Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik terjatev zoper glavnega dolžnika, medtem ko je insolventni dolžnik v tem postopku hipotekarni (realni) dolžnik. Pritožnik je pridobil zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila naknadno prenesena na dolžnika. Dolžnik ni osebni dolžnik pritožnika, saj z njim ni v nobenem obligacijskopravnem razmerju. Pritožnik ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastavne pravice, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je dolžnik zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke ne zadošča za popolno plačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika. Pritožnik ima terjatev zoper glavnega dolžnika, na nepremičnem premoženju realnega dolžnika pa lahko uveljavlja ločitveno pravico. S tem se pokaže, da pritožnik v predmetnem postopku nima svoje terjatve do dolžnika.

V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZFPPIPP ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo zoper sklep lahko vložijjo samo nekatere stranke. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do insolventnega dolžnika, zato nima procesne legitimacije za pritožbo proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave (3. točka 55. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrže. Pritožnik mora dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD: 5): 1. začelo postopek (upniške) prisilne poravnave nad dolžnikom, 2. predlagatelju naložilo, da založi predujem za stroške postopka prisilne poravnave v znesku 5.776,50 EUR, 3. imenovalo upravitelja, 4. ugotovilo, da ta opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, kot je vpisana v poslovni register, 5. predlagatelja pozvalo, da mora v treh mesecih po začetku postopka prisilne poravnave vložiti predlog prisilne poravnave, vključen v načrt finančnega prestrukturiranja (naknadni predlog prisilne poravnave).

2. Pritožnik se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog za začetek postopka upniške prisilne poravnave zavrne.

3. Dolžnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo primarno zavrže, podredno pa zavrne in pritožniku naloži v plačilo nastale stroške postopka.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Pri presoji procesne legitimacije upnika za pritožbo proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave je treba upoštevati, da je sklep o začetku postopka prisilne poravnave zadnje procesno dejanje, ki ga sodišče opravi v predhodnem postopku in s katerim se hkrati začne glavni postopek prisilne poravnave. Zato se uporablja 3. točka 55. člena ZFPPIPP, po kateri ima procesno legitimacijo upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do insolventnega dolžnika.1

6. Iz pritožnikovih navedb izhaja, da je dolžnik napram pritožniku hipotekarni (realni) dolžnik na podlagi neposredno izvršljive notarske listine, sestavljene v pisarni notarke A. A. SV 342/10 z dne 17. 5. 2020 v zvezi z notarsko listino SV 495/12 z dne 23. 8. 2012 in v zvezi z notarsko listino notarke B. B. SV 146/2014 z dne 7. 3. 2014, po kateri je celotna terjatev zapadla v plačilo z dne 9. 9. 2014, ko je nad glavnim dolžnim C. d.o.o. začet stečajni postopek. Dolžnik je postal lastnik zastavljenih nepremičnin dne 2. 9. 2014. Dolžnik kot sedanji lastnik nepremičnin ni bil stranka notarskega sporazuma, vendar pa pridobljena zastavna pravica, ki obremenjuje nepremičnino, učinkuje nasproti novemu pridobitelju. Upnik je pridobil ločitveno pravico za plačilo terjatve v znesku 2.217.982,35 EUR z obrestmi, ampak le do višine prejete kupnine za prodane nepremičnine.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik terjatev zoper glavnega dolžnika, medtem ko je insolventni dolžnik v tem postopku hipotekarni (realni) dolžnik. Pritožnik je pridobil zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila naknadno prenesena na dolžnika. Dolžnik ni osebni dolžnik pritožnika, saj z njim ni v nobenem obligacijskopravnem razmerju. Pritožnik ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastavne pravice, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je dolžnik zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke ne zadošča za popolno plačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika. Pritožnik ima terjatev zoper glavnega dolžnika, na nepremičnem premoženju realnega dolžnika pa lahko uveljavlja ločitveno pravico. S tem se pokaže, da pritožnik v predmetnem postopku nima svoje terjatve do dolžnika.2

8. V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZFPPIPP ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo zoper sklep lahko vložijjo samo nekatere stranke. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do insolventnega dolžnika, zato nima procesne legitimacije za pritožbo proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave (3. točka 55. člena ZFPPIPP).

9. Ker je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je pritožba nedovoljena in jo je zato potrebno zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ter drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Dolžnik je priglasil stroške za sestavo odgovora na pritožbo, vendar mu ne gredo odvetniški stroški po 5. točki tar. št. 33 Odvetniške tarife (OT), saj v spisu ni podatka o znesku, za katerega je dolžnik zadolžen, dolžnik pa tega zneska tudi ni navedel. Poleg tega je dolžniku uspeh v pritožbenem postopku prinesel že uradni preizkus pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžniku za sestavo odgovora na pritožbo ob smiselni uporabi 4. alineje 3. točke tar. št. 33 priznalo 200 točk, za posvet s stranko 50 točk in 2% pavšal po 11. členu OT, skupno 255 točk, kar ob upoštevanju 22% DDV znese 186,66 EUR.

1 Nina Plavšak: Komentar ZFPPIPP, e-izdaja, Tax-Fin-Lex d.o.o., Ljubljana 2017 < https://www.tax-finlex.si/Home/Vsebina/e-Paket-INS#insKnjiga >, razdelek 6.10.8. 2 Prim. tudi VSS sklep III Ips 37/2013, sodba in sklep III Ips 63/2018, VSL sklep Cst 104/2014.