Jedro

Nova dejstva in novi dokazi so lahko razlog za obnovo postopka le v primeru, če jih stranka, ki zahteva obnovo postopka, ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku brez svoje krivde (2. odstavek 422. člena ZPP). Navedeni pogoj je izraz procesne dolžnosti strank, katere vsebina je obveznost navedbe vseh dejstev, na katera opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe nasprotnika in obveznost predlaganja dokaznih sredstev (2. odstavek 7. člena, 1. odstavek 186. člena, 219. in 299. člen ZPP). Stranka, ki zanemari to svojo dolžnost, nima pravice predlagati obnovo postopka. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni zaslišalo prič in strank ter jih soočilo, s čimer naj bi kršilo določila postopka (zatrjevano kršitev revizija formalno opredeljuje kot kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Vsebinsko je mogoče navedeni revizijski očitek opredeliti le kot zatrjevanje procesne kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 425. člena ZPP. Po slednjem določilu lahko predsednik senata, če se zahteva obnova postopka iz razloga po 9. točki 421. člena ZPP, združi obravnavanje predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari in zasliši priče, če je to potrebno zaradi presoje ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi sploh lahko vplivali na, za predlagatelja obnove, ugodnejšo sodno odločbo. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da ne gre za nova dejstva in nove dokaze, opredeljene v 9. točki 421. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZPP, je bilo tudi zahtevano zaslišanje nepotrebno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog tožeče (nasprotno tožene) stranke za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 395/88, z dne 14.9.1988 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, opr. št. P 83/85, z dne 28.3.1988. V navedenem postopku je bilo razsojeno, da se zavrneta tožbena zahtevka R. K. in L. T., da ne spadata v zapuščino po pokojnem A. V. stanovanje v hiši B. na parceli št. 256/3 k.o. V. in stanovanje v hiši B. na parceli 173 k.o. V. ter da sta navedeni stanovanji izključna last vsake od tožnic. Ugodeno pa je bilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku M. L. za ugotovitev, da je izključna lastnica stanovanja v hiši B. v izmeri 51,41 m2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče (nasprotno tožene) stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča (nasprotno tožena) stranka vlaga proti sklepu sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V reviziji navaja številna dejstva, ki naj bi izkazovala drugačno dejansko stanje kot pa sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje v pravnomočno končanem postopku. Resničnost teh dejstev naj bi potrdilo 16 prič, ki jih je tožeča (nasprotna tožena) stranka predlagala v obnovitvenem predlogu. Napačno je stališče izpodbijanih sklepov sodišč prve in druge stopnje, da teh prič ni treba zaslišati iz razloga, ker jih je tožeča (nasprotno tožena) stranka že prej poznala, pa jih ni predlagala. Tožnici (nasprotni toženki) sta za navedene priče izvedeli povsem slučajno, ko so se same ponudile pričati. Tožnici nista hodili od hiše do hiše poizvedovat, kaj kdo ve povedati o zadevi, končno pa to tudi nikomur ne piše na čelu. Sprašuje se tudi, ali je res tako težko zaslišati 16 prič, da se ugotovi materialna resnica. Z nezaslišanjem prič in pravdnih strank ter njihovim soočenjem je storjena kršitev določb postopka, katere posledica je tudi zmotna uporaba materialnega prava.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Ker se z njim zahteva razveljavitev pravnomočne sodne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Predlagateljici temeljita svoj predlog za obnovo postopka na 9. točki 421. člena ZPP, po katerem se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi, opredeljeni v tem določilu, pa so lahko razlog za obnovo postopka le ob izpolnjenosti nadaljnje predpostavke in sicer le v primeru, če jih stranka, ki zahteva obnovo postopka, ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku brez svoje krivde (2. odstavek 422. člena ZPP). Navedeni pogoj je izraz procesne dolžnosti strank, katere vsebina je obveznost navedbe vseh dejstev, na katera opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe nasprotnika in obveznost predlaganja dokaznih sredstev (2. odstavek 7. člena, 1. odstavek 186. člena, 219. in 299. člen ZPP). Stranka, ki zanemari to svojo dolžnost, nima pravice predlagati obnovo postopka. Zavrnitev predloga za obnovo postopka v obravnavani zadevi temelji ravno na odsotnosti te predpostavke. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da predlagane priče ne predstavljajo dokazov, za katere predlagateljici obnove ne bi vedeli že med pravnomočno končanim postopkom in da navedenih prič, ki so domačini, nista predlagali zato, ker sta šteli, da bodo že predlagani dokazi zadostovali za njun uspeh v pravdi. Iz takšne ugotovitve (gre za dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje - 3. odstavek 385. člena ZPP) pa lahko izhaja le to, da predlagateljici nista ravnali dovolj skrbno pri iskanju in predlaganju dokazov v prejšnjem postopku oziroma, da sta sami odgovorni, da zaslišanje teh prič ni bilo uporabljeno kot dokaz. Zato je izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka pravilna.

Glede na navedeno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da sodišče ni zaslišalo prič in strank ter jih soočilo, s čimer naj bi kršilo določila postopka (zatrjevano kršitev revizija formalno opredeljuje kot kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Vsebinsko je mogoče navedeni revizijski očitek opredeliti le kot zatrjevanje procesne kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 425. člena ZPP. Po slednjem določilu lahko predsednik senata, če se zahteva obnova postopka iz razloga po 9. točki 421. člena ZPP, združi obravnavanje predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari in zasliši priče, če je to potrebno zaradi presoje ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi sploh lahko vplivali na, za predlagatelja obnove, ugodnejšo sodno odločbo. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da ne gre za nova dejstva in nove dokaze, opredeljene v 9. točki 421. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZPP, je bilo tudi zahtevano zaslišanje nepotrebno.

Uveljavljani revizijski razlogi tako niso podani, prav tako pa tudi ne revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Revizijo predlagateljic je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).