Jedro

Do pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni jasno, kdo v resnici je dedič, kaj mu gre iz zapuščine in na kakšni podlagi; to velja tudi v primeru oporočnega dedovanja, saj sodišče razglasi oporoko ne glede na to, ali je po zakonu veljavna in ne glede na to, ali je oporok več (drugi odstavek 194. člena ZD). Po določbah ZD torej ni ovir, da bi do skupnosti dedičev prišlo tudi v primeru obstoja oporoke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo za spremembo bonitete za tam navedene parcele v katastrski občini .... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po pooblaščenem geodetskem podjetju vložil zahtevo za uvedbo postopka spremembe bonitete omenjenih parcel, ki ji je bil v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) priložen tudi ustrezen elaborat. Ker so zemljišča del kmetije, ki ima po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) status zaščitene kmetije, ta kmetija je predmet odprtega zapuščinskega postopka, tožnik pa je eden od dedičev, organ meni, da je tožnik kot eden od skupnih lastnikov sicer upravičen do vložitve zahteve, vendar pa morajo v postopku za izdelavo elaborata in nato v upravnem postopku sodelovati vsi verjetni dediči. Organ je zato tožniku naložil, naj elaborat dopolni tako, da bo sodelovanje v postopku njegove izdelave omogočeno vsem skupnim lastnikom oziroma dedičem. Ker tožnik tega ni storil, je organ njegovo zahtevo zavrgel. Sklicuje se na več določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in meni, da ker zapuščinski postopek še ni končan, vsi dediči predstavljajo skupnost dedičev, ki lahko z dediščino upravljajo in razpolagajo le skupaj.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep, v obrazložitvi pa v bistvenem ponavlja razloge prvostopenjske odločbe in dodaja, da prvostopenjski organ o zadevi ni odločal vsebinsko, temveč je zahtevo zavrgel, ker niso bile izpolnjene predpostavke za meritorno odločanje, zato se tudi drugostopenjski organ ni mogel spustiti v vsebinsko presojo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetne nepremičnine niso skupna last dediščinske skupnosti, ki niti ni nastala. Do tega bi prišlo le, če bi bilo dedičev več in oporočitelj ne bi že sam opravil delitve vseh stvari in pravic iz zapuščine med njih. V obravnavani zadevi je zapustnica napisala oporoko, s katero je vse svoje premično in nepremično premoženje zapustila tožniku, kar je bil ves čas tudi njegov poglavitni ugovor. Prvostopenjski organ se sploh ni opredelil do njegovega stališča, da nepremičnine niso skupna last, ker je nastopilo oporočno dedovanje zaščitene kmetije, tako da tožnik ne ve, ali je bil v postopku sploh slišan. Tudi njegova pritožba zoper sklep je bila zavrnjena zgolj s sklicevanjem na obrazložitev tega sklepa in kratkim povzetkom navedb strank, tako da tožnik zopet ni dobil odgovora na očitke v pritožbi.

4. Toženka bi morala presoditi navedbe, da zaradi oporoke ni prišlo do dediščinske skupnosti in da je v tem primeru tožnik edini aktivno legitimiran tako za vložitev zahteve za uvedbo postopka spremembe bonitet zemljišč, kot v postopku izdelave elaborata. Obrazložitvi obeh odločb sta preskopi, saj se iz njih ne more seznaniti, ali so bili njegovi argumenti sploh vzeti na znanje, poleg tega pa je bil prikrajšan za vsebinsko poln dialog z organom, ki odloča o njegovih pravicah. Tožnik zato uveljavlja kršitev pravice do izjave, "iz previdnosti" pa dodaja še, da je tretji odstavek 11. člena ZEN v neskladju z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja ter ustavnim varstvom kmetijskih zemljišč, kolikor določa, da mora oporočni dedič pravnomočno zaščitene kmetije v postopku izdelave elaborata za spremembo bonitet zemljišča omogočiti udeležbo "vsem ostalim, nujnim, verjetnim dedičem".

5. Nujnim dedičem namreč pripada le denarna vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju, enako tudi v primeru oporočnega dedovanja, kjer na podlagi oporoke dedič prejme celotno zapuščino. Kmetija je pravnomočno zaščitena, zato jo lahko vzdržuje, z njo gospodari ter upravlja, preprečuje njeno drobitev in skrbi, da ostane zaščitena, le ena oseba, torej oporočni dedič, v obravnavani zadevi tožnik. V nasprotnem primeru bi bil ostalim dedičem na račun oporočnega dediča dan nesorazmeren vpliv na zaščiteno kmetijo. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo njegovih stroškov upravnega spora.

6. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama ni sporno (saj nobena od njiju ne navaja ničesar drugega), da so zemljišča, za katera je tožnik zahteval uvedbo postopka za spremembo bonitete, del zaščitene kmetije, ki je predmet dedovanja, zapuščinski postopek pa še ni končan.

9. Toženka je svojo odločitev oprla na tretji odstavek 11. člena ZEN, po katerem lahko v primeru solastnine ali skupne lastnine naročilo za geodetsko storitev oziroma zahtevo za uvedbo upravnega postopka vloži katerikoli lastnik ali skupni lastnik, v postopku za izdelavo elaborata in v upravnem postopku pa so stranke vsi solastniki oziroma skupni lastniki.

10. Po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). To pomeni, da skupnost dedičev nastane neposredno na podlagi zakona in traja vse do delitve zapuščine, dediči pa v tem času upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, torej kot skupni lastniki.

11. Kdo so dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, sodišče ugotovi v zapuščinskem postopku (162. člen ZD), ki se zaključi z izdajo sklepa o dedovanju (prvi odstavek 171. člena ZD). Do pravnomočnosti sklepa o dedovanju tako ni jasno, kdo v resnici je dedič, kaj mu gre iz zapuščine in na kakšni podlagi; to velja tudi v primeru oporočnega dedovanja, saj sodišče razglasi oporoko ne glede na to, ali je po zakonu veljavna in ne glede na to, ali je oporok več (drugi odstavek 194. člena ZD). Po določbah ZD torej ni ovir, da bi do skupnosti dedičev prišlo tudi v primeru obstoja oporoke.

12. Ničesar drugega ne določa niti ZDKG, po katerem se splošni predpisi o dedovanju uporabljajo tudi pri dedovanju zaščitenih kmetij, če ta zakon ne določa drugače (6. člen ZDKG). Vendar pa ta zakon nima določb, iz katerih bi kakorkoli izhajalo, da osebam, ki niso prevzemniki kmetije, sploh ne gre status dediča, temveč nasprotno, poleg položaja dediča kmetije izrecno ureja tudi položaj drugih, posebej nujnih dedičev (prim. npr. drugi odstavek 22. člena in 23. člen ZDKG), niti o tem, da bi obstoj oporoke preprečil nastanek skupnosti dedičev (prim. člene 21 - 24 ZDKG). Prav tako v ZDKG ni najti določb, ki bi jih bilo mogoče razlagati tako, da je z njimi izključena prej opisana splošna ureditev po ZD, po kateri do pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni jasno, kdo v resnici je dedič, kaj mu gre iz zapuščine in na kakšni podlagi. Drugačna razlaga zakonske ureditve bi v (sicer hipotetičnem) primeru spora o obstoju ali veljavnosti oporoke pustila vprašanje upravljanja z zapuščino povsem odprto. Sodišče zato ne vidi razloga, da bi do skupnosti dedičev ne prišlo tudi v obravnavani zadevi.

13. Tega v ničemer ne spreminjajo stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 275/2014, na katerega se sklicuje tožnik. Ta stališča se namreč nanašajo na sosporništvo v pravdi o ničnosti oziroma neveljavnosti oporoke; iz njih v prvi vrsti izhaja, da o neobstoju skupnosti dedičev v primeru oporočnega dedovanja ni mogoče govoriti, če ni odločeno o izpodbojnosti, ničnosti oziroma neobstoju oporoke. Kot je bilo že obrazloženo, je to predmet zapuščinskega postopka, ki se zaključi s sklepom o dedovanju, za katerega v obravnavani zadevi nobena od strank ne navaja, da bi bil že izdan. Sodišče zato nima pomislekov v stališče toženke, da je treba tudi v obravnavani zadevi vse znane dediče obravnavati kot skupnost dedičev.

14. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa in še bolj drugostopenjske odločbe skopa, ne pa tudi glede tega, da bi mu bile s tem kršene procesne ali celo ustavne pravice. Že prvostopenjski organ je namreč povsem jasno navedel, na katere zakonske določbe je oprl svojo odločitev in kakšno je njegovo stališče – da je namreč na podlagi teh določb prišlo do skupnosti dedičev. S tem je tožniku omogočil, da v nadaljnjem postopku navede, zakaj meni, da toženka ne bi smela uporabiti teh zakonskih določb oziroma zakaj je njeno pravno stališče napačno. To je tožnik tudi storil, drugostopenjski organ pa je povsem nedvoumno vztrajal pri razlogih za odločitev, ki jih je navedel že prvostopenjski, tako da odločitev toženke kljub skoposti obrazložitve ni ostala neobrazložena.

15. Nobenega dvoma nima naslovno sodišče niti o ustavnosti ureditve po tretjem odstavku 11. člena ZEN. Ta ureditev v primerih solastnine ali skupne lastnine preprečuje enostranske ukrepe, ki bi lahko v nadaljevanju pripeljali do spremembe pravnega statusa lastnine, torej solastnike oziroma skupne lastnike varuje prav pred posegi v temeljne pravice, kakršne zatrjuje tožnik. Svojih navedb o posegu te določbe v ustavno pravico do lastnine oziroma do dedovanja tožnik sicer podrobneje ne obrazlaga, vendar pa v kontekstu obravnavane zadeve ni mogoče mimo ugotovitve, da je ta določba namenjena izključno ureditvi odnosov med solastniki oziroma skupnimi lastniki, bistvo tožnikovih navedb pa je, da do takega položaja sploh ni prišlo. Kolikor pa je ta trditev mišljena le „za rezervo“ v primeru, če je stališče sodišča drugačno (kar glede na predhodno obrazložitev tudi je), pa lahko sodišče le ponovi, da bi lahko možnost enostranske izdelave elaborata pomenila možnost enostranskega vpliva na pravni status kmetije in s tem potencialno tako na njeno vrednost kot na obseg pravic ostalih dedičev. Kot je bilo obrazloženo, bi to pred izdajo sklepa o dedovanju pomenilo enostranski poseg v skupno lastnino in s tem prav poseg v ustavne pravice, ki ga zatrjuje tožnik.

16. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bila za to odločitev pomembna izključno razlaga pravne ureditve, saj pravno pomembna dejstva, namreč da gre za zaščiteno kmetijo, ki je predmet zapuščinskega postopka, v katerem še ni bil izdan sklep o dedovanju, med strankama niso bila sporna. Sporno ni bilo niti to, da je tožnik v postopku predložil elaborat, pri izdelavi katerega njegovi sodediči niso mogli sodelovati. Sodišče je zato po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

17. Kadar sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.