Jedro

Prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti cene, navedene v zavihku UCD publikacije Vidal, temveč bi moral, če bi taka vrsta prodajne cene bila določena, uporabiti ceno, navedeno v zavihku PRIX te publikacije, kjer so navedene cene zdravil na drobno, saj je le cena na drobno tista vrsta prodajne cene, ki je določena kot upoštevna primerjalna cena v primerjalni državi Franciji. Če pa vrsta prodajne cene v primerjalni državi v omenjeni publiakciji ni navedena, bi moral uporabiti prvi odstavek 12. člena Pravilnika o določitvi cen zdravil za uporabo v humani medicini in upoštevati primerjalne cene v Avstriji in Nemčiji ter na tej podlagi ugotoviti najnižjo preračunano ceno. Ker cene ni določil na tak način, je napačno uporabil materialno pravo, zato je bilo treba odločbo odpraviti.

Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, ki se nanašajo na prekoračitev roka za odločitev o vlogi in posledično presumpcijo odobritve s strani tožnika predlaganih cen. Rok za izdajo odločbe začne teči od prejema popolne vloge. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ po prejemu vloge tožnika večkrat pozval na njeno dopolnitev, zaradi česar rok za izdajo odločbe ni pričel teči že z vložitvijo vloge. S tem, ko je drugostopenjski organ prvotno prvostopenjsko odločbo odpravil, so bile odpravljene tudi vse njene pravne posledice, kar pomeni, da je ponovno pričel teči rok za izdajo odločbe na podlagi tožnikove vloge.

ZUP organu omogoča, da v primeru, kadar so posamezni deli oziroma posamezni zahtevki primerni za odločitev, izda delno odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih. Organu je dana možnost takšnega načina odločanja, ni pa k temu zavezan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke št. 600-305/2011-17 z dne 28. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku določil najvišjo dovoljeno ceno zdravil na debelo (v nadaljevanju NDC) in datum pričetka njene veljavnosti. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je bila tožeči stranki enkrat že izdana odločba, ki pa jo je drugostopenjski organ odpravil in vrnil zadevo v ponovno odločanje. Nadalje pojasnjuje, da se NDC zdravil oblikujejo na podlagi izračuna vrednosti proizvajalčevega elementa cene zdravila na debelo (v nadaljevanju PEC) in dodanega deleža oziroma določene vrednosti, namenjene kritju stroškov prometa na debelo. V skladu z 11. členom Pravilnika o določitvi cen zdravil za uporabo v humani medicini (v nadaljevanju Pravilnik) se vrednost PEC izračuna na podlagi primerjalne cene zdravil. Osnova za izračun primerjalne cene so cene zdravil, ki so financirana iz javnih sredstev v primerjalnih državah Avstriji, Franciji in Nemčiji. Za ugotavljanje vrednosti PEC zdravil se uporabljajo zadnje izdaje tiskanih ali elektronskih publikacij oziroma pripadajoč spletni vir iz navedbe primerjalnih cen zdravil in datuma zajema podatkov, in sicer za Avstrijo Erstattungskodex (publikacija ali spletni vir), izračun iz cene zdravila na drobno, za Francijo Vidal (elektronska izdaja), za izračun iz cene zdravila na drobno in za Nemčijo Lauer-Taxe (elektronska izdaja ali spletni vir) za izračun cene zdravila na debelo. V skladu s četrtim odstavkom 11. člena Pravilnika se cene iz publikacij primerjalnih držav preračunajo s faktorji priloge 2, ki je sestavni del Pravilnika. V skladu s petim odstavkom 11. člena Pravilnika pa lahko zavezanci kot primerjalne cene zdravil pri zdravilih, ki se v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo trgovcev, upoštevajo neposredno cene, navedene v publikaciji primerjalne države. Vrednost PEC originalnega zdravila se ugotovi na podlagi primerjalne cene zdravila, ki je za originalno zdravilo najnižja preračunana cena enakega zdravila v katerikoli od primerjalnih držav, skladno s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika. Za zdravila A. 50 mg, A. 70 mg in B. 1 g je prvostopenjski organ ugotovil, da obstajajo javno objavljeni podatki za primerjavo primerjalne cene za zdravila v francoskem viru Vidal pod zavihkom UCD, ki predstavlja bolnišnična zdravila. Predmetna zdravila so prisotna na trgu primerjalne države Francije. Predmetna zdravila so vključena v javno financiranje v tej primerjalni državi. Predmetna zdravila so bila prisotna tudi v primerjalnih državah Nemčiji in Avstriji in se posledično vrednost PEC ugotavlja z upoštevanjem najnižje preračunane cene enakega zdravila v katerikoli od teh treh primerjalnih držav. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je ta država za predmetno zdravilo Francija. Prvostopenjski organ je v skladu s petim odstavkom 11. člena Pravilnika obravnaval primerjalno ceno kot da se v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo veletrgovcev in je pri tem upošteval neposredne cene, navedene v publikaciji pod zavihkom UCD. Zadevna zdravila v francoski publikaciji nimajo podatka v zavihku Prix, kjer publikacija sicer navaja cene zdravil v prometu na drobno. Za ta zdravila so bile cene navedene izključno v zavihku UCD, kar pomeni, da gre za zdravilo, ki se uporablja izključno v bolnicah. Pri tem je prvostopenjski organ upošteval verjetnost neposredne dobave zadevnih zdravil s strani proizvajalcev mimo veletrgovcev. Zaradi tega ni uporabil določb četrtega odstavka 11. člena Pravilnika, ki bi ceno iz publikacije preračunal s faktorji iz priloge Pravilnika. Določbi petega in šestega odstavka 11. člena Pravilnika sicer dajeta zavezancu možnost, da lahko vpiše neposredno to ceno, vendar tudi pristojni organ lahko smiselno uporabi te določbe v postopku določitve cene. Prvostopenjski organ meni, da je upoštevanje francoskih UCD cen iz publikacije Vidal v postopkih določitve cen zakonito, ker Pravilnik določa uporabo primerjalnih cen zdravil, ki so v prometu v primerjalnih državah, preračunani iz javno objavljenih podatkov. Nadalje prvostopenjski organ podrobneje opisuje sam izračun.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, na kakšen način se glede na določila Pravilnika določa cena zdravil in pri tem še poudarja, da je za primerjalno državo Francijo predviden izračun cene zdravila na drobno za razliko od na primer Nemčije, kjer se uporabi podatek cene zdravila na debelo. Opozarja tudi na to, da določbi petega in šestega odstavka 11. člena Pravilnika določata zgolj možnost zavezancev, da lahko kot primerjalne cene zdravil pri zdravilih, ki se v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo trgovcev, upoštevajo neposredno cene, navedene v publikaciji primerjalne države in se takšne cene ne preračunajo skladno s četrtim odstavkom 11. člena Pravilnika. Tožeča stranka ugotavlja, da je prvostopenjski organ za določena zdravila vrednost PEC ugotovil napačno in v nasprotju z določbami Pravilnika, saj je pri primerjalni državi Franciji upošteval ceno, ki ni cena zdravila na drobno, kot to izrecno določa Pravilnik. V francoski publikaciji Vidal so cene v zavihkih PRIX ter UCD. V zavihku PRIX ali normalna cena so navedene cene, ki veljajo za prodajo na drobno, v zavihku UCD pa so navedene vrednosti, po katerih zdravilo kupujejo bolnišnice praviloma v večjih količinah na podlagi predhodno izpeljanih postopkov oddaje javnih naročil. Tožeča stranka je prepričana, da cena v zavihku UCD ne predstavlja cene za prodajo na drobno in se takšna cena ne sme uporabiti za ugotavljanje vrednosti PEC. V kolikor v publikaciji Vidal v zavihku normalna cena ni navedena, to pomeni, da za določeno zdravilo cena za prodajo na drobno ni določena in je treba vrednost PEC ugotoviti na podlagi cen v drugih dveh primerjalnih državah, to je v Avstriji in v Nemčiji. Prvostopenjski organ pa je postopal v nasprotju s tem, saj je ob odsotnosti cene v zavihku normalna cena uporabil kar ceno iz zavihka UCD. Upoštevajoč že več kot šestletno ustaljeno prakso zajemanja podatkov iz publikacije Vidal ni razumljivo, zakaj se je prvostopenjski organ sedaj odločil za uporabo cen iz zavihka UCD, ki ga prej ni nikoli uporabil. Prvostopenjski organ tudi sam priznava, da so v zavihku PRIX navedene cene, ki veljajo za prodajo na drobno, torej cene, po katerih je mogoče kupiti zdravilo v lekarni, v zavihku UCD pa so navedene cene zdravil, ki se uporabljajo izključno v zdravstvenih ustanovah in ne vstopajo v promet na drobno v lekarnah. Prvostopenjski organ tudi trdi, da je prodaja zdravila bolnišnicam skladno s francoskimi predpisi prodaja na drobno, saj naj bi bila bolnišnica končni uporabnik zdravila, ker tega ne prodaja naprej. Vendar pa prvostopenjski organ navedenega z ničemer ne dokaže in tudi sicer so njegove izjave povsem nelogične, saj cena na drobno že po sami naravi pomeni ceno, po kateri lahko vsakdo kupi najmanjšo količino blaga, ne pa cena, ki jo plača predelovalec za večjo količino. Tako stališče prvostopenjskega organa je celo v neposrednem nasprotju s slovensko zakonodajo, saj 73. člen Zakona o zdravilih, ki opredeljuje promet na debelo, določa, da lahko veletrgovci z zdravili prodajo zdravila neposredno zdravstvenim zavodom oziroma pravnim in fizičnim osebam, ki imajo dovoljenje pristojnega organa za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Prvostopenjski organ je tudi zapisal, da je smiselno upošteval določbi petega in šestega odstavka 11. člena Pravilnika in da zato ni uporabil določb četrtega odstavka 11. člena Pravilnika. S tem v zvezi velja opozoriti, da peti odstavek 11. člena Pravilnika določa zgolj možnost zavezancev, da lahko ne glede na določbe drugega odstavka kot primerjalne cene zdravil pri zdravilih, ki jih v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo veletrgovcev, upoštevajo neposredno cene, navedene v publikaciji primerjalne države. Takšen način določitve cen je izključno v sferi odločitve zavezanca in prvostopenjski organ tudi s smiselno uporabo ne more poseči v takšno odločitev.

4. Poleg navedenega tožeča stranka opozarja tudi na to, da drugi odstavek 98. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti določa, da mora prvostopenjski organ popolno vlogo za določitev najvišje dovoljene cene zdravil rešiti z izdajo odločbe v roku 90 dni od njenega prejema in če odločba ni izdana v omenjenem roku, zakon predpisuje pozitivno presumpcijo odobritve, torej da se šteje, da je vlogi ugodeno in vlagatelj lahko trži zdravilo po ceni, ki je bila predlagana v vlogi. Tožena stranka je vlogo vložila 30. 9. 2011, navedeno pa je naknadno popravila samo glede nekaterih zdravil. Zakonska določba resda govori, da je treba odločiti v 90 dneh od prejema popolne vloge, vendar pa je pri tem potrebno opozoriti, da sodna praksa nakazuje, da imajo posamezni zahtevki, zajeti v eni vlogi, naravo samostojnih zahtevkov. Tožeča stranka je z eno vlogo postavila več zahtevkov za določitev NDC posameznih zdravil, od katerih jih večina od samega začetka ni bila v ničemer sporna in kot taka je bila sposobna za odločanje. Zakon sicer upravnemu organu nakazuje, da naj pri tem odloči z delno odločbo, vendar pa iz zakonske dikcije ni mogoče razbrati, da to mora storiti. Ne glede na to pa je jasno, da gre odlašanje z odločitvijo glede takšnih zahtevkov v breme prvostopenjskega organa, saj velja presumpcija odobritve predlagane cene. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na določilo Direktive Sveta z dne 21. 12. 1988, ki tudi določa, da se odločitev o ceni sprejme v 90 dneh. Pojasnil, ki jih je tožeča stranka pošiljala prvostopenjskemu organu, ni mogoče šteti za dopolnjevanje vloge, saj se dejanski zahtevek iz prvotne vloge ni v ničemer spremenil ali dopolnil. Torej je odločba nezakonita glede zdravil A. 50 mg in A. 70 mg, saj velja zakonska domneva obstoja odobrene cene.

5. Nadalje tožeča stranka še opozarja, da prvostopenjski organ ni upošteval oziroma se ni opredelil do nobene izmed navedb, ki jih je v postopku do sedaj predložila tožeča stranka. Prvostopenjski organ se ni opredelil, zakaj je za oblikovanje cene treba upoštevati podatke iz zavihka UCD. Razen tega pri odločbi ni šlo za enostavno upravno zadevo in v tem primeru mora odločba vsebovati vse elemente iz prvega, drugega in petega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je tudi odločal mimo zahtevka tožeče stranke. Za določena zdravila je namreč odločil o zahtevku, ki ni bil postavljen. Tožeča stranka je zaprosila za odobritev določene NDC, svojo zahtevo večkrat utemeljila na poziv prvostopenjskega organa, na koncu pa prejela odločbo z bistveno nižjo NDC, zoper katero povrhu vsega pritožba še nima suspenzivnega učinka. Poleg tega je prvostopenjski organ v svoji odločbi odločil o NDC za zdravilo C. brez konzervansa 20 mg/ml + 5 mg/ml, za katero je bila v vmesnem času izdana odločba o izredni višji dovoljeni ceni, zaradi česar bi moral vlogo v tem delu zavreči, in odločil je tudi o NDC za zdravilo Č. 1000 mg/20 mg, za katero je bila v vmesnem času izdana odločba o izredni višji dovoljeni ceni, zaradi česar bi moral vlogo tudi v tem delu zavreči. Prvostopenjski organ tudi ni odločil o stroških pritožbenega postopka, kot mu je bilo naloženo v drugostopenjski odločbi. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ter da naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi upoštevajoč tudi DDV na odvetniške storitve.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi tožeča stranka lahko vlogo za določitev NDC posameznega zdravila oddala v samostojni vlogi, kar bi za zadevno zdravilo skrajšalo postopek in omogočilo hitrejšo določitev cene, bi pa morala v tem primeru za vsako zdravilo pripraviti posebno vlogo in tudi plačati ustrezno takso. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka oddala vlogo, ki je vsebovala zahtevo za določitev 55 zdravil in se je ta vloga postopkovno obravnavala kot celota ne glede na število zahtevkov, zato v posameznem zahtevku organ prve stopnje ni mogel odločati, ker je bila vložena ena vloga, ki ni bila popolna. Organ prve stopnje je tožečo stranko iz razloga nepopolnosti večkrat pozval k dopolnitvi vloge. Ni pa izkoristil diskrecijske pravice po prvem odstavku 219. člena ZUP, ki določa, da lahko pristojni organ izda odločbo samo v posameznih delih zadeve. Zdravili A. in B. se predpisujeta le na recept, uporabljata pa se samo v bolnišnicah. Prvostopenjski organ je ugotovil, da obstajajo javno objavljeni podatki za primerjavo primerjalne cene za zdravila v francoskem viru Vidal pod zavihkom UCD. Navedeno zdravilo je vključeno v javno financiranje v Franciji. Ugotovljeno pa je bilo, da sta navedeni zdravili prisotni tudi v Avstriji in Nemčiji in da se vrednost PEC zadevnih originalnih zdravil ugotavlja na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika, kjer je določeno, da se vrednost PEC originalnega zdravila ugotovi na podlagi primerjalne cene zdravila, ki je za originalno zdravilo najnižja preračunana cena enakega zdravila v katerikoli od primerjalnih držav. Če je zdravilo prisotno na trgu le v eni ali v dveh primerjalnih državah, se upoštevajo le preračunane cene v teh državah. Glede tožbenih navedb o procesni kršitvi zaradi neodločitve prvostopenjskega organa o stroških pritožbenega postopka pa je potrebno upoštevati, da je tožena stranka v odločitvi o pritožbi odločila tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je imela tožena stranka zakonsko obveznost, da odloči o zahtevkih, ki so popolni, in to ne glede na to, ali so bili podani v eni vlogi ali ne. Pooblastilo za odločanje na podlagi prostega preudarka ne vsebuje hkrati pooblastila za neupoštevanje postopkovnih pravil. V ničemer niso relevantne navedbe tožene stranke, da je določeno zdravilo prisotno na trgu primerjalne države Francije. Za določitev NDC namreč ni pomembno, ali je določeno zdravilo na trgu ali ne, temveč le, ali je za konkretno zdravilo v konkretni publikaciji navedena točno določena cena. Določbi petega in šestega odstavka 11. člena Pravilnika določata zgolj možnost zavezancev, da lahko kot primerjalne cene zdravil pri zdravilih, ki se v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo veletrgovcev, upoštevajo neposredno cene, navedene v publikaciji primerjalne države in se cene ne preračunajo skladno s četrtim odstavkom 11. člena Pravilnika. Pri tem gre za možnost zavezancev, ki jo lahko izkoristijo ali pa ne, pri čemer je tožeča stranka ni izkoristila in se tožena stranka na navedeno ne more sklicevati.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2013 med drugim navaja, da je po njenem mnenju upoštevanje francoskih UCD cen iz publikacije Vidal pravilno, saj Pravilnik določa tudi uporabo primerjalnih cen zdravil, ki so v prometu v primerjalnih državah, preračunih iz javno objavljenih podatkov. Cena iz UCD zavihka je relevantna, ker sama po sebi še vedno predstavlja podatek iz publikacije, hkrati je ta podatek podlaga za ugotovitev, da je zdravilo prisotno na tem primerjalnem trgu in da je financirano iz javnih sredstev.

9. K točki I. izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je bila določitev cen zdravil, kot jo je določil prvostopenjski organ, pravilna glede na določbe Pravilnika.

12. Prvostopenjski organ je ceno določil tako, da je ugotovil, da obstajajo javno objavljeni podatki za primerjavo primerjalne cene v francoskem viru Vidal pod zavihkom UCD, ki predstavlja bolnišnična zdravila. Ugotovil je, da so predmetna zdravila vključena v javno financiranje v tej primerjalni državi. Uporabil pa je pri tem peti odstavek 11. člena Pravilnika. Obravnaval je primerjalno ceno zdravila, kot da se v primerjalnih državah prodaja izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo veletrgovcev, in upošteval neposredno cene, navedene v publikaciji pod zavihkom UCD. Ugotovil je tudi, da v francoski publikaciji nimajo podatka v zavihku PRIX o teh zdravilih, kjer publikacija sicer navaja cene zdravil v prometu na drobno. Za tožečo stranko je sporno, ali je prvostopenjski organ pri izračunu oziroma določitvi vrednosti PEC smel smiselno uporabiti peti in šesti odstavek 11. člena Pravilnika, ki omogoča le zavezancem, ne pa tudi organu, upoštevanje kot primerjalne cene zdravil pri zdravilih, ki se v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo veletrgovcev, neposredno cene, navedene v publikaciji primerjalne države. Tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ni pravilno določil cene izpostavljenih zdravil. 13. Skladno z drugim odstavkom 11. člena Pravilnika so osnova za izračun primerjalne cene zdravil tiste cene zdravil, ki so financirana iz javnih sredstev primerjalnih držav Avstrije, Francije in Nemčije. Za ugotavljanje vrednosti PEC zdravil se uporabljajo zadnje izdaje tiskanih ali elektronskih publikacij oziroma pripadajoči spletni viri z navedbo primerjalnih cen zdravil in datuma zajema podatkov, in sicer pri Avstriji gre za vir Erstattungskodex, izračun iz cene zdravila na drobno, pri Franciji za vir Vidal (elektronska izdaja), izračun iz cene zdravila na drobno in pri Nemčiji se uporablja vir Lauer-Taxse (elektronska izdaja ali spletni vir), izračun iz cene zdravila na debelo. Ne glede na določbe drugega odstavka 11. člena se pri primerjalni državi Avstriji za zdravila, ki jih publikacija Erstattungskodex ne navaja, uporablja publikacija Warenverzeichnis (tretji odstavek 11. člena Pravilnika). Četrti odstavek 11. člena Pravilnika določa, da se cene iz publikacij primerjalnih držav preračunajo s faktorji iz priloge 2. Po petem odstavku 11. člena pa ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko zavezanci kot primerjalne cene zdravil pri zdravilih, ki se v primerjalnih državah prodajajo izvajalcem zdravstvenih storitev neposredno mimo veletrgovcev, upoštevajo neposredno cene, navedene v publikaciji primerjalne države. Šesti odstavek 11. člena Pravilnika določa, kaj morajo zavezanci predložiti, če se odločijo za to možnost. Prvi odstavek 12. člena Pravilnika pa določa, da se vrednost PEC originalnega zdravila ugotovi na podlagi primerjalne cene zdravila, ki je za originalno zdravilo najnižja preračunana cena enakega zdravila v katerikoli od primerjalnih držav. Če je zdravilo prisotno na trgu le v eni ali v dveh primerjalnih državah, se upoštevajo le preračunane cene v teh državah. Vrednost PEC originalnega zdravila sme dosegati največ 100 % primerjalne cene zdravila.

14. Glede na zgoraj navedena določila tudi po mnenju sodišča prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti cene, navedene v zavihku UCD publikacije Vidal, ki ni cena na drobno, temveč bi moral, če bi taka vrsta prodajne cene bila določena, uporabiti ceno, navedeno v zavihku PRIX te publikacije, kjer so navedene cene zdravil na drobno, saj je le cena na drobno tista vrsta prodajne cene, ki je določena kot upoštevna primerjalna cena v primerjalni državi Franciji. Če pa vrsta prodajne cene v primerjalni državi ni navedena v opredeljeni publikaciji, kot je to v obravnavanem primeru, bi moral prvostopenjski organ uporabiti prvi odstavek 12. člena Pravilnika in pri določitvi vrednosti PEC upoštevati le vrste prodajnih cen, ki jih Pravilnik za navedene primerjalne države določa kot upoštevne, to pomeni primerjalne cene v Avstriji in Nemčiji, ter na tej podlagi ugotoviti najnižjo preračunano ceno. Ker prvostopenjski organ cene ni določil na tak način, je napačno uporabil materialno pravo in je zaradi tega bilo potrebno odločbo odpraviti.

15. Sodišče pa ne pritrjuje tožbenim navedbam, ki se nanašajo na prekoračitev roka za odločitev o vlogi in posledično temu presumpcijo odobritve predlaganih cen s strani tožnika. Skladno s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika se datum začetka veljavnosti najvišje dovoljene cene zdravila določi z odločbo in ne sme presegati 90 dni od prejema popolne vloge. Če v tem roku ni odločeno, je datum začetka veljavnosti te cene dan po izteku tega roka. Če odločba iz prvega in drugega odstavka 6. člena ni izdana v rokih iz tega člena, se zdravilo lahko trži po ceni kot je bila v vlogi predlagana, vendar najdlje do izdaje nove odločbe, izdane na podlagi vloge, vložene v rokih iz prvega odstavka 23. člena Pravilnika (četrti odstavek 6. člena Pravilnika). Že iz določbe prvega odstavka 6. člena Pravilnika je razvidno, da začne rok za izdajo odločbe teči od prejema popolne vloge. Iz upravnega spisa je razvidno, da je po prejemu vloge prvostopenjski organ tožečo stranko večkrat pozval na njeno dopolnitev, zaradi česar rok za izdajo vloge ni pričel teči že od njene vložitve. S tem, ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 21. 5. 2012 odpravil odločbo prvostopenjskega organa, so bile odpravljene tudi vse pravne posledice prvostopenjske odločbe, kar pomeni, da je ponovno pričel teči rok za izdajo odločbe na podlagi vloge tožeče stranke. Ker je bila nova prvostopenjska odločba izdana 28. 6. 2012, je bila nedvomno izdana prej kot v 90 dneh.

16. Sodišče pa tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam o kršitvi pravil postopka zaradi odločanja o vseh postavljenih zahtevkih. ZUP namreč organu omogoča, da lahko v primeru, kadar so posamezni deli oziroma posamezni zahtevki primerni za odločitev, izda odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (prvi odstavek 219. člena ZUP) z delno odločbo, kar pomeni, da ima organ zgolj možnost glede takega načina odločanja, ni pa k temu zavezan.

17. Sodišče želi še posebej pojasniti, da je povsem enaka stališča kot v tej sodbi zavzelo tudi v podobni zadevi v sodbi opr. št. I U 1708/2012-13 z dne 4. 6. 2013. 18. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi napačno uporabljenega materialnega prava in posledično zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v skladu s 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski organ naj v ponovnem odločanju upošteva pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Glede na to, da je razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s predlogom za zaslišanje priče, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

19. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.