Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika seznanila s pisnim vabilom na zagovor in očitanimi kršitvami, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi opustitve zagovora.

Zasedenost delovnega mesta pomočnika direktorja za nabavo, zlasti ker je posledica nezakonite odpovedi, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2016, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 24. 12. 2016, temveč še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2015 s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 30. 3. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo prizna delovno dobo in ga prijavi v matično evidenco, mu obračuna mesečno nadomestilo plače v bruto znesku 3.280,48 EUR, odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska nadomestila plače dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.659,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene pravočasne dokazne predloge. Ti niso bili potrebni le zaradi vsebinske utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe, temveč tudi zaradi dokazovanja okoliščin v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče dokazne predloge tožene stranke neutemeljeno zavrnilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 286. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izmikal vročitvi pisnega vabila na zagovor. Vztraja, da je tožniku omogočila zagovor. Ker tožnik o nenadnem bolniškem staležu (29. 11. 2016) oziroma o razlogih za svojo odsotnost z dela ni obvestil tožene stranke in je tudi ni evidentiral na predpisan način, mu je tožena stranka pisno obdolžitev z vabilom na zagovor še istega dne poslala na njegov službeni naslov, tako kot je določeno v 85. členu Zakona o delovnih razmerjih. Tožniku je bil odobren bolniški stalež za nazaj, izključno z namenom izmikanja vročitvi na službeni elektronski naslov, zato se takšna vročitev šteje za pravilno. Poleg tega je tožena stranka za vročanje dodatno angažirala dva vročevalca (izvršitelja in detektivsko družbo), ki sta tožnika iskala, vendar ga kljub bolniškemu staležu nista mogla najti na njegovem domu. Tožnik se ni javil na klice vročevalcev na njegov mobilni telefon oziroma ni nikoli poklical detektivske družbe, da bi se pozanimal za vsebino pošiljke, kar bi moral storiti glede na sestanek pri v. d. direktorja dne 29. 11. 2016. Tožena stranka meni, da vročevalec ni dolžan vedeti za vsebino poštne pošiljke. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je tožena stranka pisno vabilo na zagovor poslala tudi priporočeno po pošti s povratnico. Če je sodišče menilo, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev o terminu zagovora, bi jo moralo skladno z določbami 286. člena ZPP pozvati, da dopolni navedbe in predloži dokaze. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je tožena stranka vabila tožnika na zagovor, kar je razvidno iz listin (priloga B39). Vztraja, da je dokazala utemeljenost odpovednih razlogov po vsebini. V obravnavanem primeru je šlo pri prvem očitku za usklajeno sodelovanje med tožnikom in A.A.. Njegove izpovedi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Za pripravo poročila v zvezi z garažnimi hišami je bila zadolžena pravna služba tožene stranke in ne tožnik. Pri pripravi dokumentacije tožnik ni potreboval pomoči in sodelovanja A.A.. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka prepričana, da so tožniku dokazane očitane kršitve v zvezi z angažiranjem A.A. za delo pri toženi stranki. Glede očitane kršitve prekoračitve pooblastila pri podpisu okvirnega sporazuma tožena stranka navaja, da je v. d. direktorja vsem pomočnikom preklical dana jim pooblastila. Za pisni preklic pooblastil pomočnikom je bila zadolžena kadrovska služba tožene stranke. Če kadrovska služba pomotoma ni pripravila za tožnika pisnega preklica pooblastila, to ne pomeni, da je imel tožnik veljavno pooblastilo za sklepanje pogodb. Tožena stranka je bila prepričana, da s pooblastili tožnik ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb. Če je bil tožnik v dvomu glede obsega pooblastila, bi kot povprečno skrben strokovnjak moral to preveriti pri v. d. direktorja. Vsebina in obseg pooblastila tožnika v času, ko je bil direktor tožene stranke B.B., nista pomembni za razsojo v obravnavani zadevi. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in odločitev o reintegraciji izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva toženo stranko pozvati k predložitvi dokazov, ki jih je štelo kot prepozne in je njihovo izvedbo neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z odločitvijo o reparaciji tožena stranka dvomi, da tožnik ni prejemal dohodkov med brezposelnostjo glede na to, da je edini družbenik in direktor podjetja C.. Zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča o tem, da ni prejemal dohodkov po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati le stroške ene pripravljalne vloge.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožene stranke za izvedbo dokaza s pridobitvijo zvočnih posnetkov zapisnika parlamentarne preiskave v zvezi z zlorabami pri prodaji in nakupu žilnih opornic in za poizvedbe v zvezi s fazo predkazenskega postopka na podlagi kazenske ovadbe tožene stranke zoper tožnika ter pri Nacionalnem preiskovalnem uradu o tem, ali je tožnik obravnavan zaradi suma storitve kaznivega dejanja. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali so nepotrebni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo v 4. in 5. točki obrazložitve.

7. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi povezanost trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno: stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga mora torej stranka pojasniti, za razjasnitev katerega dejstva bi bila izvedba dokazov potrebna. Tožena stranka je v peti pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2017 izrecno navedla, da dokaze predlaga za ugotavljanje vsebinske utemeljenosti odpovedi. Na izvedbo navedenih dokaznih predlogov ter dokaznega predloga po predložitvi pogodbe o zaposlitvi za delavca D.D. v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka opozorila šele na zadnjem naroku. Vendar sodišče prve stopnje ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka glede na to, da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že v odgovoru na tožbo in da je bil navedeni delavec zaposlen že v mandatu prejšnjega vršilca dolžnosti direktorja E.E., zaradi česar je pravilno upoštevalo določbo 286. člena ZPP, oziroma bi prav v nasprotnem primeru prišlo do kršitve te zakonske določbe, če bi jih upoštevalo pri predlagani odločitvi o sodni razvezi. Ker je bilo toženi stranki jasno, katera vprašanja in dejstva v zvezi s sodno razvezo in zagotovitvijo pravice do zagovora so lahko sporna, pritožba neutemeljeno očita kršitev določb o materialnem procesnem vodstvu.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodilni delavec na delovnem mestu pomočnika direktorja za nabavo. Tožena stranka mu je dne 15. 12. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh dni, razen v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik izogibal vročitvi pisne seznanitve z očitanimi kršitvami. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na sestanku pri v. d. direktorja dne 29. 11. 2016 tožena stranka pisne seznanitve in vabila na zagovor ni vročila tožniku. Nadaljnji poskusi vročitve v prostorih tožene stranke pa so bili neuspešni zaradi odsotnosti tožnika. Tožnik je takoj po sestanku zapustil prostore tožene stranke in odšel k osebnemu zdravniku, ki mu je odobril bolniški stalež za preostali dve uri, torej od vključno 29. 11. 2016 dalje. Tožnik sicer res ni sporočil razlogov za svojo odsotnost po sestanku pri v. d. direktorja, vendar pa je tožena stranka še istega dne še trikrat preverjala prisotnost tožnika v delovnih prostorih, preden se je odločila, da pisno seznanitev pošlje še na tožnikov elektronski naslov. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 se lahko pisna seznanitev opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo katerega nalaga delodajalec. Glede na tožnikovo dejansko nedosegljivost v delovnih prostorih po sestanku oziroma opravičeno odsotnost z dela do odpovedi pogodbe o zaposlitvi takšna vročitev ne bi imela smisla, kar pomeni, da tožena stranka ni mogla veljavno opraviti pisne seznanitve po elektronski poti.

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka poskušala vročiti tožniku vabilo na zagovor in ga seznaniti z očitanimi kršitvami tudi tako, da je za vročanje pooblastila izvršitelja, ki pa tožniku ni pustil nobenega obvestila o poskusu vročitve. Zato tožnik ni mogel biti seznanjen s tem, da ga je izvršitelj iskal. Neuspešnost vročitve izhaja tudi iz poročila o detektivskih storitvah detektivske družbe. Iz puščenega obvestila o pošiljki ni razvidno, da je šlo za vročitev pisnega vabila na zagovor. Kljub drugačni navedbi v obvestilu o pošiljki, ta po izteku 15-dnevnega roka ni bila puščena v nabiralniku, temveč je bila po navodilu naročnika (odvetniške družbe) vrnjena dne 7. 12. 2016. Namen vročitve je dosežen le, če je zagotovljeno, da bo pisanje dejansko prispelo do naslovnika. Pošiljka se pusti v naslovnikovem nabiralniku prav zato, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik res seznanil s pisanjem. Sicer pa je tožena stranka kljub izraženemu dvomu tožnika glede obstoja pisne seznanitve s kršitvami ter vabila na zagovor šele v šesti pripravljalni vlogi predložila navedene listine, kar je prepozno glede na pravila o prekluziji (286. člen ZPP), pri čemer ni podala nobenih trditev in dokazov o terminu predvidenega zagovora tožnika niti ni v pisnem vabilu na zagovor (priloga B/39) navedena ura zagovora. Tožena stranka ni dokazala pravilnega vročanja listin priporočeno po pošti oziroma da bi po tej poti tožnika seznanila s pošiljko, tako kot je določeno s procesnimi pravili vročanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 184/2017 z dne 16. 1. 2018). Ob upoštevanju vsega navedenega tožena stranka nepravilnosti vročanja ne more sanirati na način, da odgovornost za nevročitev prelaga na tožnika.

11. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika seznanila s pisnim vabilom na zagovor in očitanimi kršitvami, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2016 nezakonita že zaradi opustitve zagovora. Kljub temu je sodišče prve stopnje utemeljenost odpovednega razloga presojalo po vsebini in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni bil seznanjen z zaposlitvenim statusom A.A. ob njegovem obisku pri v. d. direktorja dne 22. 11. 2016. A.A., ki je bil do takrat v bolniškem staležu, si ni bil na jasnem glede svojega zaposlitvenega statusa, saj je bil prijavljen v zavarovanju na podlagi delovnega razmerja pri toženi stranki, imel pa je tudi pravico do zaposlitve na primerno delovno mesto po poteku mandata. Da je bil A.A. iz socialnega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja pri toženi stranki odjavljen za nazaj, tj. z dnem 16. 11. 2016, je razvidno tudi iz potrdila o odjavi. Ob takšnih ugotovitvah tožnik v času razgovora še ni mogel vedeti, da je A.A. prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo, da tožnik z ustnim dogovorom o sodelovanju oziroma enkratni brezplačni pomoči pri pripravi poročila v zadevi "garažna hiša" ni želel niti mogel zaposliti A.A., saj za to kot pomočnik direktorja za nabavo ni bil pristojen.

12. Tožena stranka ni dokazala niti druge očitane kršitve, tj. prekoračitve pooblastila pri podpisu okvirnega sporazuma z dne 18. 8. 2016 med toženo stranko in družbo F.. Sporazum je bil podpisan na podlagi zakonito izvedenega postopka oddaje javnega naročila. Obseg tožniku danega pooblastila, ki je vključeval tudi sklepanje pogodb, se po nastopu mandata v letih 2011 in 2015 vsebinsko ni spreminjal. Iz izpovedbe v. d. direktorja tožene stranke izhaja le, da je na sestanku dne 21. 6. 2016 tožniku dal navodilo, da lahko naročilnice za zdravstveni material in zdravila še naprej podpisuje sam, glede podpisovanja pogodb pa se bodo še dogovorili in da se je kasneje odločil preklicati pooblastila vsem pomočnikom direktorjev, o čemer jim je poslal pisni dopis. Po določbi drugega odstavka 77. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) lahko pooblastitelj vsako pooblastilo prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike, vendar pa tožena stranka ni dokazala kasnejšega preklica pooblastila za podpisovanje pogodb s področja nabave tožniku kot vodilnemu delavcu, ki skladno s 74. členom ZDR-1 vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske odločitve. Izrecno je bilo preklicano le pooblastilo za sklepanje pogodb iz leta 2007. Pomota pri pripravi pisnega preklica v kadrovski službi, na katero se pritožba sklicuje, je na strani tožene stranke in odgovornosti zanjo ne more prelagati na tožnika. Tožena stranka prihaja v nasprotje v pritožbi s tem, ko najprej trdi, da izdana pooblastila za sklepanje pogodb v letu 2016 niso več pooblaščala tožnika za sklepanje pogodb, nato pa, da mu je direktor preklical dana pooblastila.

13. Tožena stranka je v tem sporu predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca.

14. Neutemeljen je pritožbeni ugovor v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o reintegraciji in reparaciji. Tožena stranka pri navajanju novih dejstev in dokazov glede reparacije ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti v postopku na prvi stopnji, zato jih glede na 337. člen ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Tudi sicer iz priloženih dokazov ne izhaja, da bi tožnik prejel dohodke iz zaposlitve v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je po dokazni oceni pravočasno predloženih dokazov pravilno ugotovilo, da izguba zaupanja do tožene stranke ni objektivno utemeljena. Zasedenost delovnega mesta pomočnika direktorja za nabavo, zlasti ker je posledica nezakonite odpovedi, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Če tožena stranka ne bo imela potrebe po delu tožnika, bosta lahko stranki položaj urejali z upoštevanjem določb ZDR-1 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

15. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov treh obrazloženih pripravljalnih vlog med postopkom skladno s tarifno številko 15/2 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).

16. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, sam krije svoje stroške (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).