Jedro

Za priznanje azila določeni osebi mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem in samo iz razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1757/2002-10 z dne 16.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.8.2002 (1. točka izreka), s katero je ta zavrnila tožničino prošnjo za azil v Republiki Sloveniji in določila, da mora v roku petnajst dn-i po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je tožnico tudi oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da niso podani pogoji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po navedenih določbah Republika Slovenija da azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija) ter azil iz humanitarnih razlogov tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvo-rno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene z navedenimi protokoli, in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Po presoji sodišča prve stopnje se je tožena stranka opredelile do vseh subjektivnih razlogov, ki jih je tožnica navedla za svojo ogroženost in je te primerjala in povezovala z objektivnimi okoliščinami, ki jih je ugotovila na podlagi podatkov, pridobljenih -v postopku. Strinja se z oceno tožene stranke, da je tožnica zapustila matično državo zaradi splošnih razmer in zaradi strahu, ne pa zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Pravilno je stališče, da letak, na katerega se je tožnica sklicevala, ni bil namenjen osebno tožnici, temveč je šlo za splošne grožnje paravojaške formacije Makedonije določeni skupini Albancev, ne pa pripadnikom bosanske manjšine, kar je tudi tožnica. Zato je pravilna presoja, da v zvezi s tem ne gre za individualno preg-anjanje tožnice. V Makedoniji je šlo leta 2001 za spor med Makedonci in Albanci in ne med Makedonci in prebivalci bosanske narodnosti.

Tožnica ni bila članica nobene politične stranke in ne gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja, niti ne zaradi etničnega porekla, saj so bili v Makedoniji kratkotrajni nemiri proti pripadnikom albanske narodnosti. Pritrjuje presoji tožene stranke, da je bila tožnica dobro integrirana med večinsko prebivalstvo glede na svoj pogovorni jezik (srbski in makedonski) in je po lastnih izjavah živela v okolju, v katerem so živeli Makedonci, zaradi česar tudi ni bil požgan njen dom. Tožena stranka je na podlagi poročil mednarodnih organizacij pravilno upoštevala sedanje razmere v Makedoniji in v Bitoli in sicer, da so se razmere umirile in da so tudi v celoti že realizirane zahteve albanske manjšine, glede na sklenjen sporazum med Makedonci in Albanci v Ohridu. V Bitoli ne prihaja več do mednacionalnih spopadov. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da se t-ožnica lahko vrne v matično državo oziroma Bitolo (kjer ima neporušeno stanovanje), brez strahu pred tem, da bi bilo njeno življenje ogroženo, ali, da bi bila, ob vrnitvi, izpostavljena mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

V svoji pritožbi tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da prvostopni organ ni popolno ugotovil individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost njene vrnitve v matično državo. Objektivne okoliščine niso takšne, da bi se mogla, brez škode za njeno fizično in psihično intergriteto, vrniti. V matični državi je bila izpostavljena šikaniranju, ponižujočemu in nečloveškemu ravnanju, zato je utemeljen njen strah, da bo enako tudi ob vrnitvi. Lahko -da so razmere ponekod v Makedoniji za Muslimane varne, vendar zanjo, kot starejšo in samsko žensko, vrnitev v kraj, kjer je bila izpostavljena hudim okrutnostim, grožnjam in individualnemu preganjanju ne bi bila varna. V Slovenijo ni prišla zaradi vojnih razmer, ampak zato, ker je bila doma deležna neposrednih groženj in fizičnih napadov. Zato ne drži, da ni šlo za individualno preganjanje. Po narodnosti je Bosanka, po veroizpovedi pa Muslimanka. Poročena je bila z Albancem. Sama ne govori albansko, je pa muslimanske veroizpovedi in zaradi tega ogrožena. V Bitoli so tudi Bosanci islamske veroizpovedi obravnavani kot Albanci. Religija Bosance združuje z Albanci, kar tožena stranka ni niti ugotavljala. Samo dejstvo, da govori srbski in makedonski jezik (živela je v okolju, v katerem so v večini živeli Makedonci, obiskovala je makedonske šole) še ne zadošča, da bi bila tudi sprejeta kot Makedonka. Vrnitev v matično državo bi pomenila resno grožnjo njeni osebni varnosti, kar predstavlja -kršitev temeljnih človekovih pravic (načelo nevračanja). Tudi mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala Slovenija (Ženevska konvencija o statusu beguncev, Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali ponižujočim kaznim ali ravnanju, Evropska konvencija o človekovih pravicah), v tem primeru niso bile upoštevane, varujejo pa osebo pred vračanjem v državo, kjer obstaja realna možnost-, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižu- jočemu ravnanju ali kaznovanju, oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je država ne more omejiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke in ugodi njeni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Predlaga tudi oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ponovno ne navaja.

Podatki in listine v upravnih spisih ter vsebina tožbenih navedb tudi pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma glede dejanskega stanja, ki ga je tožena stranka ugotovila iz vsebine tožničinih navedb o razlogih za zapustitev matične države Makedonije in iz ocene mednarodnih organizacij v Makedoniji, da so se, po podpisu ohridskega sporazuma med predstavniki makedonske vlade in upornih Albancev v letu 2001 in po izvedbi parlamentarnih volitev, razmere v Makedoniji, še zlasti pa v južni Makedoniji, kjer leži tu-di Bitola, bistveno spremenile in umirile. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da pri tožnici ne obstojajo razlogi, po določbi 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil, za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno proučila sedanje razmere v Makedoniji in ugotovila, da so se razmere umirile in da Muslimani, še posebno nealbanske narodnosti, niso podvrženi preganjanju, nečloveškemu ali nehumanemu ra-vnanju.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je pritrdilo toženi stranki, da razlogi za zapustitev matične države in druge navedbe, na katere se v upravnem postopku sklicuje tožnica, ne izkazujejo utemeljenega strahu oziroma tožničine ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz določb 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki jih pravilno povzema.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov samo po sebi še ne pomeni priznanja begunskega statusa določeni osebi. Zato ne držijo tožničini ugovori, da so bile, zaradi neupoštevanja tega načela, kršene določbe mednarodnega prava in mednarodnih sporazumov.

Glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, pritožnica ni navedla, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka upravnega spora iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o predlogu tožnice, da se jo iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, saj jo je oprostilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.