Jedro

Dosojena odškodnina ne dosega standarda pravične denarne odškodnine ter je upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, tožnikovo starost v času poškodbe in njegov poklic (natakar) odmerjena prenizko.

Izrek

1. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek odškodnine v višini 28.423,50 EUR zviša na 39.423,50 EUR, v II. točki izreka pa se spremeni tako, da se znesek 11.036,30 EUR nadomesti z zneskom 36,30 EUR; v III. točki izreka prisojeni znesek 2.231,33 EUR pravdnih stroškov se zviša na 2.556,39 EUR.

2. Pritožba toženca pa se zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženec je dolžan v roku 15 dni tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.077,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu na račun tožnika naložilo plačilo 28.423,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 4. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za 11.036,3 EUR) je zavrnilo. Tožencu je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 2.231,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik nasprotuje odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovljeno dejansko stanje glede podanih telesnih bolečin in duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi po njegovem mnenju moralo voditi v višjo odškodnino od dosojene. Meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo sodno prakso v primerih, ki s konkretnim niso primerljivi. Zdravljenje v primerih, na katere se v sodbi sklicuje sodišče, je bilo bistveno krajše, primerljivi pa nista niti intenzivnost niti trajanje telesnih bolečin. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2009 ter na druge primerljive primere iz sodne prakse, kjer se skupni zneski odškodnin gibljejo med 35 in 40 povprečnimi plačami. Poudarja, da bi sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati tudi tožnikovo starost in dejstvo, da se bo zdravstveno stanje zaradi poškodbe gležnja v prihodnosti poslabševalo, kar bo vplivalo tudi na njegovo psihofizično stanje. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženec v pritožbi poudarja, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pretirana v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi, pomanjkljiva pa je tudi individualizacija odškodnine glede na konkretni primer. Sodišču očita pavšalno oceno izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Meni, da je dolgotrajno zdravljenje tožnika tudi posledica napačnega zdravljenja. Pretirana je tudi odškodnina za duševne bolečine, saj tožniku ni uspelo dokazati depresivnosti oziroma razdražljivosti. Izkazana naj ne bi bila niti druga osebna prizadetost tožnika, zaradi katere tožnik ne bi mogel pomagati v domačem vinogradu oziroma se ukvarjati s športom. Graja še odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj te ne morejo začeti teči pred zaključkom zdravljenja. Šele takrat naj bi bil po njenem mnenju znan obseg škode. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča v celoti razveljavi oziroma jo spremeni tako, da odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeri v skupni višini 12.000,00 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista podali.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot na abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik zaradi škodnega dogodka (padca iz lestve) utrpel zdrobljen zlom zunanjega členka levega skočnega sklepa in udarnino križnice. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v posledici nezgode bolečine doživljal kumulativno: hude telesne bolečine dvajset dni po poškodbi, trajne srednje težke bolečine 6 mesecev, občasne srednje telesne bolečine pa še mesec in pol po poškodbi, več mesecev so bile prisotne tudi lahke telesne bolečine, ki so še vedno prisotne in bodo ostale tudi v bodoče. Ker je med dolgotrajnim zdravljenjem (2 leti in 8 mesecev) utrpel tudi številne nevšečnosti, med drugim številne kontrolne preglede, dve operaciji, dolgotrajno uporabo bergel, številna RTG, CT in MRI slikanja ter fizioterapije, je po oceni pritožbenega sodišča odmera odškodnine za telesne bolečine prenizka in bi glede na primerljivo sodno prakso morala znašati 16.000,00 EUR (cca 16 povprečnih (neto) plač). Tožnik v pritožbi tako pravilno opozarja, da je konkretni primer glede na ugotovljeno intenziteto, trajanje in obseg telesnih bolečin ter navedenih nevšečnosti drugačen (hujši) od primerov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje ter kot tak primerljiv s primeroma II Ips 71/2009 in II Ips 449/2000, kjer je bila odškodnina iz tega naslova odmerjena v višini 18 oziroma 17 povprečnih plač. Pritožba toženca, ki trdi nasprotno in sodišču očita odmero odškodnine v previsokem znesku, je zato neutemeljena. Ob tem toženec v pritožbi prvič poda (pavšalne) trditve o pretrganosti vzročne zveze (k dolgotrajnemu zdravljenju naj bi prispevalo tudi napačno zdravljenje), ki so prepozne in jih kot take pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Toženec namreč ne izkaže, zakaj tovrstnih trditev brez svoje krivde ni mogel podati prej (prvi odstavek 337. člena ZPP).(1)

8. Utemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika o prenizko odmerjeni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da poškodba gležnja tožniku pri obremenjevanju povzroča bolečine, sklep je slabo gibljiv in ne dopušča hrbtnega upogiba, kar onemogoča tek, hitro hojo ter s tem večino športnih aktivnosti, povzroča pa tudi težave in bolečine pri hoji po stopnicah, neravnem terenu, daljšem stanju, delu v počepu, na lestvi in težjem fizičnem delu. Izvedenec (čemur pritrjuje tudi sodišče prve stopnje) ocenjuje 25 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zaradi navedenega je bila tožniku s strani ZPIZ že priznana invalidnost III. kategorije. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika prepričljivo zaključilo, da tožnik zaradi poškodbe ne more več teči oziroma se ukvarjati s športi, ki so povezani s tekom (košarka, nogomet in tenis), opravljati poklica natakarja in pomagati v domačem vinogradu. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča se takšne poškodbe lahko odražajo na psihičnem področju. Tožnik je bil v času nesreče star 26 let, ostal je omejeno gibljiv in nezmožen opravljati težja fizična dela, ki so bila sicer njegov vir zaslužka, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da takšno stanje pri tožniku povzroča depresivnost in razdražljivost. Pavšalni pritožbeni očitki toženca, ki izpodbijajo tako ugotovljeno dejansko stanje, so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje si je namreč subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP.

9. Glede na tako ugotovljene duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti višje sodišče pritrjuje stališču, da dosojena odškodnina ne dosega standarda pravične denarne odškodnine ter je upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih,(2) tožnikovo starost v času poškodbe in njegov poklic (natakar) odmerjena prenizko. Pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje (peta alineja 358. člena ZPP), da tožniku pripada celotna, s pritožbo še vtoževana odškodnina iz tega naslova, kar znaša dodatnih 6.000,00 EUR. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 39 povprečnih plač, kar ustreza odškodninam v primerljivih primerih.(3)

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče sicer na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, vendar le v okviru dejstev, ki so jih stranke zatrjevale.(4) Toženec v času postopka na prvi stopnji zatrjevanemu začetku teka zakonskih zamudnih obresti (petnajst dni od dneva vložitve tožbenega zahtevka) ni nasprotoval. Ugovor, da naj bi obresti pričele teči šele z dnem zaključka zdravljenja, tako poda šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP) in kot tak neupošteven.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi tožnika pa v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino ustrezno zvišalo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

12. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v celoti, mu mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženec povrniti pravdne stroške. Kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) je zato sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta tožniku priznalo vse zahtevane pravdne stroške v skupni višini 2.556,39 EUR, pri čemer se glede načina odmere v celoti sklicuje na 14. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato se mu prizna 545,60 EUR nagrade za postopek (redno pravno sredstvo – tar. št. 3210), povečano za 20 % DDV (109,12 EUR – tar. št. 6007) ter sodno takso za pritožbo v višini 423,00 EUR, kar skupno znaša 1.077,72 EUR. V primeru zamude toženec poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok) do izpolnitve obveznosti.

Op. št. (1): Nedopustna pritožbena novota.

Op. št. (2): Primer II Ips 71/2009 (28 povprečnih plač), kjer je bila oškodovancu prav tako priznana invalidnost III. kategorije.

Op. št. (3): Tako primeri II Ips 71/2009 (53 povprečnih plač), II Ips 701/2006 (43 povprečnih plač) in II Ips 449/2000 (40 povprečnih plač).

Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002.