Jedro

Zavarovalnica mora ob obvestilu o zavarovalnem primeru in predloženih dokazilih ob skrbnosti dobrega strokovnjaka storiti vse, da ugotovi obstoj in znesek svoje obveznosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 8.783,24 EUR (prej 2.104.816 SIT) od 26.1.2001 do 20.10.2004, od zneska 4.440,98 EUR (prej 1.064.238 SIT) od 26.1.2001 do 20.10.2004 in od zneska 2.420,30 EUR (prej 580.000 SIT) od 26.1.2001 do 20.10.2004. V preostalih še izpodbijanih delih se pritožba tožeče stranke zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 189,62 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 11.494,61 EUR in zakonske zamudne obresti od naslednjih zneskov:

8.783,24 EUR za čas od 21. 10. 2004 dalje do plačila in od 2.711,37 EUR za čas od 5. 11. 2004 dalje do plačila; od 4.440,98 EUR za čas od 21. 10. 2004 do plačila in od 1.531,38 EUR za čas od 5. 11. 2004 dalje do plačila;

1.251,87 EUR za čas od 26. 1. 2001 do plačila in od 3.254,88 EUR od 21. 10. 2004 dalje do plačila ter mu v 15 dneh povrniti 3.392,76 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek je v presežku za 317,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneskov 8.783,24 EUR od 2. 11. 2000 do 20. 10. 2004, od 4.440,98 EUR od 2. 11. 2000 do 20. 10. 2004, od 3.254,88 EUR od 26. 1. 2001 do 20. 10. 2004 zavrnilo. Prav tako je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravde, ki so ji nastali po 7. 4. 2005. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča strank po svoji pooblaščenki iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v zavrnjenem delu ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni prisodilo tožniku celotne vtoževane zavarovalnine, temveč je dosodilo le 11.494,61 EUR zavarovalnine po polici nezgodnega zavarovanja št. ... V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moralo sprejeti zaključek, da je tožena stranka v pred pravdnem postopku s svojim ravnanjem sama v korist zavarovanca opravila revalorizacijo zavarovalne vsote. V smislu zaščite interesov zavarovanca je potrebno, kar je tudi osnovni namen določil zavarovalne pogodbe, tudi preostalo vtoževano zavarovalnino določiti glede na višino zavarovalne vsote, katero je tožena stranka s svojim ravnanjem potrdila oziroma ugotovila v korist zavarovanca. Toženka se niti ni potrudila tožnikovih zatrjevanj zavrniti, kaj šele, da bi poskušala dokazati nasprotno. Zgolj s pavšalnim ugovorom, da je iz police razvidna dogovorjena zavarovalna vsota in da je tožnikov zahtevek po višini previsok, je poskusila svoje konkludentno ravnanje revalorizacije prikriti. Ni obrazložila, kakšen namen jo je vodil ob izplačilu nespornega dela zavarovalnine, zato je sedaj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v obligacijskih razmerjih upoštevati pavšalne ugovore toženke kot pravno upoštevne in tožnika neutemeljeno postaviti v slabši položaj. Ravnanje tožene stranke je nedopustno, saj je tak ugovor toženke zoper načelo javne morale. Toženka je s svojim ravnanjem pripravila tožnika do tega, da je glede na prejeto zavarovalnino sklepal na dogovorjeno zavarovalno vsoto za 1 % trajne invalidnosti 605,74 EUR. Vsekakor je to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedjo zlorabe pravic. Takšen ugovor toženke je pa tudi zoper načelo javne morale in zato nedopusten. Sicer pa tudi tožena stranka priznava, da je bila revalorizacija njena dobra volja in dejansko zavarovalne vsote iz polic nezgodnih zavarovanj vedno tudi valorizira s svojimi faktorji in vedno izplača valorizirano vsoto. Toženke v valorizacijo ni nihče prisilil, ampak se je sama odločila zavarovalno vsoto valorizirati, kakor povsem nedvomno to izhaja tudi iz njenega blagajniškega izdatka, kar pa je tudi v skladu z dosedanjo korektno in pravilno prakso toženke. Enaka vrednost 1% trajne invalidnosti ( 145.159,73 SIT) mora zato veljati tudi za preostalo trajno invalidnost, ki jo je tožnik vtoževal. Soglasje za valorizacijo zavarovalne vsote je tožena stranka podala z izplačilom nespornega dela zavarovalnine, kakor to izhaja iz blagajniškega prejemka. Pritožba tudi trdi, da je prišla toženka v zamudo z izplačilom zavarovalnine po preteku 14 dni od prejema izvedeniškega mnenja dr. K., ki ga je prejela najkasneje dne 10. 11. 2000, in je torej izpolnitveni rok pretekel 24. 11. 2000. Toženka je od takrat dalje v plačilni zamudi in dolguje od tega datuma tudi zamudne obresti. K. M., dr. med., spec. ortoped, je tožnika dne 9. 10. 2000 osebno pregledal in je ob pregledu ugotovil ohlapnost kolenskega sklepa v obeh smereh po poškodbi kapsule in ligamentarnega aparata ter ocenil trajno invalidnost s 15 %. Vse navedeno jasno govori v prid dejstvu, da je bilo že dobro leto po nezgodi mogoče ugotoviti pri tožniku poškodbo ligamentarnega aparata ter ohlapnost kolenskih vezi ter je zato zdravstveno stanje na dan 22. 5. 2000, ko je zdravnik cenzor pregledal tožnika, omogočalo ugotovitev vseh posledic in dokončne ocene % trajne invalidnosti. Zato navedbe toženke, da bi se tožnikovo zdravstveno stanje glede poškodovanega kolena lahko ugotavljalo šele 3 leta po nezgodi, ni utemeljeno. Tožnikovo zdravstveno stanje je bilo že takrat ustaljeno in niti izboljšanja niti poslabšanja ni bilo mogoče pričakovati. Tudi v pravdnem postopku postavljen izvedenec dr. Pavlovčič je izpovedal, da bi lahko že ob pregledu dne 22. 5. 2000 izvedenec cenzor ugotovil procent trajne invalidnosti in bi lahko ugotovil procent invalidnosti v isti višini. Sodišče pa je v obrazložitvi sodbe sprejelo zaključek, ki je v popolnem nasprotju z ugotovitvami dr. P. Zato zaradi svojega ravnanja toženka ne more biti deležna pravnega varstva in je dolžna tožniku plačati tudi vtoževane zakonske zamudne obresti. Prav tako pa glede na zaključek sodišča obstaja nasprotje med listinami, ki se nahajajo v predmetnem pravdnem spisu in med razlogi, na katere se opira sodba tako, da gre za bistveno kršitev določb ZPP po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Zdravnika cenzorja sta pregled tožnika zelo površno opravila, saj iz njunega poročila z datumom 22. 5. 2000, ki obsega tri listine, nikjer ni zaslediti, da bi sploh ugotavljala stabilnost ligamentarnega aparata, kar bi kot strokovnjaka po takšni poškodbi, kot je bila tožnikova, če bi svoje delo opravljala skrbno, morala storiti. Toženki pa se v mesecu novembru 2000, ko je prejela mnenje K., ni zdelo vredno, da tožnika povabi na pregled, temveč je na podlagi pregledane zdravstvene dokumentacije zahtevek enostavno zavrnila, zato ne more biti deležna potuhe in varstva z izgovorom, da se zato, ker se tožnik ni udeležil pregleda 20. 9. 2002, ne more biti v zamudi. Toženka je šele 20. 9. 2002, praktično dve leti po tem, ko je tožnik toženki posredoval izvedeniško mnenje, s katerim je toženki dokazoval, da je prišlo do poškodbe ligamentarnega aparata in skoraj eno leto po vloženi tožbi odločila, da tožnika ponovno vabi na pregled k zdravniku cenzorju. Prav nikjer v pogojih toženke pa ni določeno, da mora tožnik dvakrat oziroma še enkrat zaradi iste poškodbe k zdravniku cenzorju, ko je imela toženka vse možnosti, da tožnika natančno in korektno pregleda in oceni procent trajne invalidnosti. Določeno pa je, in sicer v čl. 14/3 toženkinih pogojev, da je dolžna izplačati znesek, ki nesporno ustreza % invalidnosti, za katerega se lahko na podlagi zdravniške dokumentacije že tedaj ugotovi, da bo trajno ostal. Toženka bi zato morala ravnati skrbno in vestno in kot dober strokovnjak že novembra 2000 tožniku izplačati s tožbo zahtevano zavarovalnino. Pritožba napada tudi stroškovni del odločitve. Trdi, da nikjer v ZPP ni določeno, da se stroški, ki so nastali v novem sojenju, obravnavajo ločeno. Pravdni postopek se šteje kot celota, v njem pa je tožeča stranka uspela s 97,3 % vtoževane glavnice in skoraj polovico obrestnega dela zahtevka, zato bi morala ob pravilni uporabi materialnega prava tožena stranka povrniti tožniku vse na prvi stopnji priglašene stroške postopka. Prav tako sta bili potrebni prošnji za razpis obravnave vloženi v razmaku pol leta. Tudi evropsko sodišče za človekove pravice razlaga, da lahko stranke v postopku izkoristijo vsa sredstva za pospešitev zadeve. Pritožnik meni, da je tudi upravičen do stroškov predložitve potrdil o plačilu sodne takse in izvedenin, kar nedvomno sodi v sklop dokaznih predlogov, zaradi česar mu pripada nagrada po 50 točk in ne le po 20 točk, kot je to v posledici zmotne uporabe prava odločilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je priglasila stroške vložene pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeno pritožba zatrjuje bistveno kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP z navedbami, da v izpodbijani sodbi obstaja nasprotje med izvedeniškimi mnenji in razlogi, na katere se opira sodba. To nasprotje v sodbi ni podano, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedeniška mnenja v sodbi.

Iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka pred pravdo tožniku po polici nezgodnega zavarovanja št. 0079376A izplačala za 7,5 % invalidnost zavarovalnino v višini 1,088.698,00 SIT, kar preračunano pomeni 145.159,73 SIT za 1 % invalidnosti in torej več kot izhaja iz same police, kjer je določeno za 1 % invalidnosti znesek 141.260,00 SIT. V pritožbi tožnik neutemeljeno trdi, da je toženka s tem sama v korist zavarovanca opravila valorizacijo zavarovalne vsote, zato bi sodišče prve stopnje moralo tudi neplačano zavarovalnino določiti po valorizirani višini in ne po polici, kot je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je materialnopravna podlaga za presojo višine vtoževane zavarovalnine sklenjena polica, pri čemer pritožbeno ni sporno, da navedena polica ni bila med strankama spremenjena. Zgolj enostransko ravnanje toženke, ko je na svoj račun tožniku izplačala višjo zavarovalnino za procent invalidnosti, kot je ta določena v zavarovalni polici, pa še ne pomeni, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, spremembo pogodbe oziroma police, ki je rezultat soglasja obeh strank. Nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da so ugovori toženke nedopustni, saj so v nasprotju z načelom javne morale, vestnosti in poštenja in prepovedjo zlorabe pravic, so neupoštevne kot pritožbene novote, saj teh navedb tožnik ni podal pravočasno na prvi stopnji (337/I ZPP).

Utemeljeno pa pritožba napada materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z nastopom zamude toženke v zvezi z ugotovljeno 15 % invalidnostjo zaradi ohlapnosti kolenskega sklepa v obeh smereh. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka po prejemu mnenja izvedenca K., ki je ugotovil navedeno invalidnost, še isti dan poslala zahtevek z mnenjem v presojo zdravniku cenzorju in nato ponovno 19. 1. 2001. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ob tem, da poškodba ne izhaja iz njegove zdravstvene dokumentacije in da se tožnik zanjo ni niti zdravil, ni bila dolžna voditi postopka ugotavljanja invalidnosti in tožnika vabiti na pregled in na podlagi mnenja tega izvedenca takoj izplačati zavarovalnino za kar 15 % invalidnost. Utemeljeni so očitki tožeče stranke, da je sodišče zmotno presodilo, da je toženka s tem zadostila potrebni skrbnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu navedlo pravilno materialnopravno podlago, vendar jo je po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo, saj glede na ugotovljeno toženka ni dokazala obstoja okoliščin iz II. odst. 919. čl. ZOR, zaradi katerih naj ne bi bila v zamudi s svojo izpolnitvijo. Potrebni čas za ugotovitev obstoja zavarovalničine obveznosti pomeni čas za zbiranje dokazov, na podlagi katerih bi lahko zavarovalnica, ki se poklicno ukvarja z zavarovalniškimi posli, ugotovila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (čl. 18/II ZOR), ali obstaja njena odgovornost. 14-dnevni rok za izplačilo zavarovalnine začne teči takoj, ko dobi zavarovalnica na voljo potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si zaradi nestrokovnega ravnanja ustvari napačno predstavo o dejanskih okoliščinah, se ne more sklicevati na ugodnosti iz II. odst. 919. čl. ZOR. Utemeljeno pritožba toženki očita, da ji je tožnik predložil izvedeniško mnenje M. K., spec. ortopeda, na podlagi katerega bi lahko že takrat ugotovila obstoj in višino trajne invalidnosti zaradi ohlapnosti kolenskega sklepa, kar ji nalagajo tudi navedeni splošni pogoji v čl. 14/III. Toženka pa ni uspela prepričati, da je storila vse, kar bi kot strokovnjakinja na področju zavarovalništva mogla in morala za ugotovitev svoje obveznosti. Najmanj, kar bi mogla in morala storiti in kar ji pritožba utemeljeno očita je, da bi po prejemu izvedeniškega mnenja K. tožnika pregledala po svojih zdravnikih cenzorjih, s čimer bi se lahko konkretno opredelila glede kar 15 % trajne invalidnosti na račun ohlapnosti kolenskega sklepa.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ugotovilo, da je toženka dne 11. 1. 2001 bila seznanjena z izvedeniškim mnenjem K., ki je bil posredovan hkrati s predpravdnim zahtevkom in niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka to mnenje prejela že dne 10. 11. 2000. Neupoštevne so namreč pritožbene trditve, da je toženka izvedeniško mnenje K. prejela že 9. 11. 2000 z navedbami, da se je strojepiska pri zapisu datuma zatipkala, saj tožnik teh navedb v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjeval (čl. 337/I ZPP). Tako je toženka z dnem 26. 1. 2001, torej po preteku 14 dnevnega roka za izplačilo zavarovalnine, prišla v dolžniško zamudo (324. čl. ZOR) glede izplačila zavarovalnine za obravnavano vrsto invalidnosti.

Sodišče druge stopnje je na podlagi tč. 4 čl. 358 ZPP spremenilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu tako, da je prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od s tožbo vtoževanih 14,5 % invalidnosti iz posamezne zavarovalne police, ob nespornem dejstvu, da je toženka od tožbeno vtoževanih 22% invalidnosti, po posameznih zavarovalnih policah tožniku že pred pravdo izplačala zavarovalnino za 7,5% invalidnost. Zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče prisodilo od dneva nastopa zamude toženke za izplačilo zavarovalnine iz obravnavane invalidnosti, torej od dne 26.1.2001, kot je ugotovljeno zgoraj. Pritožbeno sodišče je tako tožniku prisodilo še zakonske zamudne obresti od v tožbi vtoževanih zneskov: zneska 8.783,24 EUR (prej 2.104.816,00 SIT) od 26. 1. 2001 do 20. 10. 2004, od zneska 4.440,98 EUR (prej 1.064.238,60 SIT) od 26. 1. 2001 do 20. 10. 2004 ter od zneska 2.420,30 EUR (prej 580.000,00 SIT) od 26. 1. 2001 do 20. 10. 2004. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožniku že prisodilo 1.251,87 EUR (prej 300.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2001, predstavlja razliko do s tožbo zahtevanih 880.000 SIT oz 3.672,18 EUR za 22 % invalidnost tožnika, znesek 2.420,30 EUR. V še izpodbijanih in nespremenjenih delih je v skladu s čl. 353 ZPP sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, saj nadaljnja pritožba ni utemeljena, pri čemer pa tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve. Neutemeljeno trdi, da sodišče ni imelo pravne podlage za ločeno obravnavo stroškov pravdnega postopka, ki so nastali v prvotnem postopku in tistih, ki so nastali v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je tožniku v celoti priznalo stroške, ki so nastali v prvem sojenju, glede stroškov, ki so nastali v novem sojenju, pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje. Za takšno odločitev je imelo sodišče prve stopnje pravno podlago v določbi II. odst. 154. čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, če stranka le deloma zmaga v pravdi, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Te okoliščine pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, saj je navedlo, da sta stranki vložili vloge, v katerih nista navajali novih dejstev in dokazov, ampak sta polemizirali s pritožbenimi razlogi in ponavljali navedbe iz prvega sojenja zaradi česar ti stroški niso bili potrebni. Navedenih ugotovitev pa pritožba ne izpodbija. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati stroške v zvezi s prošnjami za razpis obravnave. Sodišče prve stopnje teh prošenj za razpis obravnave pravilno ni priznalo kot potreben strošek in pravilno obrazložilo, da sodišča zadeve obravnavajo po vrstnem redu, razlogov za prednostno obravnavanje pa tožnik ni izkazal. Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožniku ni priznalo stroškov predložitve potrdil o plačani taksi na obroke, saj bi tožnik moral takso plačati ob vložitvi tožbe; če pa ni bil oproščen, je to strošek, ki ga sam nosi, saj je nastal po njegovi krivdi in mu ga tožena stranka ni dolžna povrniti. Glede na to mu utemeljeno ni priznalo tudi provizije za plačilo takse, ki bi jo končno lahko plačal tudi v gotovini. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno zaključilo, da tožniku za potrdilo o plačilu predujma in za predložitev takse za sodbo, gre po 20 točk po tč. 7 tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT), zaradi česar se tudi pritožba zoper ta del izkaže za neutemeljeno.

Ker je tožeča stranka s pritožbo v pretežnem delu (čez 90%) uspela, je upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je priglasila, sodišče druge stopnje pa ji je kot potrebne priznalo: stroške obvestila stranki o prejeti sodbi v višini 20 odvetniških točk, strošek sestave pritožbe v višini 125 odvetniških točk, strošek obvestila stranki o uspehu pritožbe v višini 20 odvetniških točk. Skupaj je tako sodišče druge stopnje priznalo 165 odvetniških točk, kar ob vrednosti 1 točke v višini 0,459 EUR znaša 75,74 EUR. K temu znesku je prištelo še 20 % DDV, 3,00 EUR stroškov korespondence s stranko in takso za pritožbo v višini 95,14 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožnika znašajo 189,62 EUR in jih je toženka dolžna povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu te sodbe. Sodišče druge stopnje pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov obvestila stranki o vloženi pritožbi, saj je ta strošek smiselno zajet že v strošku sestave pritožbe.