Jedro

Ob tem, ko tožeča stranka ni konkretizirano navedla, kateri elementi idejne zasnove spornega objekta niso bili vključeni in zaobseženi v obsegu pravic, ki so bile prenesene na naročnika M., ostanejo kot nekonkretizirane tudi trditve o namernih posegih toženih strank v avtorsko pravico. Tožeča stranka bi ta del dejanske podlage tožbenega zahtevka lahko utemeljila le na podanih in dokazanih trditvah, da so tudi tožene stranke vedele ali bi morale vedeti, da določen obseg upravičenj iz avtorskega dela tožnika ni bil prenesen na naročnika z namenom, da bi ga le-ta lahko vključil v podlago za spremembo prostorskih aktov.

Hujša oblika krivde iz 1. odstavka 168. člena ZASP se ne domneva, zato bi tožeča stranka takšno obliko krivde morala posebej utemeljiti in dokazati. Pri pravnem standardu hude malomarnosti gre za vrsto skrajne nepazljivosti, pri čemer ravnanje odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka.

Predloga za imenovanje novega izvedenca ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh prvo, drugo in tretje toženi stranki povrniti vsaki po 214,81 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od toženih strank uveljavljala nerazdelno plačilo zneska 83.458,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (1. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov in sicer prvotoženi, drugotoženi in tretjetoženi stranki v skupni višini 8.048,59 EUR, četrto toženi stranki pa v višini 441,93 EUR.

V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da dopolni postopek ter samo razsodi v zadevi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvo, drugo in tretjetožena stranka so v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagale, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot zahtevek na plačilo civilne kazni po 1. odstavku 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami – v nadaljevanju ZASP). Tožeča stranka je tožbo vložila 27. 12. 2005, to je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 17/2006 – ZASP-C), ki je pričel veljati 04. 03. 2006. V skladu s 16. členom ZASP-C je zato potrebno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke uporabiti določila ZASP, veljavna pred uveljavitvijo ZASP-C. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi na besedilo 168. člena ZASP, kot je bilo spremenjeno z ZASP-C, zato nima materialne podlage.

Da bi tožeča stranka skladno s 1. odstavkom 168. člena ZASP uspela s tožbenim zahtevkom na plačilo civilne kazni, bi morala zatrjevati in dokazati, da so tožene stranke namerno ali iz hude malomarnosti kršile materialno avtorsko pravico tožeče stranke. Zakon torej kot dejansko predpostavko predpisuje težjo obliko krivde pri kršitvi materialne avtorske pravice avtorja.

Tožeča stranka se je pri utemeljitvi tožbenega zahtevka v smislu kršitve njene avtorske pravice sklicevala na poseg toženih strank v idejno zasnovo oziroma projekt stanovanjskega bloka v D., ki naj bi ga izročila drugo toženi stranki v okviru ponudbe za izdelavo projektne dokumentacije. Tretje tožena stranka naj bi naročila četrto toženi stranki, da na osnovi idejnega projekta tožnika izdela načrte za izdelavo objekta, brez da bi k temu soglasje podala tožeča stranka (2. odstavek točke I. tožbe).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - tožeča stranka je materialno upravičenje iz avtorske pravice prenesla na M., od katere je prejela plačilo za svoje delo, - tožnik je vedel, da bo M. uporabila njegovo delo za spremembo prostorskega plana ter da bo z njegovim delom določila smernice pri gradnji na vnaprej določenem zemljišču, - M. je tožnikovo delo upoštevala v Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu Dečkovo naselje (Ur. l. RS, št. 67/2001), javni dražbi za prodajo nepremičnine (B6) in v menjalni pogodbi, s katero je M. odsvojila zemljišče, na katero se je nanašalo delo tožeče stranke, - idejna zasnova, ki jo je izdelal tožnik, v posameznih arhitekturnih značilnostih ni enaka projektni dokumentaciji idejne zasnove, ki jo je izdelala četrto tožena stranka, - podobne arhitekturne značilnosti med projektom idejnih zasnov tožeče stranke in četrto tožene stranke so pogojevane z obveznostjo tožene stranke, da bo gradila objekte v skladu z idejno zasnovo in zazidalnim preizkusom tožnika.

Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v smislu, da bi zanikal odplačen prenos materialnih upravičenj tožnika kot avtorja na naročnika M. Prav tako ne izpodbija ugotovitev v delu, ki se nanašajo na namembnost naročenega dela s strani naročnika (predvidena sprememba prostorskih aktov naročnika). Iz takšnih neizpodbijanih dejanskih ugotovitev je tako mogoče sklepati le na dogovor o izključnem prenosu materialnih pravic tožnika na naročnika. Z vsebinskim sklicevanjem na razlagalno pravilo iz 2. odst. 75. člena ZASP pa pritožnik poizkuša dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča izpodbiti v smeri, da so bile materialne avtorske pravice tožnika na naročnika prenesene le v takem obsegu, ki so bile nujne za dosega namena pogodbe. Takšne pritožbene navedbe je zato mogoče razumeti le v smeri zatrjevanja, da so bile na naročnika izključno prenesene materialne avtorske pravice na njegovem avtorskem delu le v ožjem obsegu, kar pomeni, da je določen obseg materialnih upravičenj ostal pritožniku. Vendar bi tožeča stranka za utemeljitev svojih navedb glede obsega materialnopravnih upravičenj, ki niso bile predmet prenosa na naročnika, morala ponuditi ustrezno trditveno podlago. Če se je torej sklicevala na poseg toženih strank v njeno idejno zasnovo za projekt stanovanjskega bloka v D. bi torej morala na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati v katerem obsegu to delo presega delo, ki ga je po naročilu M. izdelala kot podlago za spremembo prostorskih planov. Tožeča stranka v dokazne namene svoje idejne zasnove objekta, v katero naj bi posegle tožene stranke, niti ni predložila. Prav tako pa ni predložila dokazila o delu, ki ga je izvršila po naročilu za M. Pri tem pa je iz izpovedi tožnika, ko je bil zaslišan kot stranka, razvidno, da je tožnik idejno zasnovo izdelal pred spremembo zazidalnega načrta s strani naročnika M. Ob tem, ko tožnik ni predložil svoje idejne zasnove, ki jo je očitno izdelal že ob izvajanju naročila za M., ostajajo nekonkretizirani pritožbeni očitki o tem, kaj je bil bistveni del za dosego namena M. za spremembo prostorskih aktov. Manjkajo torej konkretizirane trditve o tem kateri elementi iz idejne zasnove predstavljajo individualne intelektualne stvaritve tožnika, ki pa niso bile potrebne za dosego namena pogodbe z naročnikom.

Tudi če bi tožeča stranka podala zadostne trditve in dokazala, da materialne avtorske pravice na idejni zasnovi niso bile v celoti prenesene na naročnika, bi morala za uspeh v tej pravdi zatrjevati in dokazati tudi hujšo obliko krivde toženih strank pri njihovem posegu v tisti del materialnih avtorskih pravic, ki so ostale tožniku. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na kršitev toženih strank, ki naj bi bila v tem, da je prvo tožena stranka na reklamnem panoju z vizualizacijo bodočega objekta prikazovala popolnoma identičen objekt, kot ga je zasnoval tožnik, ne da bi bil tam omenjen. V tem delu je tožeča stranka za prvo, drugo in tretje toženo stranko zatrjevala prisvojitev avtorskega dela tožnika brez denarnega nadomestila. Za četrto toženo stranko pa je zatrjevala, da bi kot strokovnjak na tem področju morala vedeti, da izdeluje načrte za izgradnjo po idejnem projektu nekoga drugega, iz česar naj bi izvirala njena odgovornost do tožnika. Ob tem, ko tožeča stranka ni konkretizirano navedla, kateri elementi idejne zasnove spornega objekta niso bili vključeni in zaobseženi v obsegu pravic, ki so bile prenesene na naročnika M., ostanejo kot nekonkretizirane tudi trditve o namernih posegih toženih strank v avtorsko pravico. Tožeča stranka bi ta del dejanske podlage tožbenega zahtevka lahko utemeljila le na podanih in dokazanih trditvah, da so tudi tožene stranke vedele ali bi morale vedeti, da določen obseg upravičenj iz avtorskega dela tožnika ni bil prenesen na naročnika z namenom, da bi ga le-ta lahko vključil v podlago za spremembo prostorskih aktov. Tovrstnih konkretiziranih trditev tožeča stranka ni podala. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu Dečkovo naselje (B7), razpis o javni dražbi za prodajo spornega zemljišča (B6) in menjalna pogodba (B8), na podlagi katere je drugotožena stranka pridobila sporno zemljišče, se sklicujejo na projekt št. 17/2000, ki ga je izdelal N. K. in pri čemer je sodeloval tudi tožnik, ter na idejno zasnovo in zazidalni preizkus tožnika (5. člen menjalne pogodbe). Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje njeno trditveno podlago tožeča stranka ni dokazala dejanskih predpostavk za uveljavljanje civilne kazni iz 1. odst. 168.čl. ZASP. Hujša oblika krivde iz 1. odstavka 168. člena ZASP se ne domneva, zato bi tožeča stranka takšno obliko krivde morala posebej utemeljiti in dokazati. Pri pravnem standardu hude malomarnosti gre za vrsto skrajne nepazljivosti, pri čemer ravnanje odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka. Upoštevaje zgoraj citirane listine (B6 do B8), v katerih se je M. sklicevala na delo avtorja, tožeča stranka ni utemeljila takšnega krivdnega ravnanja toženih strank.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s čimer pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je kljub ugotovitvi, da naj tožeča stranka ne bi imela več avtorske pravice, imenovalo izvedenca arhitekturne stroke za dodatno razjasnitev dejanskega stanja. Takšna kršitev v smeri preobširnega izvajanja dokazov, tudi če bi bila podana, sama po sebi ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede bistvenih kršitev postopka v smeri, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do predloga tožeče stranke za postavitev novega izvedenca arhitekta v posledici pomanjkljivega in nestrokovno izdelanega mnenja s strani postavljenega izvedenca. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ponavljanje dokaza z drugim izvedencem je omejeno na primer, če je izvid prvega izvedena nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (2. odstavek 254. člena ZPP). Predloga za imenovanje novega izvedenca zato ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca. Tožeča stranka je res podala obširne pripombe na izvedeniško mnenje v vlogi z dne 19. 02. 2010, na katere pa je izvedenec odgovoril v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 26. 02. 2010. V pripravljalni vlogi z dne 25. 03. 2010 pa je tožeča stranka podala zgolj triditve o nestrokovnosti ugotovitev izvedenca ter izrazila dvom v nepristranskost postavljenega izvedenca in podala zahtevo za postavitev novega izvedenca, ne da bi pred tem predlagala, da se pomanjkljivosti oziroma nejasnosti v izvedenskem mnenju odpravijo z zaslišanjem postavljenega izvedenca. S tem ko je prvostopenjsko sodišče predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo, torej ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je šlo za dokazni predlog, s katerim tožeča stranka ni mogla uspeti. V tem primeru zato tudi ne gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V tem delu je neutemeljeno sklicevanje pritožnika na ugotovitve Ustavnega sodišča v sklepu opr. št. Up-77/01 z dne 03. 04. 2004, saj se v tem primeru dejansko stanje razlikuje od primera, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče. Tožeča stranka za razliko od primera v zadevi Up-77/01 v tem postopku, kot rečeno, ni uveljavljala dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca v tistem delu, s katerim se ni strinjala z njegovim mnenjem (v vlogi z dne 25. 03. 2010 je zgolj podala dvom o smiselnosti zaslišanja izvedenca), zato neobrazložitev odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga, s katerim tožeča stranka ne bi mogla uspeti, po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic.

Pritožbeno sodišče pa se ni dolžno opredeljevati do nekonkretiziranih pritožbenih očitkov, ki se tičejo odločitve o pravdnih stroških toženih strank. Edini očitek je, da je prvostopenjsko sodišče toženim strankam priznalo tudi priglašene stroške z vlogami, ki vsebinsko niso pripomogle k odločitvi sodišča. Ob tem ko je prvostopenjsko sodišče specificirano pojasnilo katere stroške je toženim strankam priznalo, je takšen nekonkretizran pritožbeni očitek o nepotrebnosti priznanih stroškov neupošteven.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je upoštevaje zgoraj navedene materialnopravne razloge odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo prvo, drugo in tretje tožene stranke v skladu z odvetniško tarifo (1170 točk) povečano za 20 % DDV. Tako odmerjene stroške (644,44 EUR) mora povrniti prvo do tretje toženi stranki, vsaki po 214,81 EUR.