Jedro

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi za dokazovanje odločilnih zatrjevanih dejstev v tem postopku tožeča stranka kot družbenica prvotožene stranke listine slednje lahko pridobila v postopku po 446. členu oziroma 447. členu ZGD. Tak postopek je sicer možen, ni pa nujen za dokazovanje dejstev z listinami, s katerimi stranka ne razpolaga. Zato so v določbah 226. do 228. člena ZPP predvidene možnosti, da se za potrebe konkretnega pravdnega postopka pridobijo listine bodisi od državnega organa ali osebe, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila (226. člen ZPP), bodisi od nasprotne stranke, če je listina pri njej (227. člen ZPP), ali pa od tretjega (228. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v IV. točki izreka in v VI. točki izreka, kolikor se nanaša na prvotoženo, drugotoženo in tretjetoženo stranko, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I., II., III., V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek: - po katerem naj bi drugotožena stranka in tretjetožena stranka nerazdelno plačali prvotoženi stranki 2.448.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 1998 do plačila in 187.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 1998 do plačila (1. točka izreka), - na razveljavitev pogodbe o odkupu terjatev, sklenjene med prvotoženo stranko in petotoženo stranko dne 25. 6. 1999 in dolžnost petotožene stranke na vrnitev in prenos terjatve v znesku 4.067.049,00 SIT prvotoženi stranki, podrejeno pa na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe in prenos terjatve na prvotoženo stranko, denarne zneske, ki jih je na podlagi navedene pogodbe morebiti že izterjal, pa izročiti prvotoženi stranki (II. točka izreka), - na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 8. 12. 1999 za nakup osebnega avtomobila Peugeot 406 ST, sklenjene med prvotoženo stranko in četrtotoženo stranko, podrejeno na razveljavitev navedene pogodbe in vrnitev avtomobila v last in posest prvotoženi stranki, v kolikor to ni mogoče, pa na plačilo zneska 3.611.603,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi prvotoženi stranki (III. točka izreka), - na izključitev tretjetožene stranke iz prvotožene stranke (IV. točka izreka), - na nerazdelno plačilo tretjetožene stranke in drugotožene stranke tožeči stranki zneska 13.026.296,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.422.351,00 SIT od 1. 4. 1998 dalje, od zneska 4.297.500,00 SIT od 1. 4. 1999 dalje, od zneska 500.195,00 SIT od 30. 9. 1998 dalje in od zneska 806.250,00 SIT od 7. 7. 1999 dalje do plačila, podrejeno na plačilo navedenih zneskov prvotoženi stranki (V. točka izreka).

Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov solidarno prvim trem toženim strankam v znesku 1.617.132,00 SIT, četrto in petotoženi stranki pa solidarno v znesku 880.572,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka so v odgovoru na pritožbo predlagale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Četrtotožena in petotožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je delno, kolikor se nanaša na odločitev v IV. točki izreka sodbe, utemeljena, v preostalem delu pa ni.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je treba tožbo tožeče stranke kot družbenice prvotožene stranke v korist slednje obravnavati po pravnih pravilih societetne pogodbe, smiselno torej po določilih OZ (990. do 1002. člen), ki tako pogodbo urejajo, oziroma po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (paragraf 1175 do 1216). Razlika med družbeno pogodbo civilnega prava in pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo po ZGD (v taki pravnoorganizacijski obliki je ustanovljena prvotožena stranka) je očitna, saj družba civilnega prava ni pravna oseba, medtem ko družba z omejeno odgovornostjo po ZGD je pravna oseba, ki samostojno vstopa v poslovna razmerja, je nosilec pravic in obveznosti in torej ima tudi pravdno sposobnost, saj je poslovno popolnoma sposobna sama opravljati pravdna dejanja. Zato je ZGD, kolikor zadeva uveljavljanje interesov družbe zoper družbenika ali poslovodjo družbe, ostalim družbenikom omogočil uveljavljanje zahtevkov družbe, vendar ne v svojem imenu in za račun družbe, kot je to storila pritožnica, pač pa v imenu in za račun družbe (primerjaj 8. in 9. alinejo 439. člena ZGD). Čeprav manjšinska družbenica, je torej pritožnica glede na zakonske določbe o možnosti sklica skupščine (445. člen ZGD), izključitev glasovalne pravice družbenika - poslovodje družbe M., d.o.o., M. T. (3. odstavek 440. člena ZGD) ter pristojnost skupščine, da odloči o zastopanju družbe, v sodnih postopkih proti poslovodjem in uveljavljanju zahtevkov družbe zoper poslovodjo ali družbenika (439. člen ZGD) imela možnost, s postopkom po ZGD izposlovati sklep skupščine o njenem zastopanju družbe zoper tretjetoženo stranko kot poslovodjo in družbenika prvotožene stranke. Zmotno je pri tem pritožbeno stališče, da je tožnica imela možnost (kot jo to poučuje prvostopenjsko sodišče) sama sprejeti skupščinski sklep, na podlagi katerega bi lahko uveljavljala zoper tretjetoženo stranko zahtevke, ki jih uveljavlja s tožbo, in da je točno to z uveljavljanjem tožbenega zahtevka tudi storila. Pritožnica namreč ni niti izkazala (niti zatrjevala), da je izvedla postopek sklica skupščine, na kateri bi bil sprejet sklep o vložitvi tožbe v korist prvotožene stranke, prav tako pa tožbe ni vložila v imenu in za račun prvotožene stranke kot njena na podlagi skupščinskega sklepa imenovana zastopnica. Razlogi sodbe zato niso sami s sabo v nasprotju, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožnica. Tako se pokaže, da je ZGD pri družbi z omejeno odgovornostjo uredil tudi zastopanje družbe v sodnih postopkih v situaciji, ko so interesi družbe same in njenega poslovodje oziroma družbenika v koliziji. ZGD je zato v razmerju do OZ oziroma ODZ specialnejši, saj posebej ureja tovrstne primere.

Ker torej ne gre za pravno praznino, smiselna uporaba določb OZ oziroma ODZ o societetni pogodbi ni utemeljena. ZGD je namreč subsidiarno uporabo pravil o civilnopravni družbeni pogodbi izrecno dopustil v 78. členu, ki pa se nanaša le na družbo z neomejeno odgovornostjo. Prvostopenjsko sodišče je zaradi zgrešene aktivne legitimacije tožeče stranke, ker ji v času izdaje prvostopenjske sodbe veljavno pozitivno pravo kot družbenici ne daje pravice do actio pro socio, njen tožbeni zahtevek iz I. točke, primarni tožbeni zahtevek iz II. točke, podrejeni tožbeni zahtevek iz III. točke in podrejeni tožbeni zahtevek iz V. točke izreka prvostopenjske sodbe utemeljeno zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da sta pogodba o odkupu terjatev in pogodba o prodaji avta Peugeot 406 dejansko za prvotoženo stranko škodljivi pogodbi, kar nenazadnje zatrjuje v pritožbi tudi tožeča stranka, vendar škodljiva pogodba ni nična. Po 1. odstavku 103. člena ZOR je pogodba, ki nasprotuje morali (to smiselno uveljavlja tožeča stranka) nična, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Drugačno sankcijo za sklenitev škodljive pogodbe (zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev) pa določa 139. člen ZOR, po katerem je taka pogodba izpodbojna in ne nična. Glede legitimacije za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe pa je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da tako pogodbo lahko izpodbijajo le pogodbene stranke, tožeča stranka pa pogodbenica spornih pogodb ni bila. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča nadalje izhaja, da sta obe sporni pogodbi obojestransko odplačni pogodbi, zato za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti navedenih pogodb ni relevantno, ali je druga pogodbena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost do prvotožene stranke. Če je ni, ima pač slednja terjatev iz navedenih pogodb. Zato je tudi neutemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni pribavilo izkaza denarnih tokov prvotožene stranke pri Agenciji za plačilni promet, iz katerega bi bilo razvidno, da je bilo premoženje prvotožene stranke (terjatev in avto) odtujeno neodplačno.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne more pritrditi pritožbenemu očitku, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do dejstva, da je aneks k pogodbi o odkupu terjatve tožena stranka predložila sodišču šele dne 6. 9. 2002, čeprav le-ta datira v leto 1999. Pritožnica namreč sama navaja, da verodostojnosti in časa nastanka aneksa niti ni mogoče preveriti, zgolj dejstvo, da je tožena stranka aneks predložila šele 6. 9. 2002, pa na drugačno presojo vsebine aneksa ne more vplivati. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov izhaja kot nerelevanten tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivosti razlogov prvostopenjske sodbe ob zaključku sodišča, da se zahtevki iz točke I., II. in III. ponavljajo. Za bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP gre namreč le v primeru, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih tako pomanjkljivi, da jih ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru pa glede na zgoraj obrazloženo ne gre za tako odločilno dejstvo.

Glede na povedano se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da je prvostopenjsko sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pod točko I., II., III. in V. izreka sodbe (vključno s podrednimi zahtevki) na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem pritožbeno sodišče ni našlo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu vključno z odločitvijo o povračilu pravdnih stroškov četrtotoženi in petotoženi stranki potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V preostalem delu je pritožba utemeljena.

Stališča prvostopenjskega sodišča, da ni izkazan utemeljen razlog izključitve družbenika iz družbe v primeru, kadar se izkaže, da je tudi tožeči družbenik ravnal na podoben škodljiv način kot družbenik, ki ga s tožbo izključuje, pritožbeno sodišče ne sprejema. Sodna praksa namreč ne izključuje možnosti medsebojnega izključevanja družbenikov iz družbe, tudi če bi se izkazalo, da oba delujeta škodljivo za družbo oziroma drugega družbenika (primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 963/95 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 125/2004). Ravnanje tožeče stranke, ki ga je ugotavljalo prvostopenjsko sodišče, zato ne more biti odločilno za presojo utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka na izključitev tretjetoženca iz družbe M., d.o.o., pri čemer prvostopenjsko sodišče niti ni presojalo, ali je bilo ravnanje tožeče stranke (ustanovitev konkurenčne družbe in sklenitev posojilnih pogodb) posledica dogovora o likvidaciji družbe (kot to trdi tožnica) ali pa je bilo vzrok za nadaljnje dogodke (kot je to zatrjeval tretjetoženec). Prvostopenjsko sodišče bi se torej moralo osredotočiti na tretjetožencu očitana za družbo (katere družbenik je, bil pa je tudi zakoniti zastopnik) in tožnico kot družbenico škodljiva ravnanja: da krši konkurenčno prepoved (ker je na istem naslovu kot prvotožena stranka registriral nove revizijske družbe z istimi telefonskimi številkami in podobnim imenom firme, ker je prenašal poslovne dejavnosti skupne družbe na druge družbe, katerih lastnik je), oškodoval premoženje družbe z njegovim odtujevanjem (s prenakazili sredstev oziroma prefakturiranjem na njegove družbe, razprodajal premoženja skupne družbe, prezaposlil delavce skupne družbe v svojo družbo, omejeval delo tožnici kot pooblaščeni revizorki v korist skupne družbe, predlagal izbris skupne družbe iz registra revizijskih družb dne 30. 6. 1998, sklepal pogodbo o najemu poslovnih prostorov in pogodbo z M. za uporabo GSM aparata v lasti skupne družbe, neizdajal fakture skupne družbe od oktobra 1997 dalje, neizplačal dobiček iz leta 1997, pač pa razpoložljiva sredstva za delitev v celoti izčrpal), zlorabil svoj položaj direktorja družbe in svoja pooblastila kot direktorja, ker ne sklicuje skupščin družbe z dnevnim redom, ki bi moral biti obravnavan po zakonu (poslovno poročilo, sprejem zaključnega računa) in ne dovoli tožeči stranki vpogleda v poslovanje družbe (neobravnave zaključnih računov družbe za leto 1997 in 1998 na skupščini družbe, onemogočanje vstopa zaposlenim in tudi tožnici v prostore skupne družbe), zloraba in ravnanje v škodo tožeče stranke pa naj bi izhajala tudi iz navedb o spremembi družbeniških deležev brez sodelovanja tožeče stranke kot družbenice.

Prvostopenjsko sodišče pa se do vseh tretjetožencu očitanih kršitev ni opredelilo. Presojalo je le razpolaganje tretjetoženca s premoženjem prvotožene stranke v lastno korist, sklicujoč se na izdelano izvedensko mnenje, ki pa po pojasnilu izvedenca finančne stroke ni popolno, ker ni razpolagal z vso potrebno dokumentacijo.

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi za dokazovanje odločilnih zatrjevanih dejstev v tem postopku tožeča stranka kot družbenica prvotožene stranke listine slednje lahko pridobila v postopku po 446. členu oziroma 447. členu ZGD. Tak postopek je sicer možen, ni pa nujen za dokazovanje dejstev z listinami, s katerimi stranka ne razpolaga. Zato so v določbah 226. do 228. člena ZPP predvidene možnosti, da se za potrebe konkretnega pravdnega postopka pridobijo listine bodisi od državnega organa ali osebe, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila (226. člen ZPP), bodisi od nasprotne stranke, če je listina pri njej (227. člen ZPP), ali pa od tretjega (228. člen ZPP). Tožeča stranka, kot pravilno opozarja v pritožbi, je predlagala, naj sodišče tretjetoženo stranko pozove k predložitvi analitike zaključnega računa za leto 1998 za družbo M., d.o.o., ter zaključni račun te družbe za leto 1999 (227. člen ZPP), pribavo zapisnikov o rednih nadzorih prvotožene stranke, ki naj jih pridobi sodišče od Slovenskega inštituta za revizijo ter pridobitev podatkov o finančnih tokovih prvotožene in drugotožene stranke pri Agenciji za plačilni promet (226. člen ZPP). Vseh zgoraj navedenih predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, zmotno sklicujoč se na možnost tožeče stranke, da te dokaze pridobi sama. Koliko bi ti dokazi pripomogli k temeljitejši izdelavi izvedenskega mnenja, pa bo prvostopenjsko sodišče v zvezi s tretjetožencu očitanim škodljivim ravnanjem moralo še oceniti. Ne gre namreč spregledati dejstva, da izvedenec finančne stroke ni mogel odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja zaradi pomanjkljive dokumentacije v spisu. V takem primeru ima izvedenec možnost po 2. odstavku 252. člena ZPP pozvati sodišče k izvedbi dodatnih dokazov, da se ugotovijo okoliščine, pomembne za izdelavo izvedenskega mnenja (primerjaj tudi Ude, Betteto, Galič, Rijavec, Wedam Lukič, Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, stran 494, 495).

Tako se izkaže, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti izčrpalo dokaznega postopka, niti se ni opredelilo do drugih tretjetožencu očitanih kršitev, ki bi lahko bile vzrok za njegovo izključitev iz družbe (v zvezi s poslovnimi deleži v skupni družbi, nesklicevanjem skupščine z dnevnim redom o potrditvi poslovnih poročil in zaključnih računov, zatrjevano šikanozno ravnanje tretjetožene stranke do tožnice).

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zaradi neizčrpane tožbene trditvene podlage in neizčrpanega dokaznega postopka v zvezi s tožbenim zahtevkom na izključitev tretjetoženca iz družbe (prvotožene stranke), torej zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v IV. točki izreka in posledično v VI. točki izreka, kolikor se nanaša na solidarno poplačilo pravdnih stroškov prvim trem toženim strankam, na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, razvidnimi iz zgoraj obrazloženega.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).