Jedro

Pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona mora vložnik pravnega sredstva izhajati iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Če kršitev kazenskega zakona uveljavlja na podlagi drugačne dokazne presoje, gre ne glede na poimenovanje kršitve v pravnem sredstvu za uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.5.2006 obsojenega V.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 134. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta in šest mesecev po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter povprečnino v znesku 60.000 SIT. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenega zagovornika, o nagradi in potrebnih izdatkih pooblaščenca oškodovanca B.Š. pa odločilo, da jih mora plačati oškodovanec sam. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi (pooblaščencev) oškodovanca B.Š. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojencu naložilo v plačilo tudi stroške oškodovanca in njegovih pooblaščencev. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo v plačilo 600 EUR povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru (in dopolnitvi odgovora) navaja, da v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenčevi zagovorniki se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki obsojenega V.V. v zahtevi navajajo, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poudarjajo, da so v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbijali verodostojnost mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M.G., na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev za obsodilno sodbo. V zahtevi izpostavljajo, da izvedenec ni bil seznanjen s podatki v spisu, zaslišan na glavni obravnavi dne 17. 5. 2006 pa je izpovedal, da ne ve, v kateri zadevi je vabljen in da ima za seboj hudo bolezen ter operacijo ter da ga tudi spomin ne služi kot prej. V zahtevi tudi navajajo, da je bila izvedenčeva izpovedba na glavni obravnavi v nasprotju z izvedenimi dokazi, kakor tudi z izpovedbo oškodovanca samega. Po videnju vložnikov je za pravilno pravno presojo odločilnega pomena, koliko časa je poškodba oškodovancu onemogočala delo oziroma za koliko časa je bil znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa oziroma organ, saj je sodišče prve stopnje v izrek zapisalo, da sta bili Š. zmožnost žvečenja in govora otežena za najmanj 25 dni, kar pa je v nasprotju z navedbo oškodovanca, ki je izpovedal, da je 10 dni po končani hospitalizaciji začel delati, da je sodeloval pri vajah za predstavo, kar glede na njegov poklic zahteva jasen in razločen govor. Višje sodišče v Kopru pa se potrditvah vložnikov s to pritožbeno navedbo ni ukvarjalo ter ni izrecno obrazložilo, zakaj pritožbene navedbe zavrača, s čimer je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Sodišče druge stopnje mora na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz vsebine zahteve je razvidno, da vložnik sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na relevantne navedbe pritožbe in zato po vsebini uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Kršitev je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitost sodbe.

Izvedenec medicinske stroke M.G. je izvid in mnenje podal v pisni obliki, nato pa je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi. Obsojenec in njegov zagovornik, ki sta bila seznanjena z vsebino izpovedbe priče B.Š., ta dokaz je bil na glavni obravnavi že prej izveden, vprašanja, ki so ga obsojenčevi zagovorniki problematizirali v pritožbi, izvedencu nista postavila.

Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na tretji in v prvem odstavku na četrti strani sodbe določno obrazložilo, zakaj je sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke ter pojasnilo, zakaj oškodovančeve navedbe, na katere so se v poznejši fazi postopka v pritožbi sklicevali obsojenčevi zagovorniki, niso take, da bi utegnile kakorkoli omajati izvedenčevo mnenje.

Niso utemeljene navedbe zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede navedb v pritožbi, da bi prvostopenjsko sodišče moralo s predlaganimi dokazi (dokazni predlog obrambe, da se pribavi video kaseta premiere, v kateri je v tistem obdobju nastopal oškodovanec) preverjati tudi, ali je bilo oškodovancu v tem razdobju onemogočeno delo zaradi nerazumljivega ali nerazločnega govora, niso odločilnega pomena. Navedlo je tudi, da tudi v primeru, če bi se morebiti ugotovilo (pa se ni), iz česar izhaja, da je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo dokazni presoji prvostopenjskega sodišča, da oškodovančev govor ni bil otežkočen za vseh 25 dni, to še ne bi pomenilo, da oškodovanec ni utrpel hude telesne poškodbe, saj pritožniki hkrati niti niso izpodbijali dejstva, da je bila kot posledica zloma zgornje čeljusti v celotnem navedenem času oškodovančeva zmožnost žvečenja onemogočena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na ta način presodilo navedene pritožbene očitke in svoje dejanske sklepe razumno utemeljilo ter so zato nasprotne trditve vložnikov neutemeljene.

Zahteva ne more biti uspešna niti ko trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon, ker nista uporabili 11. člena KZ, saj je bilo po trdnem prepričanju obsojenca, predvsem pa glede na izvedene dokaze na glavnih obravnavah ter v preiskavi, dejanje, ki se očita obsojencu, storjeno v silobranu, zato ni bilo kaznivo dejanje.

Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Pri uveljavljanju tega razloga mora tisti, ki vloži pravno sredstvo, izhajati iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Ni pa mogoče kršitve kazenskega zakona uveljavljati na podlagi drugačne dokazne presoje, saj gre v takem primeru, ne glede na poimenovanje kršitve v pravnem sredstvu, samo za uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Z navedbami, da so izvedeni dokazi pokazali, da je šlo za obrambo, ki je bila neizogibno potrebna, da je obsojenec od N.B. odvrnil istočasen, nezakrivljen in protipraven napad oškodovanega B.Š., pri čemer vložnik kršitev utemeljuje s sklicevanjem na obsojenčev zagovor ter lastno oceno dokazne vrednosti in verodostojnosti prič B.Š., N.B., D.W., D.H. in Ž.E., po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na ta način zavrača dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in na tej podlagi sprejeto presojo, da obsojenec ni ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S tem pa pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega V.V., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni V.V. po prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.