Jedro

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Izrek

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Obrazložitev

1.Spor se nanaša na pogodbo o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo, vezano na valuto švicarski frank (CHF). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta Kreditna pogodba št. 191068-001 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjena v notarskem zapisu SV 1442/2007 z dne 24. 8. 2007, nična (točka III izreka) ter da je vknjižba hipoteke pod ID pravice ... na nepremičninah, opredeljenih v točki V izreka, za terjatev v višini 200.000 CHF, neveljavna in se izbriše (točka V izreka). Razsodilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnikoma 28.225,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2024 dalje do plačila (točka IV izreka), v presežku je zakonske zamudne obresti pred 27. 2. 2024 zavrnilo (točka VI izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške (točka VII izreka).

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi toženke in tožnikov ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.V zvezi s sodbo višjega sodišča toženka vlaga predlog za dopustitev revizije in predlagata dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali je bila pravilna presoja nižjih sodišč, da pojasnilna dolžnost tožene stranke ni bila ustrezno opravljena?2. Ali je mogoče 6. člen Zakona o potrošniških kreditih" razlagati na način, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena zgolj, če je potrošniku / tožeči stranki konkretno predstavljena informacija, da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto, ki ima lahko izjemno intenzivno negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti ob dejstvu, da se taka zahteva v normativnem predpisu ne nahaja? 3. Ali odločitev, da je lahko pojasnilna dolžnost izpolnjena zgolj, če je potrošniku/tožeči stranki konkretno predstavljena informacija da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto, ki ima lahko izjemno intenzivno negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti, pomeni kršitev prepovedi retroaktivnosti in s tem kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena URS, saj takšnih zahtev zakonodaja v času sklepanja kreditne pogodbe ni določala? 4. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča šele naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej? 5. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, aplicirati na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo? 6. Ali je bila presoja sodišč prve in druge stopnje glede slabe vere tožene stranke oz. ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja materialnopravno pravilna? 7. Ali je bila presoja sodišča glede tega, da je pogodbeni pogoj nepošten na podlagi 4. točke prvega odstavka 24. člena ZVPot", materialnopravno pravilna? 8. Ali je mogoče 6. člen Zakon o potrošniških kreditih", ki določa obveznosti pred sklenitvijo pogodbe razlagati na način, da neizpolnitev pojasnilne dolžnosti avtomatično pomeni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v skladu s 4. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov18 zaradi česar je izpodbijana kreditna pogodba nična? 9. Ali je mogoče drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot in 6. členom ZPotK razlagati na način, da se dolžnost profesionalne skrbnosti banke razteza tudi na dogodke, ki so nepričakovani, kot sta bila ukrepa Švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015, ki sta bila povod za trditve tožeče stranke o ničnosti kreditne pogodbe? 10. Ali neupoštevanje okoliščin (nepredvidljivih, enostranskih ukrepov Švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015, ki jih je tožena stranka zatrjevala kot nenapovedljive in izredne dogodke), predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije? 11. Ali je pravilna odločitev sodišča, da sta kreditna pogodba št. 191068-001 in notarski zapis SV 1442/2007 z dne 24. 8. 2007 glede na okoliščine zadeve nična? 12. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, prične teči, ko potrošnik odide do odvetnika, ki mu pojasni, kakšne so njegove pravne možnosti glede kredita v CHF? 13. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, prične teči, ko je prišlo do spremembe sodne prakse VSRS v smeri, da so kreditne pogodbe v CHF nične? 14. Ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča, da je pričetek teka 5-letnega zastaralnega roka za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe v CHF, odvisen od tega, kako aktiven oz. pasiven je potrošnik pri seznanjanju s svojimi pravicami?15. Ali je materialnopravno pravilna odločitev glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke tj. da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje zneske dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika? 16. Ali je materialnopravno pravilna odločitev, da tožena stranka, v posledici ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v CHF, ni upravičena do nadomestila za uporabo njenega denarja, čeprav se v skladu s 87. členom OZ v primeru ugotovitve ničnosti vrača tisto, kar je bilo dano, dano pa je bilo obrestno posojilo? 17. Ali je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno izračunalo višino koristi tožene stranke, glede na zatrjevanje tožene stranke, da za tako visok znesek ni bila okoriščena in glede na to, da pri pravilih vračanja velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo?

4.Postopek se prekine.

5.Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih s sklepom z 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

6.V obravnavanem primeru je odločitev o predlogu za dopustitev revizije odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025, zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je Vrhovno sodišče ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

7.Postopek se bo nadaljeval po odločitvi Sodišča EU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

8.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 113a

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 267/1, 267/1-b, 367/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.