Jedro

Dogovori oziroma pogodbe med graditeljem in lastnikom zemljišča lahko izključijo uporabo pravil o gradnji na tujem svetu, vendar to velja le v primerih, ko se v takšnih dogovorih oziroma pogodbah uredijo medsebojne pravice in obveznosti oziroma razmerja v zvezi z gradnjo na zemljišču.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki ugotovilo, da sta tožeči stranki A. A. in B. A. lastnika vsak do ½ nepremičnine parc. št. 3772 k.o. ..., kar so tožene stranke dolžne priznati in tožnikoma v 15 dneh izdati listino, s katero se dovoljuje vknjižbo izbrisa lastninske pravice na svoje ime ter vknjižbo lastninske pravice na ime tožečih strank, in sicer vsako do ½, sicer tako listino nadomesti sodba. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta tožeči stranki A. A. in B. A. solastnika vsak do ½ dela parcele št. 2119/4 k.o. ..., in sicer tistega dela parcele, na katerem stoji hiša tožečih strank z naslovom E., kar je tožena stranka dolžna priznati, dopustiti geodetsko delitev parcele ter tožečima strankama v 15 dneh izdati listino, s katero dovoljuje izbris lastninske pravice na tem delu parcele na svoje ime in vknjižbo lastninske pravice na ime tožečih strank, vsakega do ½, sicer tako listino nadomesti sodba. V III. točki izreka je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je zahteval, da sta tožnika dolžna izprazniti nepremičnino, v naravi stanovanjsko hišo na naslovu E., stoječo na parc. št. 3772 k.o. ... in na parc. št. 2119/4 k.o. ... ter jo prazno oseb in stvari izročiti v posest njemu.

2. Višje sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnih listin, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec v reviziji uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodišče prve stopnje ni opravilo vestne, skrbne in analitično sintetične dokazne ocene. Sodba je oprta le na izpovedbe obeh tožnikov in sestre tožnice, prezrlo pa je izpovedbe osmih prič, ki jih toženec v reviziji obširno povzema, in ki so vse potrdile toženčeva ključna zatrjevana dejstva, to je, da kupnina za sporno nepremičnino ni bila plačana in da je šlo pri dogovoru med tožnikoma in pokojnim C.C. za prekarij, ki je tožnikoma omogočal uživanje sporne nepremičnine do ozdravitve hčerke D., v zameno za njun prispevek v obliki vlaganj. Takšna sodba je arbitrarna in pristranska. Ker sodba o teh dejstvih in o višini kupnine, ki naj bi bila plačana, nima razlogov, se je niti ne ne da preizkusiti, zato je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb prič in med samimi izpovedbami teh prič (tožnika nista izpovedala o višini domnevno plačane kupnine, niti o višini posojila tožničine sestre, tožnik je povedal, da je bila kupnina plačana v dveh obrokih, česar tožnica in njena sestra nista potrdili, tožnica je izpovedala, da so z gradnjo pričeli preden je bila plačana kupnine, njena sestra pa, da je denar posodila preden so pričeli graditi, tožnik je izpovedal, da je kupnina od hiše v G. zadostovala za nakup parcele, kar je v nasprotju z izpovedbo tožnice in njene sestre, da je bila parcela plačana s posojilom), zato je sodba obremenjena še z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, s čimer je tožencu kršilo pravico do kontradiktornega postopka. Na vse te kršitve je toženec opozoril že v pritožbi, vendar je višje sodišče brez opravljene glavne obravnave le pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča. Višjemu sodišču toženec očita kršitev razpravnega načela, ker je izpovedbe tožnikov z zaslišanja (da tožnika nista premožna, da sta vsa svoja sredstva vložila v gradnjo hiše v E., da sta hišo v G. podala samo zaradi gradnje hiše v E., da hiša na Dolenjskem pomeni hišo v G.) upoštevalo kot njuno dejansko podlago, ki je nikoli nista podala. Revident opozarja še na druge procesne kršitve, ki so v tem, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, in sicer je v I. točki izreka ugodilo 1. primarnemu zahtevku, zavrnilo pa je višji zahtevek, torej 2. in 3. primarni zahtevek, nato pa je v II. točki izreka ponovno zav rnilo 2. primarni tožbeni zahtevek. Neodločeno je ostalo o podrejenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, ki ga je toženec podal na naroku dne 30. 6. 2014. Sodišče je v I. točki izreka toženca označilo v množini, čeprav je jasno, da je toženec samo en. Kršitev materialnega prava toženec utemeljuje s tem, da sta sodišči zmotno šteli tožnika kot dobroverna, o čemer sta le sklepala na podlagi njunih vlaganj v tujo nepremičnino, do odločilnih dejstev pa se sodišče sploh ni opredelilo. Nadalje toženec utemeljuje, da sta tožnika tekom postopka vseskozi zatrjevala obstoj kupoprodajne pogodbe. Če pa tožnika zatrjuje obstoj pravnega posla, ki je bil podlaga prenosu lastninske pravice, ne moreta zatrjevati še originarne pridobitve lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem. Institut gradnje na tujem svetu izključuje kakršnokoli pravno-poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča in graditelja, soglasje lastnika zemljišča za gradnjo samo po sebi ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, enako tudi ne lastnikova obljuba, da bo nepremičnino prodal. Tožnika nista bila v opravičljivi zmoti o tem, da gradita na svojem zemljišču, saj sta se vseskozi zavedala pomena zemljiškoknjižnega prepisa. Po uveljavljeni sodni praksi je za institut gradnje na tujem svetu bistveno, da med lastnikom zemljišča in graditeljem ne obstaja nobeno pravno razmerje, ki bi dovoljevalo rabo ali užitek stvari. Med pravdnimi strankami pa je obstajal prav takšen dogovor o brezplačni rabi parcele v zameno za osnovna vlaganja tožnikov, ki bi jima omogočilo zasilno prebivanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni enostranska ali subjektivna, pač pa temelji na logični presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj. Sodišče je bilo soočeno tako s pričami, ki so potrdile navedbe tožnikov, kot tudi s pričami, ki so potrdile navedbe toženca, kar je v pravdnem postopku dokaj pogosta situacija. Zakaj je sodišče zatrjevanja tožnikov štelo za dokazana, je zadovoljivo argumentiralo, razlogi za takšno odločitev pa so razvidni iz celotne obrazložitve. Pri tem se je sodišče naslonilo tudi na argument življenjskosti oziroma razumskosti, saj je kot povsem nerazumno ocenilo ravnanje, da bi nekdo prodal svoj dom, kupnino pa vložil v hišo, ki jo bo moral čez dobro desetletje zapustiti. Na drugi strani pa bi toženčev pravni prednik, če bi s tožnikom res sklenil takšen dogovor, kot zatrjuje toženec, zagotovo zahteval, da se tožnika iz hiše izselita vsaj takrat, ko se je njuna hčerka poročila in odselila, pa tega za časa svojega življenja od tožnikov ni zahteval. 7. Tudi sicer pa je treba poudariti, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Revident pod pretvezo procesnih kršitev z očitki v zvezi s kupnino za sporno nepremičnino in dogovoru o uživanju le-te do hčerine ozdravitve nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in potrdilo višje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče se je opredelilo do vseh pravo relevantnih dejstev, to so ugotovitve o tem, da je toženčev pravni prednik tožnikoma v posest izročil sporno nepremičnino, da sta tožnika na njej, ob vedenju in tudi pomoči toženčevega pravnega prednika zgradila hišo, da toženčev pravni prednik za časa svojega življenja posesti tožnikoma ni preprečeval in da toženec ni uspel dokazati dogovora o začasni uporabi nepremičnine.

8. Prav tako ni podana uveljavljena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), ki naj bi bila po toženčevem mnenju v tem, da je dokazna ocena sodišča v nasprotju s tem, kar so izpovedale priče in pravdne stranke.

Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Toženčevi očitki v tem delu revizije tako tudi predstavljajo prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa (kot je že bilo pojasnjeno) ni dovoljen revizijski razlog. Višje sodišče se je ustrezno in v zadostni meri opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, katero kršitev pravil postopka pa naj bi zagrešilo s tem, ko ni razpisalo glavne obravnave, pa revident ne pojasni.

9. Višjemu sodišču revident neutemeljeno očita kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki predstavlja postopkovno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato bi moral revident z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna kršitev lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe, česar pa ne zatrjuje. Tudi sicer bi s to kršitvijo toženec težko uspel, saj se trditve, ki naj jih tožnika ne bi zatrjevala, ne nanašajo na bistvena dejstva, ki bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe.

10. Glede ostalih očitanih procesnih kršitev Vrhovno sodišče zaključuje, da toženec v reviziji ne konkretizira, kateri dokaz je predlagal, pa ga sodišče ni izvedlo, zato te kršitve sploh ni mogoče obravnavati. Da je sodišče toženca označilo v množini, gre pripisati izključno pravopisni napaki, kar na zakonitost in pravilnost sodbe ne more vplivati. Pritrditi gre revidentu, da sodišče ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, ki ga je toženec podal na naroku dne 30. 6. 2014, vendar tega toženec ne more reševati z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, temveč je temu namenjen institut dopolnilne sodbe, ki ga ureja 325. člen ZPP.

Tudi ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o tožbenem zahtevku. V I. točki izreka je odločilo o prvem primarnem toženem zahtevku, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 3772 k.o. ..., v II. točki pa o drugem primarnem toženem zahtevku, ki se nanaša na parc. št. 2119/4 k.o. .... Sodišče je v I. točki izreka res višji tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, vendar toženec pravnega interesa za izpodbijanje tega dela sodbe nima.

11. Ključna revizijska trditev v zvezi z uveljavljeno kršitvijo materialnega prava je, da tožnika nista bila dobroverna in da pogodba med graditeljem in lastnikom zemljišča izključuje uporabo pravil o gradnji na tujem svetu. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bila med tožnikoma in pravnim prednikom tožene stranke, C.C., sklenjena in re alizirana kupoprodajna pogodba za zemljišče s parc. št. 3772 k.o. ..., da sta tožeči stranki začeli z gradnjo hiše v letu 1973 in jo v treh mesecih dokončali, pravni prednik tožene stranke je za gradnjo vedel in ji ni nasprotoval, celo pomagal je pri gradnji, dogovora med pravnim prednikom tožene stranke in tožnikoma o brezplačni uporabi nepremičnine do hčerkinega 18 leta oziroma do njene ozdravitve v zameno za njun prispevek v obliki vlaganj v nepremičnino, pa toženec ni uspel dokazati. Ob upoštevanju teh pravno odločilnih dejanskih ugotovitvah je sodišče presodilo, da sta tožnika gradila na zemljišču pravnega prednika toženca kot dobroverna graditelja in sta pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču na originaren način, na podlagi instituta gradnje na tujem svetu. Glede na čas gradnje je sodišče uporabilo določbo 418. člena Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ).

12.

O podobnih zadevah je Vrhovno sodišče že odločalo(1) in tako kot nižji sodišči v obravnavani zadevi odločilo, da nastali pravni položaj ureja določba iz 418. člena ODZ. Tožnika sta, kljub dejstvu, da je zemljiškoknjižno stanje ostalo nespremenjeno (v zemljiški knjigi je kot lastnik ostal vpisan toženčev pravni prednik, sedaj toženec) ne na podlagi kupoprodajne pogodbe, ampak na podlagi gradnje na prodani nepremičnini (ki je bilo glede na stanje zemljiške knjige še vedno tuje) za katero je pravni prednik toženca vedel in se ji ni nikoli uprl, in ki jo je ob navzven očitnem ravnanju tožnikov mogoče opredeliti le kot pošteno in dobroverno, pridobila na zemljišču lastninsko pravico na originaren način, toženčev pravni prednik pa je to pravico izgubil. Revident ima sicer prav, da dogovori oziroma pogodbe med graditeljem in lastnikom zemljišča lahko izključijo uporabo pravil o gradnji na tujem svetu, vendar je Vrhovno sodišče že v zadevi II Ips 26/2013 z dne 3. 7. 2014 povedalo, da to velja le v primerih, ko se v takšnih dogovorih oziroma pogodbah uredijo medsebojne pravice in obveznosti oziroma razmerja v zvezi z gradnjo na zemljišču. Dogovor o skupni gradnji ali ureditvi razmerij v zvezi z gradnjo lahko prepreči uveljavljanje originarne oblike pridobitve lastninske pravice. Dogovori lahko nadalje glede na njihovo vsebino in pravni značaj avtomatično izključijo dobrovernost graditeljev, da gradijo na svojem svetu (npr. najemne pogodbe, pogodbe o služnosti). V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Tožnika sta gradila na zemljišču, ki je bilo formalnopravno še vedno tuja lastnina, torej na tujem zemljišču. Formalni lastnik zemljišča gradnji ni nasprotoval, celo pri njej je sodeloval, kar je ob ustno sklenjeni kupoprodajni pogodbi in izročitvi zemljišča v posest, omogočalo tožnikovo dobrovernost. Z navedbo, da je bil med pravnim prednikom toženca in tožnikoma sklenjen dogovor o brezplačni rabi nepremičnine v zameno za osnovna vlaganja tožnikov, pa revident izkrivlja ugotovljena dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano, saj je iz pravnomočne sodbe jasno razvidno, da dogovor s takšno vsebino ni bil sklenjen.

13. Ker razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Odločitev o revidentovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

(1) Glej zadevi Vrhovnega sodišča: II Ips 135/2002 z dne 26. 2. 2004 in II Ips 26/2013 z dne 3. 7. 2014.