Jedro

Ni šlo za spremembo tožbe, saj tožeča stranka ni le ostala pri ves čas istem tožbenem predlogu (zahtevku), marveč po oceni pritožbenega sodišča med postopkom na prvi stopnji tudi ni spreminjala dejanske podlage zahtevka v smeri spremembe istovetnosti zahtevka (2. odst. 184. čl. ZPP). V konkretnem primeru gre za identičen tožbeni temelj, saj gre za krajevno in časovno isti dogodek, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka vseskozi zatrjevala svojo pravico do plačila na podlagi istega historičnega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig v tč. 1 in 3 izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 8.183,95 EUR (1.961.203,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2004 dalje (vendar najdlje do takrat, ko bodo zamudne obresti dosegle glavnico) ter 196,13 EUR (47.000,00 SIT) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2004 dalje, vendar najdlje do takrat, ko bodo zamudne obresti dosegle glavnico (tč. 1 izreka izpodbijane odločbe). V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi za znesek 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 8.183,95 EUR za čas od 16.1.2004 do 4.3.2004 razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. 3 izreka izpodbijane odločbe). Zaradi delnega umika tožbe v višini 3.992,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi v tč. 1 izreka razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (tč. 2 izreka izpodbijane odločbe), poleg tega pa je še odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.159,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Proti ugodilnemu delu sodbe in izreku o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo čl. 184 in 436/3 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je odločalo o tem, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi ali ne. Na naroku za glavno obravnavo 16.5.2006 je tožeča stranka spremenila tožbo, saj zahtevka ni več uveljavljala na podlagi računa št. z dne 15.12.2003, pač pa je bila vsebina del razvidna iz obračuna z dne 7.12.2003. Gre za drugačno dejansko podlago, kar predstavlja spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi samo s seboj v nasprotju, saj na enem mestu govori, da gre za plačilo za ista dela, v 4. odst. na 3. str. sodbe pa pravi, da je vsebina računa fiktivna, saj se ne nanaša na dejansko opravljena in vtoževana dela, kar pomeni, da ni šlo za ista dela. V računu in obračunu so vsebovana drugačna dela, zato ne more iti za isto dejansko podlago. V pritožbi tožena stranka nadalje navaja, da je spremembi tožbe nasprotovala, kar je razvidno iz zapisnika z dne 6.6.2006, sicer pa tožena stranka v okviru materialno pravdnega vodstva sploh ni bila pozvana, naj se do spremembe tožbe opredeli. Sprememba tožbe glede na poseben postopek v konkretnem primeru tudi ni bila dopustna. Poleg tega je nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je od tožene stranke prejel skupaj okrog 5 mio SIT, poleg tega pa iz izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da je tožeči stranki plačal za dovozne rampe 600.000,00 SIT, kar je razvidno tudi iz obračuna z dne 10.1.2004, na katerem je tudi podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je plačilo prejel. Tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki za izgradnjo dovoza priznalo 520.817,70 SIT, čeprav so bila ta dela že plačana. Izpodbijana sodba je nezakonita tudi glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Te obresti bi šle tožeči stranki kvečjemu od spremembe tožbe dalje, to je od 16.5.2006 naprej.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zlasti je pravilna odločitev prvostopnega sodišča o tem, da je tožeča stranka vseskozi uveljavljala plačilo za isto delo na podlagi izpolnjene pogodbe, to je plačilo za gradbena dela, ki jih je po naročilu tožene stranke opravila v mesecu januarju in februarju 2004 v P. na novozgrajenem objektu št. 1 (ki je bil po času izgradnje tretji objekt po vrsti). Ni šlo torej za spremembo tožbe, saj tožeča stranka ni le ostala pri ves čas istem tožbenem predlogu (zahtevku), marveč po oceni pritožbenega sodišča med postopkom na prvi stopnji tudi ni spreminjala dejanske podlage zahtevka v smeri spremembe istovetnosti zahtevka (2. odst. 184. čl. ZPP), na kar se obširno sklicuje tožena stranka v obravnavani pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za identičen tožbeni temelj, saj gre za krajevno in časovno isti dogodek, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka vseskozi zatrjevala svojo pravico do plačila na podlagi istega historičnega dogodka. V tej zvezi po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni pravno pomembno, ali je tožeča stranka denarno terjatev iztoževala na podlagi računa ali obračuna, kot to zmotno ocenjuje tožena stranka v obravnavani pritožbi. Ti dve listini se v pravdnem postopku, ki v konkretnem primeru sledi izvršilnemu postopku, v katerem se je sporni račun štel kot verodostojna listina, obravnavata zgolj kot dokazili, ki sta enakovredni ostalim dokaznim sredstvom. V konkretni zadevi pa predstavljajo dejansko stanje izvedena pogodbena dela, izstavljeni račun v tej zvezi pa šteje v pravdi zgolj kot dokazilo. Zahtevek izvira torej iz sklenjene in izpolnjene pogodbe, račun in obračun (četudi nista povsem enaka v vseh postavkah) pa sama po sebi ne vplivata na spremenjeno dejansko stanje. Gre le za dokazila o sklenjenem pogodbenem razmerju. Glede pritožbenega očitka, da je na tem mestu (glede plačila za ista dela) sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe samo s seboj v nasprotju, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu vendarle ni tako, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ves čas pravilno izhajalo iz krajevno in časovno istega dogodka (pogodbeno opravljena dela, kot je bilo že predhodno obrazloženo), sporni račun pa je v okviru dokazne ocene pravilno interpretiralo zgolj z vidika njegove fiktivnosti glede na to, da je bil izstavljen še preden so se dela s strani tožeče stranke na spornem objektu začela izvajati.

Pritožbeno sodišče se prav tako ne pridružuje pritožbeni kritiki v smeri nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na plačilo za dela za izgradnjo dovoza, je treba itak šteti kot prepozne in zato nedovoljene novote v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP. Kar se tiče pritožbene kritike izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in prepričljiva, saj je več kot očitno, da je omenjeni zakoniti zastopnik pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je za dela na objektu št. 1 prejel le 200.000,00 SIT, preostalo plačilo do višine okrog 5.000.000,00 SIT pa se je nanašalo na izvedena dela na drugih objektih (ki jih je dobil v celoti plačana). Glede na to, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo tožbe, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito tudi glede odločitve o datumu zapadlosti iztoževane terjatve.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).