Jedro

Če je bila tožba osebi, ki ji na prestajanju kazni zapora, vročana na domač naslov, vzpostavitev fikcije vročitve ni utemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba v I.2 točki izreka ter v točki III. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi 318. člena ZPP. Denarnemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo ter prvotožencu naložilo v plačilo 22.000,00 EUR z obrestmi, drugotožencu pa 5.500,00 EUR z obrestmi. Zahtevo po solidarni zavezi tožencev je sodišče zavrnilo. V 2. točki izreka je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti dveh pogodb. V 3. točki izreka pa je odločilo o obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača 740,12 EUR za stroške postopka z obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo drugotoženec. Pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba se uvodoma zavzema za spremembo izpodbijane sodbe in za zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje prekršilo načelo dispozitivnosti iz 1. odstavka 2. člena ZPP. Tožbeni zahtevek se namreč glasi na solidarno obsodbo obeh tožencev. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje to načelo prekoračilo, ko je zahtevek za solidarno plačilo zavrnilo, toženca pa obsodilo na razdelno plačilo. Po stališču pritožbe je odločilo preko meja tožbenega zahtevka.

V drugem delu pa pritožba uveljavlja kršitev postopka, ker tožba drugotožencu ni bila pravilno vročena. Najprej opozarja na to, da se nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Koper. Sklicuje se tudi na opravilno številko kazenske zadeve, kjer mu je bila kazen izrečena, predlaga zaslišanje sebe, njegove matere in sosede ter poizvedbe v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Kopru. Poleg tega pa opozarja, da je bil tudi sicer naslov na sodni pošiljki naveden napačno. Naslov stalnega bivališča je namreč G. 24a in ne Z. G. 18, kot je navedeno v tožbi.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Če bi držalo, kar trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo meje tožbenega zahtevka, bi to sodišču druge stopnje narekovalo spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se je pritožbeno sodišče najprej ukvarjalo s prvo izmed dveh uveljavljenih kršitev postopka. Ta kršitev ni podana. Razdelna obveznost je v razmerju do solidarne obveznosti nekaj manj in ne nekaj drugega. Ker je takšna odločitev v celoti vsebovana v zahtevku, je pritožbeni očitek, da je sodišče prekršilo načelo dispozitivnosti, neutemeljen.

V nadaljevanju pa je pritožbeno sodišče preizkusilo še drugo izmed uveljavljanih procesnih kršitev. Izdana je bila zamudna sodba. Pritožnik pa uveljavlja bistveno kršitev postopka, saj mu tožba po lastnih navedbah ni bila vročena. Pri tem opozarja na dvoje; prvič, da prestaja kazen zapora, in drugič, da je tožnik navedel napačen naslov stalnega bivališča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da oboje drži. Iz Centralnega registra prebivalstva (glej prilogo C1) izhaja, da je naslov toženčevega stalnega bivališča Z. G. 24a. Sodna pošiljka pa je bila vročana na naslov Z. G. 18. Poleg tega iz podatkov Centralnega registra prebivalstva ter iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper (list. št. 36) izhaja, da je tožnik od 30.7.2008 na prestajanju kazni zapora. Tam je bil tudi tedaj, ko mu je sodišče vročalo tožbo.

Osebi, ki ji je odvzeta prostost, se vročajo pisanja po upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti (136. člen ZPP). To pomeni, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Pogoji za izdajo zamudne sodbe torej niso bili podani. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče zamudno sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče namreč samo ne more odpraviti, saj bi moralo izpeljati celoten postopek, kar bi poseglo v ustavno pravico do dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave Republike Slovenije).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Ne glede na to, da se prvotoženec zoper sodbo ni pritožil, pa odločitev v tem delu solidarno zavezuje obe toženi stranki.