Jedro

Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, saj ga je glede na dikcijo ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve, ki pa je v obravnavanem primeru vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunu carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem vprašanju pa je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 14. 7. 2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US ).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.2006, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica z dne 16.5.2002. Prvostopenjski carinski organ je v navedeni odločbi tožeči stranki naknadno obračunal carino za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji (ECL) Carinske izpostave ... z dne 19.5.1999, saj je bilo v postopku naknadnega preverjanja verodostojnosti potrdila o prometu blaga ugotovljeno, da le-to ni bilo verodostojno.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu Up-858/08, z dne 3.6.2008 ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002, 73/2004 in 119/2005) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso upravnega sodišča glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po določbah Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/1995, 28/1995, 32/1999 in 40/1999 – popr.) in v zvezi s tem odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, ali če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil obnovljen postopek carinjenja izveden pravilno in zakonito ter s tem povezano vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ ali

na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP .

Vprašanje, ki ga tožeče stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Sodna praksa prvostopenjskega sodišča je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Poleg tega se Vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s sodno prakso prvostopenjskega sodišča, v skladu s katero pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Glede v reviziji zatrjevane neenotnosti sodne prakse prvostopenjskega sodišča v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), in sicer, da naknadno preverjanje carinske deklaracije po določbah CZ (in na podlagi tega naknadni obračun carinskega dolga) ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanem primeru je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, zato sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

Ker torej vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.