točki izreka) ter da se tožnici v času od 9. 5. 2012 do 31. 12. 2012 plača iz 3. točke izreka odločbe zniža v višini 4 % (v 5. točki izreka).

2. Sodni svet RS (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 17. 1. 2013 pritožbi tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 5. 2012 delno ugodil in to odločbo v 3. in 5. točki ter v 4. stavku 4. točke izreka odpravil, v preostalem pa pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnica na podlagi 45. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) ob upoštevanju Priloge 3 uvrščena v začetni PR višjega sodnika, to je 55. PR. Drugostopenjski organ pojasnjuje še, da je bila s prehodom na sistem določitve sodniških plač na podlagi ZSPJS sicer še možna uvrstitev sodnika ob izvolitvi v višji PR, vendar v manjšem razponu, kot je to pred tem dopuščal ZSS; z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 91/09, v nadaljevanju: ZSS-I) pa je bilo uvrščanje sodnikov v višji PR ob izvolitvi dokončno ukinjeno. Zakonodajalec je tako sledil stališču, da sodnik s kandidaturo in imenovanjem na sodniško mesto nastopi nov mandat, zato mu je treba na novo določiti PR, tako na primer tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1320/2009. Določb 105. in 107. člena ZSS, na kateri se je sklicevala tožnica v pritožbi, po mnenju drugostopenjskega organa v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Glede obračunavanja in izplačila sodniških plač skupaj z dodatki v obdobju od 9. 5. 2012 do 31. 12. 2012 ter znižanja plače v višini 4 % na podlagi 7. člena ZDIU12 pa je drugostopenjski organ že zavzel stališče, da je navedena zakonska ureditev v nasprotju z ZSS, zato je zaradi napačne uporabe predpisa pritožbi tožnice zoper 3. točko, 4. točko v delu glede določitve načina izplačila dodatkov k plači v obdobju od 9. 5. 2012 do 31. 12. 2012 ter 5. točko izreka ugodil ter odločbo v tem delu odpravil. 3. Podpredsednik Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo z dne 14. 6. 2012 (druga izpodbijana odločba) odločil: da se tožnici kot višji sodnici na Višjem sodišču v Ljubljani plača od 1. 6. 2012 dalje obračunava in izplačuje v skladu s 55. PR ter da vrednost PR na dan izdaje odločbe znaša 3.661,25 EUR (v 1. točki izreka), da tožnici kot sodnici poleg osnovne plače pripadajo dodatki kot navedeno (v 2. točki izreka) in da z dnem 31. 5. 2012 preneha veljati prva izpodbijana odločba (v 3. točki izreka). Kot razlog za izdajo odločbe ta navaja 157. člen Zakona za uravnotesženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF) ter 236. in 247. člen tega zakona.

4. Z odločbo z dne 17. 1. 2013 pa je drugostopenjski organ pritožbi tožnice zoper drugo izpodbijano odločbo delno ugodil in 3. točko izreka navedene odločbe odpravil, v preostalem pa pritožbo zavrnil. 5. Tožnica kot predmet tožbe izpostavlja 1. in 2. točko, posledično pa še 4. točko izreka prve izpodbijane odločbe ter 1. in 2. točko izreka druge izpodbijane odločbe. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih o napačni uvrstitvi tožnice v 55. PR v odločbi drugostopenjskega organa št. 2/13-56 pa tožnica uveljavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z materialnopravno razlago v izpodbijanih odločbah, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v 55. PR, se ta ne strinja, ker ni ustavnopravno skladna. Kot za presojo utemeljenosti tožbe relevantne predpise navaja ZSPJS, in sicer določbe o funkcionarjih oziroma sodnikih ter posebno ureditev v ZSS (1.a, 4., 19.a, 20., 30., 45. in 46. člen). Navedeno ureditev ZSS je po mnenju tožnice treba razlagati na materialnopravno pravilen in ustavno skladen način tako, da bi sodnik, ki mu je sodniška funkcija prenehala, pa je bil nato ponovno izvoljen, moral biti uvrščen v istem nazivu oziroma položaju kot pred prenehanjem sodniške funkcije, saj je tudi pri uvrstitvi v PR treba upoštevati dotedanje opravljanje sodniške funkcije, kajti zakon ne določa, da bi pridobljeno obdobje opravljanja sodniške službe lahko bilo izničeno ali razveljavljeno. Relevantnih zakonskih določb tako ni mogoče razlagati na način, da se novoizvoljenega sodnika vedno uvrsti v 1. (najnižji) PR, ki ustreza pridobljenemu nazivu, ampak je treba uvrstitev v PR izvesti upoštevajoč vsak konkreten primer posebej, kar omogoča razpon PR (55 – 58). V vsakem konkretnem primeru je tako treba upoštevati določila ZSS kot specialnega zakona, v katerem so določeni kriteriji za izvolitev in napredovanje sodnikov ter stopnjo njihovega doseganja glede na obstoječe sodniške izkušnje. Tožnici, ki je sodniško funkcijo opravljala od leta 1985 ter ji je ta prenehala 2. 11. 2009, 9. 5. 2012 pa je ponovno nastopila sodniško službo, z izpodbijanima odločbama pri uvrstitvi v PR ni bilo upoštevano dotedanje sodniško delo, ki ga je opravljala najprej 8 let kot prvostopenjska sodnica in nato 6 let kot višja sodnica ter še 9 let kot višja sodnica svétnica. Upoštevajoč le delo na višjem sodišču pa je tožnica delo višje sodnice pred izdajo izpodbijanih odločb opravljala že 15 let, sodniška funkcija pa ji je prenehala, ko je delala v nazivu višje sodnice svétnice. V razponu določeni PR v ZSPJS bi se enako kot pri napredovanju sodnikov v skladu z določili 4. razdelka zakona morali upoštevati tudi v konkretnem primeru, saj so bile v nasprotnem primeru tožnici kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena in do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da se je organ pri odločitvah opiral na čisto gramatikalno razlago ZSS-I, z uporabo razlagalne metode po namenu zakona pa bi moralo biti upoštevano, da se v skladu z določbo zadnjega stavka 45. člena ZSS ob izjemnem ali hitrejšem napredovanju sodnika lahko uvrsti v (višji) PR. Tožnica je že imela pridobljeno pravico do hitrejšega napredovanja, saj je bila višja sodnica svétnica že od leta 2000 dalje, ki jo je pridobila ravno na podlagi izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje, kar vse je razvidno iz dokumentov v njenem osebnem spisu. S tem ko je tožnica kot višja sodnica oziroma višja sodnica svétnica opravljala sodniško službo 15 let pa je z uvrstitvijo v prvi (55.) PR bilo povsem izničeno opravljanje sodniške funkcije pred ponovno izvolitvijo in imenovanjem v sodniški naziv, ki je bil dodeljen pred ponovno izvolitvijo na enako sodniško mesto. S tem je bila postavljena v enak položaj, kot če bi kandidirala na sodniško mesto višje sodnice po minimalnih izpolnjenih pogojih ZSS, torej po 11. členu ZSS, če bi uspešno opravljala sodniško funkcijo najmanj 6 let, medtem ko jo je dejansko opravljala kot sodnica prve stopnje 8 let in kot višja sodnica 15 let, torej skupaj 23 let. Z izpodbijanima odločbama so bile tako v celoti zanikane vse pravice, ki tožnici pripadajo na podlagi že opravljene sodniške službe. Tožnica je bila v sodstvu zaposlena celotno delovno dobo, z izjemo dveh let in pol v odvetništvu; z neupoštevanjem te okoliščine, ki je odločilna za pravilno uvrstitev v PR, je brez razumnega razloga postavljena v bistveno slabši položaj od kolegov, celo tistih, ki imajo manj skupnih sodniških izkušenj oziroma imajo krajšo sodniško dobo na višjem sodišču. Pri tem pa je vsa napredovanja najprej v nazivu in nato na položaj svétnice dosegla po enakem postopku in pod enakimi pogoji ter na podlagi ustrezne ocene sodniške službe – kot ostali sodniški kolegi. Zato ne more biti razloga, da se te pridobljene sodniške izkušnje tudi tožnici ne bi upoštevale na enak način in z enakimi učinki kot se pri odločanju o pravicah v zvezi s sodniško službo upoštevajo drugim sodnikom. Ker v izpodbijanih odločbah zakon ni bil uporabljen na opisani (enak) način, za razlikovanje pa ni razumnega razloga, je bila kršena zakonska pravica tožnice do uvrstitve v PR skladno s sodniškimi izkušnjami, s tem pa tudi njena ustavna pravica do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic v postopku odločanja o plači. Tožnica sodišču predlaga, naj po izvedenem dokaznem postopku razsodi, da se prva izpodbijana odločba odpravi v 2. in 4. točki izreka, druga izpodbijana odločba v 1. in 2. točki izreka ter da se tožnico z dnem 9. 5. 2012 uvrsti v 58. PR z ustrezno po zakonu določeno plačo in dodatki ter da se z dnem 1. 6. 2012 uvrsti v 58. PR z ustrezno po zakonu določeno plačo z dodatki. Podrejeno predlaga, da sodišče zadevo v odpravljenem delu vrne v ponovni postopek. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnica je podrejeno uveljavljala tudi predlog za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 45. člena ZSS za primer, da bi sodišče menilo, da na podlagi veljavnega ZSS tožnice ni mogoče uvrstiti v PR, ki bi ustrezal že pridobljenemu sodniškemu položaju višje sodnice svétnice, ter podala tudi utemeljitev predloga.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, zavzetem v izpodbijanem postopku ter meni, da je sodnika z izvolitvijo na sodniško mesto treba uvrstiti v PR, v katerega je uvrščena funkcija, na katero je imenovan, ter da uvrstitev v višji PR oziroma položaj sodnik lahko doseže z napredovanjem. Toženka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

8. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke ter vztraja pri navedbah v tožbi.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna uvrstitev tožnice v PR, po tem ko je bila ponovno izvoljena v sodniško funkcijo na sodniško mesto višje sodnice ter je ponovno nastopila sodniško službo, pri uvrstitvi pa njene dotedanje sodniške izkušnje ter doseženi položaj nista bila upoštevana ter je bila tožnica uvrščena v začetni PR, v katerega je uvrščena funkcija višjega sodnika, to je 55. PR.

11. Uvrstitev sodnika v PR ureja 45. člen ZSS, ki določa, da sodnika v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, uvrsti v PR predsednik sodišča, predsednika sodišča predsednik neposrednega višjega sodišča in predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodni svet; ne glede na navedeno uvrsti sodnika v plačni razred sodni svet, če je imenovanje povezano s hitrejšim ali izjemnim napredovanjem (prvi odstavek). Uvrstitev v PR je sestavni del odločbe o napredovanju oziroma imenovanju; uvrstitev v PR se ne objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (drugi odstavek).

12. Navedene določbe 45. člena ZSS je po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da sta imenovanje in napredovanje sodnika edini podlagi za uvrstitev sodnika v PR. Ob odsotnosti nadaljnjih določb v ZSPJS ali v ZSS o tem, kako se sodnika uvrsti ob imenovanju, je ureditev z uporabo logične razlage mogoče razumeti (le) v pomenu, da se sodnika uvrsti v začetni PR, v katerega je uvrščena funkcija. Možna bi bila tudi razlaga, da gre za pravno praznino (za nepopolnost zakonske ureditve, ki ni načrtna); organ, ki uvršča sodnika v PR, bi nepopolnost v tem primeru vsebinsko napolnil, s tem da bi upošteval ureditev ZSS o napredovanju sodnikov in načelo pravne enakosti (in na teh podlagah utemeljil, kot meni tožnica, upoštevanje pred prenehanjem sodniške funkcije doseženega položaja). Vendar gre po mnenju sodišča za popolno zakonsko ureditev, ki jo je treba razlagati v pomenu, kot je sodišče že navedlo, da se sodnika ob imenovanju uvrsti v začetni PR funkcije. Na tako razlago navajajo tudi določbe ZJPJS: da je osnovna plača funkcionarja določena s PR, v katerega je uvrščena posamezna funkcija oziroma s plačnim razredom, ki ga je funkcionar pridobil z napredovanjem, če funkcionar lahko napreduje v skladu z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZSPJS); da (med drugim) sodniki lahko napredujejo v višji PR v razponu PR, določenih v prilogi 3 zakona (peti odstavek 16. člena ZSPJS). Tudi navedene določbe ZSPJS po mnenju sodišča ne dajejo podlage za razlago, da je uvrstitev v katerega od PR, ki so na plačni lestvici za posamezno funkcijo določeni v razponu, mogoča ob imenovanju ter izven uporabe določb o napredovanju funkcionarjev.

13. Pravilnost razlage določb 45. člena ZSS, kot jo zagovarja sodišče, po njegovem mnenju potrjuje tudi zgodovinska razlaga. Še novela ZSS-H (uveljavljena 30. 6. 2007) je določala, da je sodnik ob izvolitvi oziroma imenovanju lahko uvrščen v PR, ki je za enega ali dva PR višji od PR, v katerega je uvrščena funkcija, če sodni svet ugotovi, da za to obstajajo utemeljeni razlogi (tretji odstavek 45. člena ZSS). Novela ZSS-I, uveljavljena 14. 11. 2009, pa take določbe ni več vsebovala. V Poročevalcu DZ št. 86/2009 je navedena zakonska sprememba obrazložena s tem, da se navaja, da so glede na predlog novele ZJPJS sodniki ob izvolitvi oziroma imenovanju že v izhodišču uvrščeni bistveno višje, npr. za okrajnega sodnika, ki je po veljavnih določbah ZSPJS uvrščen v 40. PR funkcije, je predvidena uvrstitev v 47. PR funkcije, zato predlagatelj meni, da so višji PR zadosti spodbudni za vse morebitne nove kandidate za sodnike in da ni več potrebe, da bi bil sodnik ob izvolitvi oziroma imenovanju uvrščen za enega ali dva PR višje. Navedeno tako daje podlago za gotov zaključek, da je zakonodajalec iz zakona namerno izključil možnost uvrščanja sodnika ob izvolitvi oziroma imenovanju v višji PR od PR, v katerega je uvrščena funkcija. Hkrati pa je glede na navedeno obrazložitev mogoče zaključevati tudi o tem, da je bil namen ureditve izjemnega uvrščanja v PR ob izvolitvi oziroma imenovanju v ZSS (do novele ZSS-I) zagotovitev zadosti ter čimbolje strokovno usposobljenih kadrov s spodbudnimi pogoji ter ne izenačenost pri plačah sodnikov glede na njihove dotedanje delovne izkušnje.

14. Sodišče se ne strinja s tožnico, da bi odsotnost zakonskih določb o neupoštevanju (izničenju, razveljavitvi) dotedanjega opravljanja sodniške službe pri uvrščanju v PR ob ponovni izvolitvi oziroma imenovanju dajala podlago za razlago, da je sodnika treba uvrstiti v PR, kot je bil uvrščen pred prenehanjem sodniške službe, ob uporabi določb ZSS o kriterijih za napredovanje sodnikov. Kot je sodišče že navedlo, ZSS nima določb, glede na katere bi bilo mogoče razlagati, da se sodnika ob izvolitvi oziroma imenovanju uvrsti v višji PR od začetnega za funkcijo ter da se pri tem pri uvrščanju upošteva ter kako kriterije ZSS o izvolitvi in napredovanju sodnikov. Da bi se obstoječe sodniške izkušnje pri uvrščanju v PR lahko upoštevale ob (analogni) uporabi določb o napredovanju, se sodišče ne strinja. Odsotnost ustrezne ureditve namreč ne omogoča uporabe kriterijev iz 28. oziroma 29. člena ZSS tako, da bi bili v postopku za uvrstitev v PR ob imenovanju lahko ustrezno ter primerljivo vrednotesni strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost za razreševanje pravnih vprašanj itd. oseb, ki z opravljanjem sodniške funkcije pričenjajo, četudi ponovno, ter drugih takih oseb z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami v pravni stroki iz drugega odstavka 13. člena ZSS, in sodnikov, ki sodniško službo opravljajo ter se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje (in uvrstitev v višji PR) vsi kriteriji lahko zanje v celoti uporabijo za aktualno tekoče časovno obdobje ter rezultirajo v oceni o izpolnjevanju pogojev za napredovanje. Za smiselno uporabo določb ZSS o kriterijih pa je po mnenju sodišča podlaga dana le v zvezi z izbiro kandidatov, ki se prvič potegujejo za sodniško službo (30. člen ZSS). Morebitna uporaba določb ZSS o napredovanju pri uvrščanju v PR sodnika ob imenovanju bi zato pomenila arbitrarno uporabo zakona. Sodišče pa zavrača tudi tožbeno navedbo, da je določbo 45. člena ZSS o uvrstitvi v PR sodnika ob imenovanju z uporabo namenske razlage poleg gramatikalne treba razlagati v pomenu, da se sodnika kot ob izjemnem ali hitrejšem napredovanju uvrsti v (višji) PR od začetnega PR funkcije, in sicer glede na pri prvem opravljanju sodniške funkcije doseženi PR oziroma položaj. Po že navedenem sodišče meni, da je treba določbo 45. člena ZSS razlagati drugače, kot meni tožnica (12., 13. točka obrazložitve). Sodišče pa se tudi ne strinja, da bi bilo potrebno upoštevati, da je tožnica že imela pridobljeno pravico do hitrejšega napredovanja, kajti ta pravica se je z napredovanjem, ki je bilo uresničeno v času prvega njenega opravljanja sodniške funkcije, izčrpala.

15. Na navedbe tožnice, da je z neupoštevanjem njenih dotedanjih sodniških izkušenj in doseženega položaja, ki je rezultat napredovanja najprej v nazivu in nato na položaj svétnice - po enakem postopku in pod enakimi pogoji ter na podlagi ustrezne ocene sodniške službe, kot to velja za ostale sodniške kolege - brez razumnega razloga postavljena v slabši položaj celo od tistih kolegov, ki imajo manj skupnih sodniških izkušenj oziroma imajo krajšo sodniško dobo na višjem sodišču, sodišče odgovarja, da se od teh razlikuje po bistveni okoliščini, da je namreč sodniško funkcijo na sodniškem mestu višje sodnice pričela izvrševati kasneje kot navedeni, ob tem ko zakon ne zagotavlja, da se ob ponovni izvolitvi v sodniško funkcijo (in na isto sodniško mesto) doseženi položaj kot pridobljena pravica obdrži ali obdrži pod določenimi pogoji. Zato sodišče kot neutemeljen presoja tožbeni ugovor, da so tožnici z uvrstitvijo v PR v prvi izpodbijani odločbi zanikane pravice, ki ji pripadajo na podlagi že opravljene sodniške službe. Sodišče tudi ne pritrjuje stališču tožnice, da ji je bila z izpodbijanima odločbama kršena zakonska pravica do uvrstitve v PR skladno s sodniškimi izkušnjami, s tem pa njena ustavna pravica do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic v postopku odločanja o plači. ZSS pravice do uvrstitve sodnika v PR skladno s sodniškimi izkušnjami po že navedenem ne zagotavlja, zagotavlja zgolj, da se sodnika ob imenovanju uvrsti v začetni PR funkcije, ter da je ob izpolnjenih z zakonom določenih pogojih za napredovanje uvrščen v višji PR. Zagotavlja tudi, da se plača med trajanjem sodniške službe ne more znižati (tretji odstavek 44. člena ZSS), sodnika pa zakon ne varuje z zagotovljeno plačo v primeru ponovne izvolitve v sodniško funkcijo po prekinitvi opravljanja sodniške službe.

16. Sodišče pa tudi ne meni, da bi bila neskladna z Ustavo oziroma njenima 14. in 22. členom obravnavana zakonska ureditev, ker ne ureja uvrščanja v PR ob imenovanju glede na dosežene sodniške izkušnje, tako da se sodnika uvrsti glede na PR oziroma položaj, dosežen pred prenehanjem sodniške funkcije, in da se mu zagotovi enako osnovno plačo, kot sodnikom na enakih sodniških mestih in ki opravljajo sodniško službo na enakih položajih. Okoliščina, glede na katero se vzpostavlja neenakost v uvrščenosti v PR (ter osnovni plači), je čas izvolitve (imenovanja) oziroma nastop (novega) mandata. Ta okoliščina po mnenju sodišča je v razumni povezavi s predmetom pravnega urejanja (uvrstitvijo v PR ob imenovanju), kajti ni mogoče očitati arbitrarnosti logiki, naj bo tisti, ki prične z opravljanjem sodniške funkcije (oziroma sodniške službe na višjem sodniškem mestu), uvrščen na začetek plačne lestvice v okviru razpona PR za funkcijo. Normativna različnost pa po presoji sodišča tudi ustreza različnosti dejanskih stanj: na eni strani gre za sodnike, ki so bili ob imenovanju na določeno sodniško mesto uvrščeni v začetni PR ter so uvrstitve v višje PR dosegli z napredovanjem, na drugi strani za imenovane oziroma v opravljanje sodniške službe na določeno sodniško mesto vstopajoče osebe, ki so lahko sodniki, bivši sodniki, bivši odvetniki, bivši notarji ter drugi pravni strokovnjaki z različnimi, a najmanj tolikšnimi in takšnimi pravniškimi izkušnjami po opravljenem pravniškem državnem izpitu, kot določa ZSS, da je pogoj za izvolitev (imenovanje) (in med katerimi pri uvrščanju v PR po mnenju sodišča bivši sodniki ne bi mogli biti ločeno ter ugodneje obravnavani), med katerimi je razlika ne le v kvantiteti, kvaliteti in relevantnosti (glede na konkretno sodniško mesto) ustreznih pravniških izkušenj, pač pa tudi v strnjenosti ter odmaknjenosti obdobij, v katerih so jih dosegli, razlika je v njihovem strokovnem znanju, sposobnostih ustnega ter pisnega izražanja itd. Taka dejanska različnost med samimi novo izvoljenimi oziroma imenovanimi (ki je glede na določbe ZSS praviloma že imela pomen in težo v postopku izbire kandidatov na sodniško mesto) ter med njimi, katerih pravniške izkušnje tudi niso verificirane oziroma ne enako, kot to velja za sodnike, ter ko verifikacije tudi objektivno ni mogoče izvesti primerljivo oceni sodniške službe, ter sodniki, ki že opravljajo sodniško službo, pa je po mnenju sodišča v razumnem sorazmerju z zakonsko ureditvijo, po kateri se z začetkom mandata oziroma ob imenovanju na višje sodniško mesto vsi enotno uvrstijo v začetni PR za funkcijo. Kar pa zanje ne pomeni dokončnega pač pa prehodno stanje, saj z nastopom sodniške službe pridobi sodnik pravico do napredovanja pod pogoji zakona (prvi odstavek 24. člena ZSS).

17. Kolikor pa tožnica očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka drugostopenjskemu organu zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih o napačni uvrstitvi tožnice v 55. PR v odločbi tega organa št. 2/13-56, pa sodišče dodaja, da sta v obravnavani zadevi predmet upravnega spora v skladu z 2. členom ZUS-1 odločbi prvostopenjskega organa in da sta glede na to ti odločbi predmet preizkusa zakonitosti. Na uspeh s tožbo tako morebitne kršitve pravil postopka s strani drugostopenjskega organa v tem primeru ne morejo vplivati.

18. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi v izpodbijanih delih pravilni in na zakonu utemeljeni, saj temeljita na pravnem stališču glede razlage in uporabe določbe 45. člena ZSS, ki ga zagovarja tudi sodišče, in ki po mnenju sodišča ni v neskladju z Ustavo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.