Jedro

S tem, ko je sodišče v ponovljenem sojenju podalo razloge o obsojenčevi krivdi, ki so bili v prvi sodbi pomanjkljivi in nerazumljivi (zaradi česar je bila sodba razveljavljena), ni ugotovilo dejanskega stanja na način, ki bi bil obsojencu v škodo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenega R. V. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil v ponovljenem sojenju obsojeni R. V. spoznan za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, vse v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišče je obsojencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu; obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovance pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na deset let in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti tako obsojenec kot njegov zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevah zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, in predlaga zavrnitev obeh zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu, ki se z navedbami v odgovoru ne strinja, in njegovemu zagovorniku, ki ni podal izjave.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

B-I.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče ravnalo nezakonito, ko je izločilo iz spisa izvedensko mnenje in izpovedbo izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., ki naj bi v ponovljenem sojenju med zaslišanjem nakazal celo na obsojenčevo neprištevnost, zaradi česar je tožilstvo zahtevalo izločitev predhodnih izvedenskih mnenj in izpovedbe tega izvedenca. Enako velja tudi glede izvedenke dr. M. T. Oba izvedenca sta se namreč seznanila z izjavo obsojenčeve partnerke, ki je bila sicer izločena, a je še ostala v kazenski ovadbi. Obramba je ob takem predlogu državnega tožilca podala ugovor, češ da je predlog podan prepozno, čemur pa nižji sodišči nista sledili. Sodišče druge stopnje naj bi v nasprotju z izpovedbo dr. B. navedlo, da izvedenec ni nakazal na obsojenčevo neprištevnost in da njegovo izvedensko mnenje ni tako ugodno za obsojenca. Izvedenec naj bi v izločenem izvedenskem mnenju navedel, da je bil obsojenec zaradi afekta lahko tudi neprišteven. Zaradi izločitve izvedenskih mnenj dr. B. in dr. T., pri čemer obramba prvega izvedenca niti ni mogla do konca izprašati, naj bi bile kršene vse pravice do učinkovite obrambe. Sodišči prve in druge stopnje naj bi kršili določbo drugega odstavka 83. člena ZKP. Vložnik meni, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP. Sodišče naj do predloga državnega tožilca ne bi imelo namena izločiti izvedenskih mnenj, saj je po navodilu višjega sodišča oba izvedenca povabilo na glavno obravnavo. Izvedenski mnenji sta bili tako izločeni izključno zaradi predloga državnega tožilca, ki pa naj bi bil prepozen, saj je ves čas vedel za to, da sta imela izvedenca spis pri sebi, ko je bil še kompleten. Sodišče naj bi z opisanim ravnanjem obrambi onemogočilo nadaljevanje zaslišanja dr. B. in zaslišanje dr. T., ki naj bi se oba strinjala, da je obsojenec ravnal v afektu. Po vložnikovem mnenju je v nasprotju s podatki v spisu zaključek drugostopenjskega sodišča, da obsojenec ni urejena in obvladana osebnost. V tem delu naj drugostopenjsko sodišče ne bi sledilo ne izvedenskemu mnenju tima izvedencev, ne izločenima mnenjema dr. B. in dr. T., razlogov za to pa naj sodba ne bi imela. Ob uveljavljanju kršitve drugega odstavka 17. člena ZKP vložnik navaja, da je sodišče druge stopnje presojalo le dokaze, ki so obsojencu v škodo, tistih, ki so mu v korist, pa ne. Vse izpovedbe prič naj bi bile povzete kot verodostojne in obremenjujoče, celo tiste, ki po podatkih v spisu niso verodostojne, zato naj bi bilo tudi dejansko stanje ugotovljeno obsojencu v škodo in v nasprotju z izvedenci. Prvostopenjsko sodišče naj bi kršilo določbo prvega odstavka 17. člena ZKP, ker je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje izvedenca V. M. z obrazložitvijo, da rekonstrukcija niti z računalniško simulacijo ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Vložnik meni, da bi s predloženimi dokazi, ki jih v sodnem spisu sicer ni in iz katerih je razvidno, kaj vse je mogoče doseči z računalniško simulacijo, bilo mogoče s slednjo preveriti, ali je dogajanje, kot ga je ugotovilo sodišče, sploh možno. Vložnik naj bi bil šele na pritožbeni seji seznanjen s tem, da v sodnem spisu ni predložene dokumentacije, pa tudi iz zapisnika ni razvidno, da bi bila predložena, še vedno pa naj bi se nahajala v spisu državnega tožilstva. Vložnik še meni, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni razlogov o tem, zakaj je bilo kaznivo dejanje na škodo K., ki je obsojenčev prijatelj, storjeno naklepno. Navedba v obrazložitvi sodbe, da je bil K. ustreljen na razdalji 0,75 metra, naj bi bila v nasprotju z navedbo v izreku, kjer je navedena razdalja do enega metra. Če je K., ko je bil ustreljen, stal pri pikadu, kar navaja sodišče glede razdalj, ni mogoče. Sodišče druge stopnje naj bi kršilo določbo 385. člena ZKP, ker je zavzelo stališče, da je v ponovljenem postopku mogoča sprememba dejanskega stanja v obsojenčevo škodo, saj naj bi za razliko od prvega sojenja, ko naj bi glede kaznivega dejanja na škodo K. ugotovilo nezavestno malomarnost, v ponovljenem sojenju ugotovilo direktni naklep. Sodišče naj bi ob enakih dokazih kot v prvem sojenju sprejelo diametralno nasproten zaključek, celo brez posebne obrazložitve. Sklepno vložnik še navaja, da je drugostopenjsko sodišče samo presojalo o tem, kaj je sodišče prve stopnje mislilo ob obrazlaganju elementov prekoračenega silobrana, ki jih v izreku ni, in je tudi v tem delu odločilo v škodo obrambe.

7. V določbi 83. člena ZKP zakon določa pravila za izločanje nedovoljenih dokazov. Po za obravnavano zadevo relevantni določbi drugega odstavka tega člena preiskovalni sodnik oziroma sodnik posameznik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke s sklepom izloči iz spisa nedovoljene dokaze takoj, ko ugotovi, da gre za take dokaze. Stranke smejo zahtevati izločitev nedovoljenih dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej. Pooblastilo za izločitev nedovoljenih dokazov ima po določbi četrtega odstavka 276. člena ZKP tudi zunajobravnavni senat, ko odloča o ugovoru zoper obtožnico. Prav tako ima pooblastilo za izločitev nedovoljenih dokazov (sodeči) senat, ki po določbi četrtega odstavka 340. člena ZKP pred koncem dokaznega postopka po uradni dolžnosti ali na predlog strank izda sklep, s katerim izloči nedovoljene dokaze.

8. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu III Kp 159/2007 z dne 27. 2. 2008, s katerim je ugodilo zagovornikovi pritožbi in po uradni dolžnosti razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, sodišču prve stopnje naložilo, da naj zaradi ugotovitve obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj, opisanih pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe, seznani vsakega od izvedencev (dr. B. in dr. T.) z izvedenskim mnenjem drugega izvedenca. Nato naj oba izvedenca povabi na glavno obravnavo, ju zasliši in med seboj sooči v skladu z določbo 257. člena ZKP. Po ugotovitvi drugostopenjskega sodišča sta se izvedenski mnenji razlikovali le v oceni trajanja oziroma obstoja afektivno zožene zavesti. Če sodišče po zaslišanju izvedencev ne bo moglo odpraviti nejasnosti, naj pritegne drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sledilo navodilu drugostopenjskega sodišča. Po zaslišanju izvedenca dr. B. je zagovornik izvedencu želel postaviti še dve vprašanji, vendar še nista bila izvedena dokaza, na katera se je pri postavitvi teh vprašanj hotel sklicevati. Zatem je okrožni državni tožilec navedel zaključek zgoraj citiranega sklepa drugostopenjskega sodišča, češ da je iz spisa treba izločiti mnenje tima izvedencev in zaslišanje izvedenke K., ker se mnenje sklicuje na nedovoljen dokaz. Po mnenju okrožnega državnega tožilca je bil v času izdelave izvedenskih mnenj dr. B. in dr. T. nedovoljen dokaz še vedno v spisu in bi zato sodišče moralo ti mnenji izločiti. Po vprašanju predsednice senata je izvedenec dr. B. odgovoril, da je pred izdelavo izvedenskega mnenja prebral celoten spis, torej tudi kazensko ovadbo (- v kateri se je nahajala izjava obsojenčeve zunajzakonske partnerke, ki je bila kasneje izločena iz spisa). Senat je nato sklenil, da ugodi predlogu državnega tožilca in iz spisa izloči izvedenski mnenji dr. B. in dr. T., dopolnitvi njunih mnenj in zapisnika o njunem zaslišanju.

9. Vložnik ne more uspeti z očitkom, da zgoraj opisano postopanje sodišča ni bilo zakonito. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju na glavno obravnavo po navodilu drugostopenjskega sodišča povabilo izvedenca dr. B. in dr. T. Po zaslišanju dr. B. in po tem, ko je državni tožilec podal mnenje, da sta bili izvedenski mnenji izdelani v času, ko se je v spisu nahajal nedovoljeni dokaz, je sodišče ugotovilo, da je omenjeni mnenji potrebno izločiti iz spisa. Sodišče je torej šele po dodatni razjasnitvi okoliščin izdelave izvedenskih mnenj ugotovilo, da slednji nista zakoniti, ker sta izvedenca pred njuno izdelavo prebrala celoten spis, torej tudi kazensko ovadbo, v kateri se je nahajala izjava priče, ki bi morala biti (in je kasneje tudi bila) izločena iz spisa. Kot je razvidno iz citirane določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP in kot je vložniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, sme sodeči senat po uradni dolžnosti izločiti dokaze iz spisa, če ugotovi, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Odločitev sodišča je bila torej odvisna od dodatne razjasnitve okoliščin, zato ni mogoče trditi, da je bil s tem v zvezi predlog državnega tožilca za izločitev izvedenskih mnenj podan prepozno (- pri čemer je vprašljivo, ali je mnenje državnega tožilca sploh mogoče šteti za predlog). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je izločilo omenjeni izvedenski mnenji in izpovedbi izvedencev dr. B. in dr. T. V primeru, da bi omenjeni izvedenski mnenji ostali v spisu, pa se obramba ne bi strinjala z zaključki izvedencev, bi tako kot v prvem sojenju lahko uveljavljala, da izvedenski mnenji temeljita na nezakonitem dokazu. Tudi iz tega razloga je bilo potrebno omenjeni mnenji izločiti. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka.

10. Prav tako zagovornik ne more uspeti s podajanjem navedb iz izločenega mnenja dr. B. ter nasprotovanjem oceni drugostopenjskega sodišča, da izvedensko mnenje dr. B. za obsojenca sploh ni tako ugodno, saj na tak način uveljavlja za vložitev zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na opisano dogajanje na glavni obravnavi tudi ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da sodišče obrambi ni omogočilo, da bi izvedenca dr. B. zaslišala do konca, s čimer naj bi kršilo pravico do učinkovite obrambe. Zagovornik je namreč izjavil, da želi izvedencu postaviti še dve vprašanji, vendar po tem, ko bosta izvedena druga dva dokaza. Ker je sodišče iz spisa izločilo izvedensko mnenje (pisno mnenje in izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi), je logično, da bi izločilo tudi izpovedbo izvedenca o nadaljnjih dveh vprašanjih zagovornika. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave, preostalih kršitev te pravice pa vložnik ni konkretiziral, zaradi česar se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah (na primer v sodbi I Ips 58/2007 z dne 13. 9. 2007) obrazložilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice. Dokazne predloge bo zavrnilo tedaj, ko bo ocenilo, da niso pravno relevantni in kadar tako določa zakon. Mora pa obramba obstoj in pravno relevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stopnja verjetnosti sicer nikdar ne dosega gotovosti, mora pa presegati golo zatrjevanje. V vsakem konkretnem primeru bo torej sodišče po svoji vesti in znanju presojalo, ali je predlagani dokaz zakonit, ali je pravno relevanten oziroma ali je podana zadostna stopnja verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost tega dokaza.

12. V zvezi z vložnikovim predlogom za izdelavo računalniške simulacije dogajanja na kraju kaznivega dejanja, ki naj bi jo izdelal izvedenec V. M. iz Z., Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložnik tak dokazni predlog podal v prvem sojenju na glavni obravnavi 29. 5. 2007. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi vložnik sodišču predložil dokumentacijo, ki jo omenja v zahtevi za varstvo zakonitosti. V ponovljenem sojenju vložnik ni podal dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije in izdelavo računalniške simulacije, prav tako v spis v času ponovljenega sojenja ni s tem v zvezi vložil nobene dokumentacije, prav tako omenjene dokumentacije ni vložil v spis na seji drugostopenjskega sodišča ali pa na zapisnik izjavil, da v spisu ni dokumentacije, ki jo je po lastnih navedbah predložil sodišču. Končno pa vložnik tudi zahtevi za varstvo zakonitosti ni priložil omenjene dokumentacije. Nadalje, izvedena priča G. P. je na glavni obravnavi izpovedal, da bi bila rekonstrukcija sicer mogoča, a bi bili njeni rezultati slabi, ker ni znana vrsta orožja, ki je bilo uporabljeno, in ker je bilo izstreljenih več strelov, pri čemer pa se ve zgolj za eno kroglo, kje približno se je odbila. Poleg tega je sodišče na podlagi izpovedbe priče S. G. še ugotovilo, da je bil kraj kaznivega dejanja spremenjen, saj je priča po obsojenčevem navodilu počistila lokal. Ob povedanem Vrhovno sodišče zaključuje, da vložnik ni izkazal zadostne verjetnosti, da bi s takšnim dokaznim predlogom uspel, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo rekonstrukcije in izdelavo računalniške simulacije. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

13. Za obravnavano zadevo ni pravno relevantna navedba o obsojenčevem psihičnem stanju skupine izvedencev psihiatrične stroke v izvedenskem mnenju, da je obsojenec povsem urejen, obvladan. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi sicer zaključilo, da dejansko stanje, ki ga sprejema tudi vložnik, ne utemeljuje pritožbene trditve, da je obsojenec urejena in obvladana osebnost. Vložnik v zvezi s to kršitvijo ponovno izpostavlja, da sta bili izvedenski mnenji dr. B. in dr. T. nezakonito izločeni ter da je obsojenec ravnal v afektu. Vrhovno sodišče je v točki 9 te sodbe pojasnilo, da izločitev izvedenskih mnenj ni bila nezakonita, (ponovno) prikazovanje, da je obsojenec ravnal v afektu, in nasprotovanje ugotovitvi drugostopenjskega sodišča o obsojenčevi osebnosti pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa se razlika med izvedenskim mnenjem in zaključkom sodišča druge stopnje, ki jo vidi vložnik, niti ne nanaša na odločilna dejstva.

14. Ob zatrjevanju kršitve drugega odstavka 17. člena ZKP vložnik z navajanjem, da sodišče druge stopnje drugače ocenjuje izpovedbe prič kot sodišče prve stopnje in da je presojalo le dokaze, ki so obsojencu v škodo, podaja lastno oceno verodostojnosti zaslišanih prič, kar ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Ne drži vložnikova navedba, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni razlogov o tem, zakaj je bilo kaznivo dejanje zoper oškodovanega K. storjeno naklepno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zaključilo, da je obsojenec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti vsa kazniva dejanja storil z direktnim naklepom (sodba, stran 15). V zvezi z oškodovanima T. in K. je sodišče ugotovilo, da je obsojenec streljal v ljudi in da je poleg bratov H. zadel tudi T. in K. Dejanje je bilo storjeno v majhnem prostoru, v katerem je bilo relativno veliko ljudi, ki so bili v gibanju, obsojenec pa je streljal, dokler mu ni zmanjkalo nabojev. Zato je obsojenec vedel, da bo s streljanjem s pištolo koga poškodoval. Na pritožbeno navedbo o pomanjkljivem opisu obsojenčevega naklepa glede oškodovanega K. je odgovorilo tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 11), ki je ob ponavljanju navedb sodišča prve stopnje zaključilo, da je obsojenec ravnal naklepno pri vseh kaznivih dejanjih, torej tudi pri kaznivem dejanju na škodo K. Obsojenec je streljal v majhnem prostoru v ljudi iz neposredne bližine, torej tudi, ko je ustrelil proti K., je hotel, da ga najmanj telesno poškoduje. Glede na uporabo orožja iz neposredne bližine pa je po prepričanju drugostopenjskega sodišča dokazan tudi zavestni element direktnega naklepa. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

16. Vložnik navaja, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, ko sodišče v razlogih sodbe navaja, da je bil K. ustreljen na razdalji 0,75 metra, v izreku pa, da je bil ustreljen na razdalji do enega metra. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju ugotovitev izvedene priče G. P. zaključilo (sodba, stran 9), da je obsojenec oškodovanega K. ustrelil na razdalji manjši od 0,75 metra, natančnejše razdalje pa izvedenec ni mogel podati, saj nista znana ne strelno orožje ne vrsta streliva. V izreku sodbe je sodišče navedlo, da je obsojenec Kovačeviča ustrelil na razdalji manjši od enega metra. V obravnavanem primeru takšna razlika v razdalji ni pravno relevantna in ne pomeni odločilnega dejstva, saj razdalja, na kateri je povzročena lahka telesna poškodba, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Omenjeno razlikovanje se torej ne nanaša na odločilno dejstvo, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Z nadaljnjimi navedbami, da obsojenec K. na takšni razdalji, ko jo navaja sodišče, sploh ni mogel ustreliti, če je slednji stal pri pikadu, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. V 385. členu ZKP je določeno, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Prepoved reformatio in peius pomeni, da se sodba ne more spremeniti v materialnopravnem pogledu v škodo obtoženca, to je v pogledu pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Po sprejeti sodni praksi (na primer sodba Vrhovnega sodišča I Ips 347/2005 z dne 22. 12. 2005) se prepoved spremembe na slabše nanaša tudi na dejansko stanje, kar pomeni, da sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v škodo obdolženca. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenju izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi.

18. Po pregledu sodb sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v ponovljenem sojenju ni posegalo v opise očitanih kaznivih dejanj. V ponovljenem sojenju je sodišče v obsojenčevo korist ugotovilo, da je obsojenec vsa kazniva dejanja storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ko so bile njegove sposobnosti obvladovanja zaradi afektivne zožene zavesti bistveno zmanjšane, medtem ko je v prvem sojenju obsojenčevo bistveno zmanjšano prištevnost upoštevalo le pri kaznivih dejanjih lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ. Pravna opredelitev in opis kaznivega dejanja na škodo K. sta ostala enaka, prav tako določena kazen za to kaznivo dejanje (tri mesece), sodišče pa je v ponovljenem sojenju obsojencu izreklo nižjo enotno kazen zapora (enajst let, v prvem sojenju pa trinajst let). Sodišče druge stopnje je v sklepu III Kp 159/2007 z dne 26. 9. 2007, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, tudi zaključilo, da so razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi z obsojenčevo krivdo glede kaznivih dejanj, storjenih na škodo T. in K., sami s seboj v nasprotju in zato nerazumljivi (sklep, stran 4 in 5). Razlogi sodišča o eventualnem naklepu oziroma zavestni malomarnosti so nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, zato je sodišče druge stopnje ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče v prvem sojenju glede kaznivih dejanj, storjenih na škodo T. in K., ugotovilo, da je obsojenec ravnal z nezavestno malomarnostjo, je v nasprotju z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, saj sta sodišči obrazlagali elemente eventualnega naklepa oziroma zavestne malomarnosti, iz opisa kaznivega dejanja pa je razvidno, da je obsojenec ravnal z namenom poškodovati K. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju dejansko stanje ugotovilo enako kot v prvem sojenju, opisov kaznivih dejanj na škodo T. in K., iz katerih je razvidno, da je obsojenec ravnal namenoma (čeprav zakonski opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 133. člena KZ tega niti ne zahteva, temveč je to stvar obrazložitve sodbe), pa ni spreminjalo. S tem, ko je sodišče v ponovljenem sojenju podalo razloge o obsojenčevi krivdi glede kaznivih dejanj, storjenih na škodo T. in K., ki so bili v prvi sodbi pomanjkljivi, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju (zaradi česar je bila sodba prve stopnje razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), po oceni Vrhovnega sodišča ni ugotovilo dejanskega stanja na način, ki bi bil obsojencu v škodo, zato ni bila storjena kršitev prepovedi reformatio in peius iz 385. člena ZKP v zvezi z 10. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

20. Do zagovornikove navedbe, da je drugostopenjsko sodišče samo presojalo, kaj je mislilo prvostopenjsko sodišče ob obrazlaganju elementov prekoračenega silobrana, ki jih v izreku ni, in s tem odločalo v škodo obrambe, prvostopenjsko sodišče pa je bilo v tem delu nejasno in obrazložitev nerazumljiva, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Iz vložnikovih navedb ni razvidno, katero kršitev sploh uveljavlja. Nižji sodišči sta s tem v zvezi zgolj zavrnili tezo obrambe, da je obsojenec storil kazniva dejanja v silobranu ali v prekoračenem silobranu. Očitek o nerazumljivosti obrazložitve prvostopenjske sodbe pa je presplošen, da bi se lahko Vrhovno sodišče o njem opredelilo. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se mora vložnik zahteve ne samo sklicevati na kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, ampak jih mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče o njih ne more opredeliti.

B-II.

21. Obsojeni R. V. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče po zahtevi državnega tožilca nezakonito izločilo izvedenca psihiatrične stroke dr. B. in dr. T., češ da sta oba okužena s predhodno izločenim materialom iz prvega sojenja. S tem naj bi sodišče storilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter prekršilo določbo drugega odstavka 83. člena ZKP. Po vložnikovem mnenju izvedenski mnenji nista vsebovali česarkoli, kar bi slonelo na predhodno izločenih listinah, državni tožilec pa bi moral predlagati izločitev izvedenskih mnenj že pred glavno obravnavo. Nadalje vložnik navaja, da ga je sodišče neutemeljeno opredeljevalo kot predkaznovano osebo, saj bi morala biti že po uradni dolžnosti prejšnja obsodba izbrisana iz kazenske evidence, ker je nastopil pogoj iz 103. člena KZ.

22. Na prvo zatrjevano kršitev je Vrhovno sodišče odgovorilo že v točki 9 te sodbe in ugotovilo, da ni podana. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana. Ob presojanju pritožbe obsojenčevega zagovornika je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (stran 12) ugotovilo, da je postala sodba K 174/97, s katero je bila obsojencu v tisti zadevi izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo dveh let, pravnomočna 23. 1. 2002. Slednje pomeni, da je v času sojenja prvostopenjskega sodišča že bil izpolnjen pogoj iz 103. člena KZ, ki ureja vprašanje izbrisa podatkov iz kazenske evidence. Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo kršitev kazenskega zakona in obsojenčeve predkaznovanosti ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, zaradi česar je znižalo izrečeno enotno kazen enajstih let zapora na deset let in šest mesecev zapora. V zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona je tako bila že odpravljena s sodbo drugostopenjskega sodišča. C.

23. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika (ki je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno) na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

24. Obsojenec je po podatkih prvostopenjske sodbe pridobil poklicno izobrazbo, bil je zaposlen kot samostojni podjetnik in je delal kot voznik taksija, vendar je brez premoženja, oče enega otroka in je na prestajanju dolgotrajne kazni zapora. Zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.