Jedro

Tožnik še ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, saj se dogovor za plačilo dela direktorja šele dokazuje v tem individualnem delovnem sporu in še ni jasno, kakšen je bil dogovor v zvezi s plačilom, ali je ta sploh obstajal in kdo naj bi bil tožniku zavezan za plačilo za opravljeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo vsako razpolaganje, SKB banki Ljubljana pa vsako plačilo iz dobroimetja, ki ga ima tožena stranka na transakcijskem računu do višine vtoževane terjatve v znesku 2.190.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi do dneva izdaje začasne odredbe in v primeru, da tožena stranka na svojem računu nima kritja, da se ji prepoveduje razpolaganje s premičninami - stroji, ki se nahajajo v najeti proizvodnji hali na Muti, v lasti T. M. d.o.o., ter da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu, v primeru uspeha tožnika pa do pravnomočnega izvršilnega sklepa.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da je nesporno, da je bil tožnik direktor tožene stranke, sporno pa naj bi bilo ali je obstajal dogovor za plačilo za delo tožnika, v kakšni višini in kdo naj bi bil plačnik. Tožnik navaja, da je bil 15.7.1998 imenovan za direktorja pri toženi stranki in je bil med njim in toženo stranko sklenjen dogovor, da mu bo za delo plačala 30 % plače, ki jo je dobival kot direktor drugega podjetja. V zvezi s tem je predlagal izvedbo dokazov. Kdo mu je dolžan plačati plačilo za opravljeno delo, je bilo dogovorjeno in sicer je to tisti, ki je z imenovanjem tožnika za direktorja vzpostavil z njim delovno razmerje s krajšim delovnim časom. Nesporno je, da je delal pri toženi stranki od 15.7.1998 do 1.7.2000, ko se je upokojil in ima za to tako po predpisih civilnega prava, kot po predpisih o delovnih razmerjih pravico do plačila. Meni, da je tudi verjetno izkazal nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Niti v stečajnem postopku, niti v likvidacijskem postopku upniki niso zavarovani proti odtujitvi in razpolaganju s premoženjem dolžnika pred začetkom postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo iz razloga, ker je štelo, da uveljavljana terjatev ni verjetno izkazana. Predpogoj za izdajo začasne odredbe tako po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98, 63/2003), ki začasne odredbe ureja v 19. členu, kot po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 75/2002), ki pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ureja v 270. členu, je verjetno izkazan obstoj terjatve. Poleg verjetnega obstoja terjatve pa mora upnik izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Ker v konkretni zadevi terjatev v tej fazi postopka še ni verjetno izkazana, ni podan temeljni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe in tudi niso relevantni ostali pogoji, to je obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve oz., da naj bi predlagana začasna odredba predstavljala le neznatno škodo za tožnika. Tožnik še ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, saj dogovor za plačilo dela direktorja v višini 30 % plače, ki jo je dobival kot direktor drugega podjetja, šele dokazuje v tem individualnem delovnem sporu in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe še ni jasno, kakšen je bil dogovor v zvezi s plačilom, ali je ta sploh obstajal in kdo naj bi bil zavezan za plačilo za opravljeno delo tožniku. Ugotovitev vseh teh dejstev bo šele predmet individualnega delovnega spora. Tožnik bo lahko kasneje, tekom postopka, če bo izkazana verjetnost obstoja njegove terjatve, ponovno predlagal izdajo začasne odredbe, seveda v kolikor bo poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazal tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tem, da naj bi predlagana začasna odredba v višini 2.190.000,00 SIT predstavljala tako začasno odredbo, ki bi za toženo stranko pomenila le neznatno škodo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.