Jedro

Čeprav je tožnik edini tožničin družbenik, ga ni mogoče obravnavati kot posestnika. Posest ima namreč lahko le pravna oseba, ne pa njeni organi ali družbeniki. V tem primeru je posest pridobila tožnica, ki je tudi izvajala dejansko oblast nad najetim prostorom, v katerem je opravljala svojo gostinsko dejavnost. Dejstvo, da je (tudi) tožnik razpolagal s ključi in varnostno kodo, kar je tožniku sicer omogočilo prihajanje v najeti prostor in nadzor nad njim, ni bistveno. Takšna posestna dejanja, ki jih tožnik ni izvrševal v svojem imenu, pač pa za tožnico, ne predstavljajo pravno varovane posesti. Tožnik v tem primeru nima niti položaja posrednega posestnika, kot napačno ugotavlja izpodbijani sklep.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: a) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek glede prvega tožnika; b) razveljavi glede druge tožnice in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Prvi tožnik mora v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 685,67 EUR.

III. Odločitev o pritožbenih stroških druge tožnice in toženke se pridrži za končno odločbo.

IV. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka najpozneje 23. 1. 2014 s samovoljno zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih gostinskega lokala „A.“ ter spremembo kode za delovanje alarmne naprave v istem lokalu motila oba tožnika v njuni mirni posesti poslovnega prostora, kjer sta opravljala gostinsko dejavnost. Toženki je naložilo, da mora tožnikoma nemudoma izročiti vse ključe zamenjane ključavnice in zagotoviti ponovno delovanje kod alarmne naprave, v bodoče pa se vzdržati takšnih motilnih dejanj. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnikoma povrniti 898,51 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je posestnik izključno pravna oseba, ne pa njeni družbeniki. Tožnik zato ni aktivno legitimiran za tožbo. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je pridobila posest že 2. 1. 2014, ko je bilo sporazumno dogovorjeno, da se najemno razmerje prenese od tožnice na toženko. Ni res, da so listine, ki jih je predložila toženka, prirejene za potrebe te pravde. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnika in priče J. A., toženki pa ni omogočilo, da bi se lahko izjavila o listinah, ki jih je predložila tožnica. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je toženka upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo zoper sklep o začasni odredbi.

3. V dopolnitvi pritožbe toženka navaja, da ni več najemnica in posestnica spornega lokala. Tega je 31. 8. 2014 vrnila lastniku, zato je izpodbijani sklep neizvršljiv.

4. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Poudarjata, da je posest dejansko vprašanje, toženka pa posesti tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Bistveno je, da je imel tožnik ključe nepremičnine in varnostno kodo alarmne naprave. Dogovor o prenosu najemnega razmerja z dne 2. 1. 2014 je očitno antidatiran, saj je M.O. 22. 1. 2014 prenehalo pooblastilo za zastopanje tožnice. Posestnik nima pravnega varstva le, kadar motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. V tem primeru pa je prišlo do samovoljne spremembe posestnega stanja, v katero tožnika nista privolila.

5. Pritožba je utemeljena, razen njene dopolnitve, ki je prepozna.

6. Toženka je izpodbijani sklep prejela 14. 7. 2014. Upoštevaje 8-dnevni pritožbeni rok (in dejstvo, da med sodnimi počitnicami rok ni tekel), bi lahko svojo pritožbo dopolnila le do vključno 25. 8. 2014, ko se je pritožbeni rok iztekel. Ker je dopolnitev pritožbe poslala sodišču šele 4. 11. 2014, torej prepozno, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi z drugim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo in se omejilo na obravnavanje (prvotne) pritožbe.

a) Glede tožnika:

7. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo zahtevano posestno varstvo. Najemno pogodbo za sporni poslovni prostor je 4. 1. 2013 sklenila tožnica in ne tožnik. Čeprav je tožnik edini tožničin družbenik, ga ni mogoče obravnavati kot posestnika. Posest ima namreč lahko le pravna oseba, ne pa njeni organi ali družbeniki. V tem primeru je posest pridobila tožnica, ki je tudi izvajala dejansko oblast nad najetim prostorom, v katerem je opravljala svojo gostinsko dejavnost. Dejstvo, da je (tudi) tožnik razpolagal s ključi in varnostno kodo, kar je tožniku sicer omogočilo prihajanje v najeti prostor in nadzor nad njim, ni bistveno. Takšna posestna dejanja, ki jih tožnik ni izvrševal v svojem imenu, pač pa za tožnico, ne predstavljajo pravno varovane posesti. Tožnik v tem primeru nima niti položaja posrednega posestnika, kot napačno ugotavlja izpodbijani sklep. Razmerje med tožnikom kot družbenikom in tožnico kot gospodarsko družbo namreč ne ustreza posestno posredovalnemu razmerju, ki je po drugem odstavku 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) podlaga za nastanek posredne posesti. Tožnikova trditev iz odgovora na pritožbo, da toženka njegove posesti ni prerekala, pa je protispisna. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo zanikala posest obeh tožnikov. Res je posest dejstvo, vendar je aktivna legitimacija za njeno sodno varstvo brez dvoma pravno vprašanje. Tega sodišče ne sme prezreti niti tedaj, kadar ga pravdni stranki v svojih trditvah nista izpostavili.

8. Sodišče prve stopnje bi po navedenem moralo tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

b) Glede tožnice:

9. Upravičen je tudi pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji vsaj nepopolno, če ne že zmotno ugotovljeno. Toženka se je uprla tožbenemu zahtevku predvsem s sklicevanjem na Dogovor o prenosu najemne pogodbe z dne 2. 1. 2014 in Aneks št. 1 k najemni pogodbi z dne 4.1.2013 ter dogovor o vložitvi poslovnega know - how-a in denarnih sredstev ter opreme z dne 5. 2. 2013. Vsebina teh listin naj bi dokazovala, da je tožnica, ki jo je pri sklepanju navedenih dogovorov zastopal njen takratni direktor M.O., toženki v sporazumu z najemodajalcem sama prepustila posest spornega poslovnega prostora. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženka s temi listinami uveljavlja pravico do posesti, ki se po prvem odstavku 33. člena SPZ pri odločanju o sodnem varstvu posesti ne upošteva. Ob tem pa je spregledalo, da je med pogoji za posestno varstvo tudi samovoljnost posega, ki ima za posledico motenje ali odvzem posesti. Če se je tožnica res sama odpovedala svoji posesti in jo prepustila toženki, kot bi bilo mogoče sklepati iz navedenih listin, potem ta pogoj pač ni izpolnjen. Tudi ni pomembno, če je toženka dejansko prevzela posest šele 22. oziroma 23. 1. 2014, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločilna pa bi lahko bila okoliščina, ki jo zatrjuje tožnica, da je do sklenitve Dogovora o prenosu najemne pogodbe v resnici prišlo šele potem, ko je tožnica razrešila M.O. in imenovala novega direktorja. Tožnico zavezujejo pravna dejanja, ki jih v njenem imenu opravi njen zakoniti zastopnik. Zaključek izpodbijanega sklepa, da se tožnika nista strinjala s spremembo posestnega stanja, tako ne zadošča za pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje namreč ni ocenilo vsebine Dogovora o prenosu najemne pogodbe z dne 2. 1. 2014, niti ni raziskalo, kdaj je bil ta dogovor v resnici sklenjen in ali je M.O. tožnico takrat še lahko veljavno zastopal. Gre za odločilna dejstva, od katerih je odvisna tožničina pravica do posestnega varstva.

10. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na tožnico ter izpodbijani sklep v tem obsegu razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku skrbneje oceniti navedene listinske dokaze, ki jih je ponudila toženka. Ni izključeno, da bo zaradi odgovora na vprašanje, ali je bilo toženkino ravnanje res samovoljno, moralo zaslišati tudi udeležence dogovora kot priče. Poleg tega bo moralo ugotoviti, kdaj je M.O. prenehalo pooblastilo za zastopanje tožnice in kdaj je za njegovo razrešitev izvedela toženka.

c) Glede stroškov postopka:

11. Ker je sodišče druge stopnje delno spremenilo izpodbijani sklep, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o tistih pravdnih stroških, ki so nastali v zvezi z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka. Tožnik, ki je v pravdi propadel, mora toženki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, tako prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Ker imata oba tožnika, ki sta sicer navadna sospornika, skupnega pooblaščenca, je toženka zaenkrat upravičena le do povrnitve polovice doslej nastalih stroškov (prvi odstavek 161. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi. Toženkini stroški prvostopenjskega postopka obsegajo nagrado za postopek (253,50 EUR – tar. št. 3100), nagrado za odgovor na pritožbo zoper sklep o začasni odredbi (117,00 EUR – tar. št. 3468), nagrado za narok (234,00 EUR – tar. št. 3102), administrativne stroške v pritožbenem postopku o začasni odredbi in v postopku na prvi stopnji (dvakrat po 20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV, skupaj 786,29 EUR. Od navedenega zneska tožnik dolguje polovico, torej 393,15 EUR. Glede na doseženi pritožbeni uspeh pa je toženka upravičena tudi do polovice svojih pritožbenih stroškov. Ti obsegajo nagrado za postopek (312,00 EUR – tar. št. 3210), administrativne in potne stroške (20,00 EUR - tar. št. 6002), 22 % DDV in sodno takso za pritožbo (180,00 EUR – tar. št. 1121), kar skupaj znaša 585,04 EUR. Na tožnika odpade polovico navedenega zneska oziroma 292,52 EUR. Skupaj mora tako toženki povrniti 685,67 EUR stroškov postopka, medtem ko mora svoje stroške, tudi ustrezen del stroškov za odgovor na pritožbo, tožnik trpeti sam.

12. Pravica do povračila preostalih stroškov postopka, ki se nanašajo na tožničin tožbeni zahtevek, kar velja tako za stroške prvostopenjskega kot pritožbenega postopka, je odvisna od končnega izida pravde. Odločitev o teh je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.