Jedro

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek po temelju utemeljen do 70%, potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da je zahtevek po temelju utemeljen tudi za preostalih 30%, torej v celoti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala ob padcu s kolesa na neurejeni cesti, po temelju utemeljen, tožnica pa je k nastanku škode prispevala. Sodišče prve stopnje je njen prispevek ocenilo na 30 %.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper vmesno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ni soprispevala k nastanku škode – na odseku, kjer je prišlo do nesreče, je kolesarila prvič in ceste ni poznala. Zaključek sodišča, da je po isti cesti istega dne kolesarila v nasprotno smer, je napačen. Zmotno je sodišče prve stopnje tudi povzelo izpoved priče M. K. Kolesarji smejo voziti po sporni cesti, zato tožnice ne morejo zadeti nobene posledice, če ni vozila po vzporedni makadamski cesti, ki je v resnici traktorska pot. Širina slednje ne omogoča normalnega srečanja s traktorjem ali drugim vozilom. Poleg tega toženka ni nikoli trdila, da je tožnica soprispevala k nastali škodi, ker ni vozila po makadamski cesti, trditveno breme v zvezi s tem pa je bilo na njeni strani.

Toženka predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh toženkinih ugovorov v zvezi s pasivno legitimacijo. V obsežni in ponavljajoči se pritožbi toženka navaja predvsem: da je za vzdrževanje ceste odgovorno CP K. in ne toženka ter se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 140/2003, II Ips 461/2004 in II Ips 433/2008, da sodišče ni natančno ugotovilo, ali je tožnica zapeljala v “rego“ med betonskimi ploščati ali v udarno jamo, kar naj bi bilo pomembno zato, ker sanacija slednje ni v pristojnosti tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo spremenjenih izpovedi in trditev tožnice o tem, kje je prišlo do prometne nesreče, dalje ugiba, ali je morda tožnica stanje ceste poznala iz voženj z avtomobilom, izpostavlja, da je tožnica vozila kolo terenskega tipa, ki je sposobno vzdržati lastnosti neravnega terena, zato je toženka prepričana, da je tožničin prispevek k nastanku škodnega dogodka bistven in prevladujoč, poudarja, da je znano, da po sporni cesti vozi veliko kolesarjev, meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. N. Č., saj je slednji ugotovil, da je zgolj možno iskati vzrok za tožničino nesrečo v izgubi kontrole nad vozilom potem, ko je s kolesom zapeljala v poškodovani del vzdolžne diletacije med prometnim in robnim pasom, a izvedenec ne more izključiti tudi kakšnega drugega razloga, zaradi katerega bi tožnica nenadoma zapeljala levo proti sredini vozišča; izvedenec ugotavlja, da je tožnici mogoče očitati nepozorno vožnjo, zaključuje, da tožnica vzroka padca ni dokazala, torej ni vzročne zveze, nazadnje pa še pojasnjuje, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati dodeljeno količino proračunskih sredstev za potrebe rednega in investicijskega vzdrževanja cest. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O toženkini pritožbi: V skladu z določbo 16. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) je upravljavec državnih cest Republika Slovenija. Enako ureja Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik). ZJC in Pravilnik določata, kakšno mora biti stanje cest in kako se ga zagotavlja. Iz njunih določb ni mogoče razbrati, da bi bila edina dolžnost upravljavke cest sklenitev pogodbe o vzdrževanju in varstvu cest. Niti z ZJC niti s citiranim Pravilnikom toženkino dolžnostno ravnanje (skrb za vzdrževanje državnih cest) ni bilo preneseno na koga drugega. Slednje tudi ni bilo storjeno z abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo. Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) v 51. členu sicer ureja odgovornost koncesionarja za škodo, kljub temu pa mu ne nalaga dolžnostnega ravnanja v zvezi z vzdrževanjem cest. Res je, kar izpostavlja tudi pritožba, da sodna praksa glede odgovornosti za škodo, ki je posledica slabega vzdrževanja cest, ni enotna (1). Na to je to sodišče opozorilo že z odločbama II Cp 3207/2008 in II Cp 418/2010. Napačno pa je pritožbeno stališče, da je izpodbijano stališče sodišča prve stopnje (ki je povzeto po zgoraj citiranih odločbah Višjega sodišča v Ljubljani) o odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je posledica slabega vzdrževanja cest, v nasprotju z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Tudi sodna praksa slednjega namreč ni enotna. Toženka se sicer sklicuje na tiste odločbe, ki so ji v korist, spregleda pa med drugim novejši sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009. V tem je tudi Vrhovno sodišče izpostavilo, da je odškodninska odgovornost zakonska odgovornost, ki se je odgovorna oseba ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo. Poudarilo je še, da določbe ZJC ter Uredbe o načinu opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest same po sebi ne pomenijo tega, da se toženka s podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe razbremeni odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem državnih cest niti tega, da se je s tem razbremenila odgovornosti za opravo nalog, ki jih je zaupala drugemu (koncesionarju). Dolžnosti upravljavca cest torej niso izčrpane s podelitvijo koncesije ter z izvajanjem nadzora in posledičnim dajanjem navodil za delo. Poleg tega je Vrhovno sodišče izpostavilo, da bi bila pravilnost razlage, za kakršno se zavzema toženka, vprašljiva z vidika predvidljivosti uporabnikovega pravnega položaja (kar se jasno kaže v obravnavani zadevi, ko tako koncedent kot koncesionar odgovornost zavračata s sklicevanjem na drugega).

V skladu s 53. členom ZGJS koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. ZGJS ne določa, kdaj nastopi ta subsidiarna odgovornost, kar si je mogoče razlagati tako, da koncedentova odgovornost ni izključena, najstrožje pa tako, da koncedentova odgovornost nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek v celoti ali delno zavrnil (2). Prav takšna situacija pa je podana tudi v obravnavani zadevi – celo več - tožnica je vložila tudi tožbo zoper koncesionarja, ta pa zahtevek zavrača. Toženka torej glede na vse opisano kot upravljavka cest odgovarja, če ceste niso vzdrževane tako, kot bi morale biti. Da cesta, na kateri se je poškodovala tožnica, ni bila vzdrževana tako, da bi omogočala varen promet, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, poleg tega pa toženka niti ni ugovarjala trditvam tožnice, da je tako. Glede na to, da je toženka za opustitev dolžnega vzdrževanja cest odškodninsko odgovorna, ni odločilnega pomena, kakšna je bila poškodba cestišča, ki je botrovala tožničini nesreči. Pritožbeno sprenevedanje o tem, da sodišče ni ugotovilo, ali je tožnica zapeljala v udarno jamo ali v “rego“ ali morda v diletacijo, kakor je poškodbo ceste poimenoval izvedenec, je torej nesmiselno.

Enako velja za pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, koliko proračunskih sredstev je upravljavka cest dodelila sama sebi za vzdrževanje cest. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča v nasprotju z izvedenskim mnenjem in da tožnica ni dokazala vzročne zveze med poškodbami ceste in padcem. Sodišče je pravilno razumelo ugotovitev izvedenca, ki je pojasnil, da je lahko bilo vzrok za tožničin padec to, da je zapeljala v poškodovani del vzdolžne diletacije, nato pa izgubila kontrolo nad kolesom. S tem je izvedenec potrdil tožničine trditve o vzroku padca in tak dokaz ob tem, ko je tožnica nedvomno uspela dokazati, da je do nezgode prišlo v času, ko je bila grobo opuščena dolžnost vzdrževanja ceste, zadošča (3). Toženka kakšnega drugega vzroka za tožničin padec ni uspela dokazati oziroma so njene (v pretežni meri tudi prepozne) trditve o tem ostale zgolj na stopnji ugibanj.

Toženkine pritožbene trditve o tem, da je morda tožnica sporno cesto spoznala iz avtomobila, so nedopustne pritožbene novote. Trditve o tem, da je tožničin prispevek bistven in prevladujoč, pa predstavljajo posplošeno ugibanje o tem, kaj vse bi (poleg nevzdrževane ceste) utegnilo povzročiti tožničin padec in konkreten odgovor nanje sploh ni mogoč.

Pritožba tožene stranke torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo in v izpodbijanem delu vmesno sodbo potrdilo.

O tožničini pritožbi: Tožnica pa utemeljeno opozarja, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da je tožnica k nastanku škode prispevala, ker ni izbrala vzporedne – makadamske poti. Edina pravočasna trditev, ki bi jo lahko sodišče z nekaj dobrohotnosti štelo za trditev v smeri tožničinega soprispevka k nastanku škode, je bila toženkina trditev, da bankina ni vozna površina. Da bi tožnica lahko izbrala drugo pot, je toženka začela trditi šele potem, ko je na to opozoril izvedenec cestno prometne stroke v svojem mnenju, torej bistveno po prvem naroku za glavno obravnavo. Ko je tožnica v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče po telefaksu prejelo 23. 9. 2009, začela trditi, da je v tem tožničin soprispevek k nastanku škode, tudi ni navedla nobenih razlogov, ki bi utemeljevali podajanje novih trditev po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, pa bi to v skladu z določbo 4. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) morala storiti (4). Toženka torej ni podala pravočasnih trditev, ki bi omogočale sklep sodišča, da je tožnica k nastanku škode soprispevala.

Ne glede na to višje sodišče še pojasnjuje, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je soprispevek k nastanku škode v tem, da tožnica ni peljala po vzporedni makadamski poti, zelo vprašljivo. Na to kaže že dejstvo, ki ga izpostavlja toženka v pritožbi - da po sporni cesti kolesarji množično vozijo, da uporaba ceste za kolesarski promet ni bila prepovedana in da je glede na posebnosti makadamske poti tudi vprašljivo, koliko je ta sploh varnejša od sporne ceste.

Na ostale tožničine pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj je že opisano razlog, da je tožničini pritožbi v skladu z določbo prve alineje 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevek po temelju utemeljen v celoti.

O stroških: Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, višje sodišče pa je odločitev o teh pridržalo za končno odločbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

(1) Vrhovno sodišče RS je v zadevah II Ips 140/2003, II Ips 461/2004 in II Ips 433/2008 zavzelo stališče, da je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra, in tako zaključilo, da za škodo odgovarja podjetje, ki opravlja javno službo. V zadevi II Ips 433/2008 je zato zahtevek zoper upravljavko cest zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevah II Cp 893/2004 in II Cp 1216/2004 našlo razloge za odgovornost obeh - tako upravljavca cest kot podjetja, ki opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Isto sodišče je v zadevi II Cp 540/2008 zaključilo, da je odgovoren le upravljavec cest, ne pa tudi koncesionar. Enako je bilo stališče Višjega sodišča v Kopru v zadevi I Cpg 13/2006. Podobno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v (problemsko sicer drugačni) zadevi III Ips 20/2007. (2) O posebnostih dokazovanja v nekaterih odškodninskih zadevah, glej: Dolenc, M.: Dokaz prima facie v pravdnem postopku, Pravna praksa, 9. 9. 2010. (3) Tako: to sodišče v sodbi II Cp 418/2010 z dne 3. 3. 2010 in Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009. (4) Opravičljiv razlog v smislu citirane določbe v nobenem primeru ni ravnanje sodišča, ki izvedencu postavi nalogo, ki presega trditve pravdnih strank, ali ravnanje izvedenca, ki zadano nalogo brez posveta s sodiščem preseže in se ukvarja z nezatrjevanimi okoliščinami.