Jedro

Tožena stranka ni izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1, saj tožniku ni omogočila zagovora v razumnem roku (ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni) in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor ne onemogoči. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom ZDoh-2 ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. Navedeno pomeni, da bo morala tožena stranka, od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni, plačati dohodnino v višini, kakšna bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal, po plačilu dohodnine, kakšna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenih zneskov, zato ni mogoče neto zneska določiti v višini, v kolikor je po višini določen bruto znesek, od katerega se obračunajo davčne obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust obračunati: -v letu 2010 bruto znesek 734,15 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila; -v letu 2011 bruto znesek 748,10 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila; -v letu 2012 bruto znesek 763,06 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje; -v letu 2013 sorazmerni del regresa v znesku 261,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik več ali drugače, to je plačilo po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2013, nezakonita (I. točka izreka) in da je delovno razmerje tožniku prenehalo dne 9. 5. 2013, na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik (II. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati mesečne plače in sicer: -za mesec januar 2013 v višini 270,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila; -za mesec februar 2013 v višini 1.700,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila; -za mesec marec 2013 v višini 1.300,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila; -za mesec april 2013 v višini 1.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila; -za mesec maj 2013 v višini 225,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila; vse v roku 8 dni pod izvršbo, ter od navedenih neto zneskov je dolžna tožena stranka obračunati vse z zakonsko določenimi davki in prispevki (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust: -za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati regres v višini 616,60 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila; -za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati regres v višini 628,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila; -za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati regres v višini 640,20 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila; -za leto 2013 sorazmerni del regresa v višini 261,22 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati regres v višini 219,16 EUR neto, vse v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 763,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje do plačila (V. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 933,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v celoti. V pritožbi navaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju od 22. 4. 2011, za nedoločen čas in je opravljal dela voznika tovornega vozila. Tožnik je od 18. 4. 2013 neutemeljeno in ne da bi toženi stranki svoj izostanek opravičil, izostal z dela. Kljub večkratnim ustnim pozivom, se tožnik na delo ni vrnil. Tožena stranka je tožniku zato poslala pisni opomin oziroma pisni poziv na zagovor z dne 7. 5. 2013, vendar se tožnik zagovora ni udeležil, zato mu je dne 9. 5. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je s tem kršil pogodbo o zaposlitvi, s tem, ko je neupravičeno izostal z dela in toženi stranki tudi povzročil gospodarsko škodo (zgubljena naročila za prevoze, stojnina tovornih vozil). Sedaj pa tožnik za neopravičeno odsotnost pričakuje še nagrado. Tožena stranka je tožniku v spornem obdobju izplačala plačo vključno za mesece, za katere tožnik trdi, da mu jih ni. Osebni dohodek, vključno s pripadajočimi dodatki ter dnevnice in ostalo, je tožnik prejel plačane v gotovini. Tožena stranka prilaga kopije blagajniških prejemkov, podpisanih s strani tožnika in njegovo izjavo, da si je denar, od prejetih prevozov, brez dovoljenja prilastil za poplačilo svojih osebnih dohodkov (naknadno je podpisal blagajniški prejemek zaradi knjiženja in dokazil o izplačilu). Navedeno pa lahko sodišče zaključi tudi na podlagi policijskega zapisnika, kjer je tožnik izjavil, da si je denar prilastil, kot tolikokrat že prej. Glede izplačila regresa za leta 2010, 2011 in 2012 ter sorazmernega dela regresa za leto 2013, je tožena stranka s tožnikom sklenila ustni dogovor, da se, na račun vsakokratne povzročene škode na tovornem vozilu, s strani tožnika in prejetih kazni za prometne prekrške, katerih povzročitelj je bil tožnik, škoda kompenzira z regresi in se mu le-ti ne izplačajo. Tožena stranka meni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zakonita in ugovarja tudi zahtevi tožnika za plačilo odškodnine, saj ji ni jasno, kakšna bi lahko bila pravna podlaga za tovrstni zahtevek. Tožena stranka je predlagala razveljavitev sodbe in da se tožniku naloži, da ji povrne vse pravdne stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, ter da je dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v točki IV izreka sodbe, ko je tožniku dosodilo po višini opredeljene bruto in neto zneske regresa za letni dopust. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „voznik tovornega vozila“ (od 22. 4. 2012). Tožena stranka je tožniku 22. 4. 2013 podala opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 111. člena ZDR in obvestilo pristojnemu inšpektorju za delo. Dne 9. 5. 2013 pa je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa mu je poslala tudi poziv na zagovor z dne 6. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), saj tožniku ni omogočila zagovora v razumnem roku (ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni) in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor ne onemogoči. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 5. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se z razlogi pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal toženi stranki dne 9. 5. 2013 zakonita in da je tožnik ravnal skladno z določbami ZDR-1, ki v 111. členu določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi razlogov, na strani delodajalca, med drugim tudi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače, ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, pri čemer mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal, da mu delodajalec ni izplačal plače za mesec februar, marec in april 2013 ter mu za mesec januar 2013 izplačal bistveno zmanjšano plačo. Obveznost plačila delodajalca izhaja iz 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami od 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Delodajalec v dokaznem postopku ni dokazal, da bi delavcu izplačal plače za mesece februar, marec in april 2013, hkrati pa ni dokazal, da bi delavcu izplačal celotno plačo za mesec januar 2013. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da plače niso izplačevali v gotovini, ampak so jih nakazali delavcu na TRR, hkrati pa je izpovedal, da je fizično izročal denar tožniku po blagajniških izdatkih prav on, pri tem pa se ni spomnil, ali mu je denar izročil. Glede na navedeno sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika, saj je le-ta prihajal v svoji izpovedi v nasprotje, ko je izpovedal, da plač niso izplačevali v gotovini in da so plače nakazali na TRR delavcev, v nadaljevanju pa je povedal, da je fizično izročal denar tožniku prav on, pri čemer pa se ni spomnil ali je tožniku denar tudi dejansko izročil. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu pravilno zaključilo, da delodajalec ni dokazal, da bi tožniku izplačal plače in je zato tožnikovemu zahtevku iz naslova plač v celoti ugodilo. Pravilno je tudi zaključilo, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 9. 5. 2013, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, zato je sodišče tožniku upravičeno priznalo odpravnino in odškodnino v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je s tožnikom sklenila ustni dogovor, da mu regresov za leta 2010, 2011 in 2012 ter sorazmerni del za leto 2013 ne izplača ter zneske regresov kompenzira z računi vsakokratne s strani tožnika povzročene škode na tovornem vozilu in izrečenimi kaznimi za prometne prekrške, ki jih je povzročil tožnik. Zakon o delovnih razmerjih v drugem in tretjem odstavku 136. člena jasno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila, prav tako delavec ne more dati soglasja za pobotanje pred nastankom delodajalčeve terjatve.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo tako neto kot bruto določene zneske regresa za letni dopust (IV. točka izreka sodbe). Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. Navedeno pomeni, da bo morala tožena stranka, od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni, plačati dohodnino v višini, kakšna bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal, po plačilu dohodnine, kakšna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenih zneskov, zato ni mogoče neto zneska določiti v višini, v kolikor je po višini določen bruto znesek, od katerega se obračunajo davčne obveznosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.