Jedro

Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe ZVPot in je pravilno presodilo, da sta nepoštena do toženca pogodbena pogoja o avtomatičnem podaljšanju pogodbe za 12 mesecev, če toženec vsaj dva meseca pred iztekom roka veljavnosti pogodbe ne odpove pogodbe in da toženec lahko veljavno odpove pogodbo samo na en način, to je pisno priporočeno po pošti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 186,66 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec plača 140,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 do plačila in povrne stroške izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2019 do plačila ter pravdne stroške (točka I izreka), tožniku pa je naložilo dolžnost povrniti tožencu stroške pravdnega postopka 907,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka za izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti z navedbo, da uveljavlja pritožbena razloga bistveno kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navajal je, da določba 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) določa, da se štejejo pogodbeni pogoji za nepoštene, če škodo potrošnikov povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali da nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V danem primeru ne gre za neravnotežje, saj je le-to vzpostavljeno s ceno storitev, ki je sorazmerna obdobju vezave, domnevno sporna določila splošnih pogojev so ugodna za potrošnika, ker mu omogočajo lažje plačilo računov v nižjih zneskih, zaradi česar se ravnotežje na ponudnikovi strani vzpostavi z 12 mesečno vezavo in avtomatskih podaljšanjem predmetne pogodbe, če potrošnik pogodbe ne odpove pred potekom 12 mesečnega roka. Obveznost tožnika je zagotoviti strankam možnost uporabe storitev, namen vezave pa je ta, da se stranka izogne plačilu enkratnih visokih zneskov, ko te storitve dejansko uporablja. Vezava je v korist potrošnika in ne le v korist ponudnika. Gre za razlog na strani toženca, saj je on tisti, ki ni bil dovolj skrben in je lahkomiselno zavračal vse dopise s strani tožnika, ne da bi bil prepričan, da je pogodba prekinjena in da je odstopil od pogodbe. Tožnik je tožencu omogočil svobodno izbiro pri sklenitvi pogodbe, oziroma podaljšanju tega razmerja ter seznanitev z iztekom obdobja vezave, s tem se lahko vsakokratni potrošnik seznani na recepciji, po telefonu ali e pošti. Splošni pogoji niso nepošteni niti z vidika individualnega sklepanja pogodb, saj tožnik razumno pričakuje, da bi te pogoje sprejel vsak posameznik v okviru posamičnih dogajanj, saj jim prinašajo ugodnosti, ki se nanašajo predvsem na ceno. Zmotno je stališče sodišča, da ni ravnotežje na eni in drugi strani, gre za najcenejši fitnes studio na trgu, ki ponuja najsodobnejše naprave za vadbo vzdržljivosti in moči od 6.00 do 24.00 ure za 19,90 EUR. Nesorazmerje ni podano, nepošteni pogodbeni pogoji se morajo presojati glede na celotno pogodbo. Če so splošni pogoji napisani v jasnem in razumljivem jeziku, ni mogoče šteti, da so nepošteni, daj so potrošnikom bile v zadostni meri posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Iz dokazov izhaja, da je razmerje med tožnikom in tožencem trajalo dovolj dolgo, da je v vmesnem času vsaj dvakrat prišlo do avtomatskega podaljšanja pogodbe za določen čas, s čimer se je toženec očitno strinjal, izhajajoč iz tega se lahko utemeljeno sklepa, da je za avtomatično podaljšanje toženec v tem primeru vedel in bi lahko enako situacijo pričakoval tudi v prihodnje. Nepravilen je zaključek, da je nesorazmerje vzpostavljeno s tem, da toženec storitev ni več koristil, saj je nesporno pogodbeno razmerje sklenjeno z namenom uporabe fitnes studio, če pa stranka tega ne uporablja, je to njena osebna odločitev. Toženec bi moral prebrati to, kar podpisuje. Da je tožnik tožencu zaračunaval storitve, ki jih ta ni koristil, od pogodbe pa ni mogel odstopiti, je v popolnem nasprotju z logiko in namenom pogodbe. Koriščenje je v toženčevi domeni, pomembno je le to, da mu je tožnik zagotovil to možnost. Od pogodbe ni uspešno odstopil, ker ni pravočasno odpovedal pogodbenega razmerja in posledično preprečil njegovega podaljšanja. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je nesorazmerno dolgo tudi obdobje dveh mesecev, katerega mora potrošnik skladno s pogodbenimi določili tožnika spoštovati kot odpovedni rok, saj lahko v tem obdobju pride do številnih nepričakovanih in spremenjenih življenjskih okoliščin, zaradi katerih potrošnik pogodbene obveznosti in upravičenih razlogov ne bi mogel več izpolnjevati. Sodišče je prezrlo, da so v takšnih primerih možne izredne odpovedi pogodbe, kar je izpovedala zaslišana priča predstavnik tožnika, to pa so potrdile tudi toženčeve priče. Sodišče prve stopnje je štelo kot nepoštene pogodbene pogoje prav možnost avtomatskega podaljšanja, saj bi naj s tem potrošnika spravili v neenakopraven položaj, pri tem pa je izhajalo zgolj iz dejstva, da se je potrošnik sam odločil, da storitev ne bo izkoristil in ne bo več obiskoval fitnes studia, sodišče je prezrlo, da je bil potrošnik predhodno seznanjen z možnostjo podati odpoved pogodbe pred potekom vezave, tega ni storil, pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je to storil ustno 5. 2. 2016, to pa je bilo že v času, ko se mu je pogodba avtomatsko podaljšala.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve, predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil stroške pritožbenega postopka ter zahteval njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za postopek v sporu majhne vrednosti, ker je predmet zahtevka denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Glede na obrazloženo pritožbeni razlog zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) ni dopusten.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, ki so pravno odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka: - da sta pravdni stranki 22. 10. 2013 sklenili Pogodbo, katere predmet je bila uporaba fitnesa za neomejeno število obiskov v tožnikovem vadbenem centru in za obdobju 12 mesecev te za plačilo vadnine 19,91 EUR mesečno, pogodba je na tipskem obrazcu, ki ga je sestavil tožnik, - da pogodbena določila urejajo postopek odstopa od pogodbe in določajo, da se pogodba avtomatično podaljša za 12 mesecev, če pogodbena stranka ne odstopi najkasneje 2 meseca pred iztekom 12 mesecev, edini možen način odstopa od Pogodbe pa je, da stranka to stori s pisnim obvestilom o odstopu, poslanim priporočeno po pošti, - da so pogodbene pravice in dolžnosti toženca določene na prvi strani Pogodbe, izhajajo pa tudi iz Splošnih pogojev, ki so natisnjeni na drugi strani Pogodbe in so njen sestavni del, da je bila tožencu izročena Pogodba s Splošnimi pogoji, - da je toženec zatrjeval, da so nepošteni in zato nični pogodbeni pogoji: da se lahko pogodba obnovi (podaljša) za 12 mesecev proti volji toženca - potrošnika in je visoka toženčeva obveznost plačila nadomestila, če ne izpolni zahteve po obličnosti odstopne izjave, takšni pogoji so tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker je življenjsko nesprejemljivo, da potrošnik ne more veljavno odstopiti od pogodbe, če ne odstopi najmanj dva meseca pred iztekom 12 mesecev in mora plačevati storitve še nadaljnjih 12 mesecev, - da je tožnik v letu 2015 spremenil Splošne pogoje v korist potrošnika tako, da je bilo obdobje avtomatičnega podaljšanja pogodbe za 12 mesecev skrajšano na 6 mesecev, odpovedni rok pa določen na najmanj en mesec pred iztekom pogodbe in predviden način odstopa od pogodbe še z izpolnitvijo in predložitvijo odstopne izjave na obrazcu na recepciji tožnika ter tudi z elektronskim obrazcem na tožnikovi spletni strani, - da tožnik toženca ni seznanil o spremembi Splošnih pogojev v letu 2015, zato so za toženca veljali ves čas pogodbeni pogoji in Splošni pogoji po Pogodbi z dne 22. 10. 2013, - da je bil tožnik že najmanj 5. 2. 2016 s toženčevim elektronskim sporočilom seznanjen o tem, da se toženec ne strinja s podaljšanjem pogodbe do 31. 7. 2016, ker je G. P. (tožnikov zakoniti zastopnik), 12. 2. 2016 toženčevemu pooblaščencu pisno odgovoril, da se tožnik ne strinja, da bi pogodba prenehala veljati (da bi se končala) pred rokom, ki je določen s člansko pogodbo, - da toženec od 6. 1. 2016 dalje tožnikovih storitev ni več koristil. 7. Pritožbeno sodišče je glede na uvodoma obrazloženo vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje.

8. Namen določb ZVPod je zaščititi potrošnika, zato morajo biti pogodbeni pogoji vnaprej določeni tako, da v nobenem primeru ne dopuščajo nepoštenih rezultatov do potrošnika (VS RS II Ips 219/2015).

Do potrošnika nepošteni pogodbeni pogoji so nični (23. člen ZVPod). Kakšni so pogoji, ki štejejo za nepoštene, določa 24. člen ZVPod v prvem odstavku, v tretjem odstavku pa določa, da šteje ob izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka tega člena za nepošten zlasti pogodbeni pogoj, ki (med drugimi) daje podjetju pravico do podaljševanja pogodbe, sklenjene za določen čas, kadar je nerazumno kratek rok, v katerem lahko potrošnik izrazi željo, da ne bo podaljšal pogodbe.

Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po 12. alineji tretjega odstavka ZVPot (tako VSL I Cp 80/2019).

9. Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe ZVPod in je pravilno presodilo, da sta nepoštena do toženca pogodbena pogoja o avtomatičnem podaljšanju pogodbe za 12 mesecev, če toženec vsaj dva meseca pred iztekom roka veljavnosti pogodbe ne odpove pogodbe in da toženec lahko veljavno odpove pogodbo samo na en način, to je pisno priporočeno po pošti.

Ta dva pogodbena pogoja brez dvoma pomenita znatno neravnotežje v škodo toženca v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja (1. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPod) in štejeta za nepoštena pogodbena pogoja (19. alineja tretjega odstavka 24. člena ZVPocd).

10. Neupoštevno je stališče pritožbe, da jasno in v razumljivem jeziku zapisani splošni (pogodbeni) pogoji ne morejo šteti za nepoštene, saj jasnost zapisa pogodbenih pogojev ni pravno odločilno dejstvo, temveč je pravno odločilen njihov pomen. Neupoštevno je tudi dejstvo, da se je toženec strinjal že z dvema avtomatičnima podaljšanjema pogodbe. S ponovnim (spornim) avtomatičnim podaljšanjem se toženec pač ni strinjal, torej je to podaljšanje proti njegovi volji in je to nepošten pogodbeni pogoj.

11. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je tudi rok za odpoved pogodbe ob dodatnem pogoju, da je možen odstop le na en način, nepošten in predstavlja neravnotežje med strankama glede na posledico, to pa je avtomatično podaljšana toženčeva obveznost plačevanja vadnine še za 12 mesecev, četudi je pogodbeno določena cena storitve - vadnina - nižja od cene posamične storitve izven pogodbe. Takšen pogoj je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.

12. Tožnikova trditev, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so v primerih spremenjenih življenjskih okoliščin potrošnika možne izredne odpovedi pogodbe, je pritožbeno sodišče upoštevalo kot smiselni očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi podatkov v spisovnem gradivu pa je ugotovilo, da tožnik te trditve v svojih dovoljenih pripravljalnih vlogah ni podal. Izpovedba priče pa je dokaz, s katerim se dokazujejo dejstva, ki jih stranka zatrjuje, dokaz pa ne more nadomestiti manjkajočih trditev o dejstvih. Sodišče pa presoja utemeljenost zahtevka v okviru trditev pravdnih strank (7. člen in 212. člen ZPP). Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana, sodišču prve stopnje s do tega dejstva ni bilo potrebno opredeliti, ker ni bilo zatrjevano.

13. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik v pritožbi ni konkretiziral, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo tistih, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo.

15. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, pritožba pa je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno.

17. Tožnik pa s pritožbo ni uspel, zato mora tožencu povrniti stroške vloženega odgovora na pritožbo. Toženec je priglasil stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR. Po pregledu njegovega stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so potrebni stroški obsegali le nagrado odvetniku po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % Davek na dodano vrednost po drugem odstavku 2. člena OT, kar skupaj znaša 186,66 EUR glede na vrednost točke 0,60 EUR in toliko stroškov pritožbenega postopka je tožnik dolžan tožencu povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Priglašenih stroškov v višini 100 točk za prejem in branje pritožbe pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebne, saj so ta opravila vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.