Jedro

Ker v ugovornem postopku sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2016, s tem, ko pred odločitvijo toženki ni dalo možnosti, da bi odgovorila na vlogo tožeče stranke, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se delno ugodi ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi P 275/2015 z dne 21. 9. 2015 ter se sklep o izdani začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve glede solastniškega deleža 3/10 na nepremičnini z ID znakom 005 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep z dne 21. 9. 2015, s katerim je toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev solastniškega deleža do ½ na nepremičninah z ID znaki 001, 002, 003 in 004 ter solastniškega deleža do 3/10 na nepremičnini z ID znakom 005. 2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlaga, naj spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi ugovoru in razveljavi sklep o izdani začasni odredbi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno pa, naj razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker ji ni bila dana možnost obravnavanja in ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Skupaj z izpodbijanim sklepom ji je bil vročen odgovor tožeče stranke na ugovor s 74 listi dokazov. Ker se sodišče v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi na navedbe tožeče stranke iz odgovora na ugovor ter temu priložene dokaze, glede katerih ji ni bila dana možnost, da bi se z njimi seznanila, je bila kršena kontradiktornost postopka. Sodišče se ni opredelilo do posameznih pravnorelevantnih okoliščin glede obstoja izvenzakonske skupnosti. Še v znatno večji meri pa izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede plačila kupnine za solastninski delež stanovanja v X, kupljenega na dražbi. Kupnino je izkazano plačal A. A. Zgolj dvom tožeče stranke, da je kredit odplačal A. A., ne more predstavljati podlage za odločitev o nečem v nasprotju z listinsko izkazanimi dejstvi. V zvezi s finančnim stanjem A. A. in zatrjevanim darilom sklep nima nobene dokazne ocene. A. A. v drugem pravdnem postopku ni izpovedoval o stanovanju v X. Ker gre za regulacijsko začasno odredbo, je ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj navedba tožeče stranke v predlogu, da sta toženka in B. B. živela kot par od februarja 1999, ob jasnem zanikanju obstoja izvenzakonske skupnosti ne zadostuje za ugotovitev verjetnosti njenega obstoja. Noben od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Glede nepremičnin, pridobljenih leta 2004, zato ne obstaja pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V zvezi z nepremičnino z ID znakom 005 je listinsko izkazano, da jo je plačal A. A. s sredstvi na svojem bančnem računu. Šlo je za darilo izključno toženki, zato tudi ta nepremičnina ne sodi v skupno premoženje toženke in pokojnega B. B. Razen listinskih dokazov je glede plačila s strani A. A. predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje A. A., pa sodišče teh dokazov ni izvedlo, pač pa sprejelo odločitev na podlagi neizkazanih navedb tožeče stranke. Nepremičnina z ID znakom 004 ni bila kupljena s skupnimi sredstvi, pač pa iz njenih privarčevanih sredstev še izpred obdobja sklenitve zakonske zveze, o čemer bi izpovedala, če bi bila zaslišana. Čeprav navedb, ki jih je tožeča stranka podala v odgovoru na ugovor sodišče ne bi smelo uporabiti, se sklicuje nanje glede podjetja Y, B. B. s. p. oziroma postavitve toženke za zakonito zastopnico tega podjetja. Navedbe in dokazi tožeče stranke v odgovoru na ugovor so prepozni. Za primer, da sodišče smatra, da je treba upoštevati tudi navedbe iz odgovora na ugovor in tam predlagane dokaze, obrazloženo prereka tudi te.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravna izhodišča izpodbijanega sklepa so pravilna. Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje v tej pravdi uveljavljane terjatve, da v zapuščino po pokojnem B. B. sodi polovica vseh nepremičnin, ki jih je kupila toženka, ko je bila z njim poročena (od 7. 6. 2006 dalje) in v času, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Ker je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), toženka pa ugovarja obstoju izvenzakonske skupnosti, za nepremičnine, pridobljene po sklenitvi zakonske zveze pa trdi, da so bile kupljene iz njenega posebnega premoženja, je moralo sodišče presoditi navedbe in dokazi katere stranke glede obstoja izvenzakonske skupnosti in posebnega premoženja toženke so verjetnejši. Ravnalo je pravilno, ko še ni opravilo dokazne ocene po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP, saj se v postopku zavarovanja odloča na podlagi nižjega dokaznega standarda kot v končnih odločbah; zadostuje verjetnost. 6. Ko sodišče v pravdnem postopku odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, ravna po določilih ZIZ. Skladno s 15. členom ZIZ se ZPP uporablja smiselno, če v zakonu ni drugače določeno. ZIZ vsebuje posebna določila o ugovornem postopku in izvajanju dokazov na naroku. Praviloma se odloča na podlagi vlog in drugih pisanj, narok se opravi le, če zakon to posebej določa, ali kadar je to smotrno (29. in 29.a člen ZIZ). Glede na obrazloženost navedb pravdnih strank in priložene listinske dokaze v njunih vlogah, ki jih je mogoče upoštevati v konkretnem primeru, tudi pritožbeno sodišče meni, da zaslišanje strank in priče A. A. v tej fazi postopka še ni potrebna. Sodišče prve stopnje je imelo na voljo dovolj (upoštevnega) procesnega gradiva za odločitev v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

7. Pritrjuje pa višje sodišče pritožbi, da sodišče pri odločanju o ugovoru toženke zoper izdano začasno odredbo ne bi smelo upoštevati odgovora na ugovor, ki ga je prejelo 28. 4. 2016. ZIZ ima posebna določila o postopku pri ugovoru dolžnika. Skladno s 57. členom ZIZ bi moralo sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep o izdani začasni odredbi vročiti tožeči stranki, da bi nanj lahko odgovorila v roku osmih dni, vendar tega ni storilo. Ker je takoj odločilo o ugovoru, je pravdni stranki prikrajšalo za možnost podati navedbe in dokaze, relevantne za odločitev o predlagani začasni odredbi. Tudi zato je moralo višje sodišče razveljaviti sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče prvič odločilo o ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Ker sta pravdni stranki v vmesnem času(1) v spis vložili vloge z navedbami in dokazi, relevantnimi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma ugovoru zoper izdano začasno odredbo, je višje sodišče prvostopenjskemu glede na zatečeno stanje naložilo, da upošteva vse do trenutka ponovnega odločanja o ugovoru v spis vložene listine in dokaze. Tako napotilo je dalo pritožbeno sodišče zato, da bi se vzpostavilo stanje, kakršno bi moralo biti, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo določila 57. in 58. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je napotek razumelo zmotno. Upoštevalo je tudi vlogo tožeče stranke z dne 26. 4. 2016, ki jo je sicer naslovila kot odgovor na ugovor, čeprav to dejansko ni odgovor na ugovor. Odgovor na ugovor tožene stranke namreč predstavlja prva vloga, ki jo je tožeča stranka podala po prejemu ugovora tožene stranke, to pa je odgovor na pritožbo toženke zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo, torej vloga z dne 22. 12. 2015 (list. št. 51 do 53). Postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe mora biti hiter. Sodišče prve stopnje bi zato moralo čim prej po prejemu razveljavitvenega sklepa II Cp 149/2016 (prejelo ga je 12. 2. 2016) odločiti o ugovoru, upoštevajoč vse do takrat v spis vložene vloge in dokaze. Vlogo tožeče stranke z dne 26. 4. 2016, naslovljeno odgovor na ugovor, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri končni odločitvi, v postopku zavarovanja pa ne. Kot je bilo že pojasnjeno, mora biti postopek zavarovanja hiter, glede na specialna določila ZIZ o ugovornem postopku morata stranki že v ugovoru (drugi odstavek 53. člena ZIZ) in odgovoru na ugovor (tretji odstavek 58. člena ZIZ) navesti vsa dejstva in predložiti dokaze, zato nove navedbe v odgovoru na ugovor z dne 26. 4. 2016 niso upoštevne. Ker v ugovornem postopku sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2016, s tem, ko pred odločitvijo toženki ni dalo možnosti, da bi odgovorila na vlogo tožeče stranke, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Kot navaja tudi pritožba, je sodišče prve stopnje od novih trditev in dokazov tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2016 upoštevalo navedbe in dokaze tožeče stranke, ki se nanašajo na ustanovitev podjetja Y, B. B. s. p., katerega zakonita zastopnica je bila toženka, in sicer pri ugotavljanju dejstev, ki govorijo v prid trditvam tožeče stranke o obstoju izvenzakonske skupnosti tedaj pokojnega B. B. in toženke. Tudi če ne bi upoštevalo teh novo zatrjevanih dejstev in dokazov, bi bil pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je izkazanih več okoliščin, ki govorijo v prid zatrjevanju tožeče stranke o obstoju izvenzakonske skupnosti od leta 1999 dalje, kot okoliščin, ki bi utemeljevale trditve toženke, da v letu 2004, ko je na dražbi kupila nepremičnine, z B. B. še nista živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vseh zatrjevanih, za ugotovitev verjetnosti obstoja izvenzakonske skupnosti relevantnih trditev in dokazov obeh pravdnih strank. Obrazložilo je, da iz njih izhaja, da se je C. C. leta 1998 ločila od B. B. tudi zaradi razmerja s toženko, da sta toženka in B. skupaj živela v stanovanju v ..., da je toženka sodelovala na javni dražbi, ker se je prodajalo njegovo nepremično premoženje, da sta skupaj preživljala vikende v toplicah in gostiščih, da je toženka pospravljala na domačiji B. B. Trditve toženke, ki bi jih lahko podprla le s svojim zaslišanjem, da temu ni tako, ne morejo prevagati pri ocenjevanju verjetnosti.

9. Izpodbijani sklep ima razloge tudi o navedbah in dokazih pravdnih strank v zvezi s plačilom kupnine za 3/10 delež stanovanja v X, kupljenega v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Črnomlju In 39/2003. Pravilno je saodišče ugotovilo, da iz potrdila o izvršenem plačilu (B 9) in kreditne pogodbe (B 10) izhaja, da je kupnino plačal A. A., nato pa sprejelo, glede na procesno gradivo v spisu, zmoten zaključek, da toženka niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da ji je kupnino za stanovanje podaril sin A. A., zato stanovanje ne sodi v skupno premoženje. Pri tehtanju verjetnosti v primeru, ko se zatrjevana dejstva lahko dokazujejo z materialnimi dokazi, ti prevladajo nad trditvijo, ki jo stranka utemeljuje zgolj s predlaganjem svojega zaslišanja in zaslišanja bližnjega sorodnika (sina). V podkrepitev trditev, da je A. A. razpolagal le s skromnimi osebnimi prihranki, zato ni verjetno, da bi plačal kupnino, tožniki niso predlagali nobenega dokaza, le pavšalno so izražali dvom. Izpovedba A. A. v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju (priloga A 71) pa ni upoštevna, ker se ne nanaša na stanovanje v X. Razen tega je tožeča stranka prilogo A 71 v spis vložila šele z vlogo z dne 26. 4. 2016, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Višje sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da se glede solastniškega deleža na stanovanju v X predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Navedbe toženke v zvezi z nepremičnino z ID znakom 004, da je bila kupljena s sredstvi, ki jih je privarčevala še predno je z B. B. živela v izvenzakonski skupnosti, so bile zgolj pavšalne, zato jim sodišče ob dejstvu, da je ugotovilo, da sta v izvenzakonski skupnosti verjetno živela že od leta 1999 naprej, utemeljeno ni sledilo. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s to nepremičnino so povsem nekonkretizirane in ne zahtevajo podrobnejšega pojasnila pritožbenega sodišča. 11. Ugotovitev, s katerim je prvostopenjsko sodišče utemeljilo obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) pritožba ne graja obrazloženo. Ob dejansko neizpodbijanih zaključkih prvostopenjskega sodišča o obstoju nevarnosti za bodočo izvršbo, je zaključek o obstoju tudi druge predpostavke za izdajo začasne odredbe materialnopravno pravilen. Ker že to zadostuje za izdajo začasne odredbe, je drugostopenjsko sodišče, brez da bi se spuščalo v obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 272. člena ZIZ, pritožbo, razen v delu glede solastniškega deleža nepremičnine z ID znakom 005, kot neutemeljeno zavrnilo in, razen v spremenjenem delu, potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku, bo moralo sodišče o vseh stroških, nastalih v zvezi z začasno odredbo, vključno s pritožbenimi, odločiti v končni odločbi.

Op. št. (1): Pred sejo senata višjega sodišča