Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V sodni praksi je že dobro desetletje uveljavljeno stališče, da je treba pri izpodbijanju oporok (in drugih pravnih poslov) glede na zatrjevani razlog neveljavnosti postaviti ustrezen zahtevek (na ugotovitev ničnosti pri nični ali neobstoječi oporoki in na razveljavitev pri izpodbojni oporoki). Zahtevek, ki se glasi na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke, ni ustrezen, je nesklepčen in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Glede na povedano je jasno, da je primarni ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) neustrezen in ga je treba zavrniti že iz tega razloga.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeči stranki ter prva in druga tožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Tožnika sta bila na pravdo napotena iz zapuščinskega postopka po pokojnem A. A. st., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kočevju. S tožbo zahtevata ugotovitev neveljavnosti dveh oporok A. A. st. z dne 14. 5. 2010, podrejeno razveljavitev oporok, nadalje pa še ugotovitev, da v zapuščino po imenovanem pokojniku spadata (le) dve tretjini nepremičnine na Hrvaškem (parcela z vikendom v N.) in ne celotna nepremičnina. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tri zahtevke (I., II. in III. točka izreka) in odločilo, da morata tožnika povrniti tožencem pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeči stranki in med drugim navajata, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. Če je menilo, da so navedbe nesubstancirane, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo. Pridobitev primerjalnega rokopisnega gradiva je stvar izvedbe dokazov. Tožnika sta uveljavljala dva razloga za zapustnikovo zmoto pri oporoki: prva je rojstvo pravnukinje V. V., saj je zapustnik leta 2010 v oporoko vključil vse vnuke in pravnuke, V. V. pa se je rodila leta 2014, zato oporoka ne odraža več zapustnikove prave volje, kar kažejo njegova ravnanja v zadnjih letih. Druga napaka volje je, da zapustnik ni vedel, da ni izključni lastnik nepremičnine, saj je bila lastnica tudi njegova žena, šlo je za skupno premoženje. Pritožba obe zatrjevani napaki volje podrobno obrazloži. Navede še, da se sodišče ni opredelilo do vseh argumentov tožnikov.
3. Prva toženka in drugi toženec sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Tretji toženec in četrta toženka na pritožbo nista odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, četudi iz deloma materialnopravno napačnih razlogov. Zatrjevanih procesnih kršitev ni storilo.
_Glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke:_
7. Obligacijski zakonik1 pozna dve obliki neveljavnosti pravnih poslov (torej tudi oporok): ničnost (86. in nadaljnji členi OZ) in izpodbojnost (94. in nadaljnji členi OZ). Pravna teorija in sodna praksa poznata tudi neobstoječ pravni posel (neposel). Ničnost ali neobstoj posla se uveljavljata z ugotovitveno tožbo, izpodbojnost pa z oblikovalno.
8. V sodni praksi je že dobro desetletje2 uveljavljeno stališče, da je treba pri izpodbijanju oporok (in drugih pravnih poslov) glede na zatrjevani razlog neveljavnosti postaviti ustrezen zahtevek (na ugotovitev ničnosti pri nični ali neobstoječi oporoki in na razveljavitev pri izpodbojni oporoki). Zahtevek, ki se glasi na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke, ni ustrezen, je nesklepčen in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.3 Glede na povedano je jasno, da je primarni ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) neustrezen in ga je treba zavrniti že iz tega razloga.
9. Sodna praksa je sicer še po letu 2010 dopuščala zahtevke za ugotovitev »neveljavnosti,« vendar pri tožbah, vloženih pred citirano odločbo VSRS, ali v primeru, ko je zapuščinsko sodišče stranke zavedlo z napačnim napotitvenim sklepom. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je napotitveni sklep z dne 4. 7. 2019 (priloga A3) glasil: »Dediča […] se napotita na pravdo, da v njej s tožbo […] uveljavljata neveljavnost oziroma zahtevata razveljavitev [...]« Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (21. in 22. točka obrazložitve), da stranka na napotitveni sklep ni vezana in da je kljub napotitvenemu sklepu dolžna sama podati ustrezne trditve in oblikovati pravilen pravovarstveni zahtevek. Dikcija napotitvenega sklepa je pomensko odprta (»uveljavljati neveljavnost«) in ne napotuje (zavaja) na vložitev točno določenega zahtevka. Glede na ob vložitvi tožbe že ustaljeno sodno prakso, da zahtevek na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke ni ustrezen, in glede na dejstvo, da tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec – odvetnik, ni pretirano stroga zahteva, da pravni strokovnjak izbere ustrezen zahtevek.
10. V zvezi z navedbami o sodbi presenečenja in potrebi po materialnem procesnem vodstvu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred tem, da bi ustrezno skrbna stranka pravdo izgubila zaradi nesporazuma ali naključja. V sodni praksi4 je uveljavljeno stališče, da ne gre za sodbo presenečenja, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka _ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela._ Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na _spregledane pravne podlage_, jima razkrije svoj, _drugačen, nepričakovan pravni pogled_ na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.5 Utrjeno stališče sodne prakse je tudi, da sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, če je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka.6
11. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na (v času vložitve tožbe že) ustaljeno sodno prakso glede pravilnega oblikovanja zahtevkov v zvezi s hibami oporoke ni šlo za presenetljivo, nepričakovano pravno podlago, na katero (kvalificirano zastopana) stranka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Prav tako ugotavlja, da so tudi toženci opozorili na nesklepčnost zahtevkov in pomanjkljive trditve tožnikov (odgovor na tožbo prve toženke in drugega toženca z dne 6. 12. 2019, list. št. 49). Zato v konkretnem primeru ni šlo za nedopustno sodbo presenečenja.
_Glede pristnosti oporoke:_
12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedbe v zvezi z domnevno nepristnostjo oporoke pravilno zavrnilo kot nesklepčne (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je predložitev primerjalnega rokopisnega gradiva stvar izvedbe dokazov, zato so razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista predložila primerjalnih listin, zmotni in odveč. Pravilni (in nosilni) pa so razlogi, da so navedbe tožnikov v zvezi s tem nesubstancirane. V tožbi tožnika navajata, da »ne priznavata veljavnosti oporok« (2. stran tožbe), kar je vsebinsko prazno, saj veljavnost oporoke ni odvisna od tega, ali jo določene osebe priznavajo, temveč od izpolnjevanja zakonskih pogojev. Nadalje navajata (konec 5. in 6. stran tožbe), da izpodbijata oporoko zaradi napak v obliki, ker »ni[sta] prepričana, da sta obe oporoki res zapustnikov lastnoročni zapis, niti nista prepričani, da je zapustnik oporoki lastnoročno podpisal [...]« Tožnika konkretizirano in nedvoumno ne zatrjujeta, da bi bila oporoka (cela ali le podpis?) ponarejen(a), temveč le, da »nista prepričana,« ali je pristna. Take trditve pa po oceni pritožbenega sodišča še ne zadoščajo za sklepčnost (kateregakoli) zahtevka za izpodbijanje oporoke. Tudi pravna teorija7 opozarja, da mora tisti, ki zatrjuje neveljavnost oporoke, pojasniti razloge za to, zgolj pavšalno zatrjevanje neveljavnosti ali »nepriznavanje« pa ne zadoščajo in pri tako pavšalnem oporekanju veljavnosti tudi ni razloga za napotitev na pravdo.8 V konkretnem primeru je zapuščinsko sodišče izdalo napotitveni sklep, ki je pravnomočen, zato je treba šteti, da tožnika izkazujeta pravni interes kot procesno predpostavko za vložitev predmetne tožbe. To pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne odvezuje stranke dolžnosti, da ustrezno oblikuje zahtevek in postavi ustrezne trditve.
13. Nesklepčnost navedb o dvomih v pristnost oporoke je še bolj očitna, ko jih uparimo z obširnimi navedbami tožnikov, da naj bi bil zapustnik v zmoti: slednje smiselno pomeni, da je oporoko napisal, kar pa nasprotuje tezi o domnevno nepristnem zapisu ali podpisu. Zgolj dodatno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po prevladujoči teoriji in sodni praksi ponarejena oporoka neobstoječa, torej bi morala tožnika, če bi zatrjevala ponarejenost oporoke, postaviti zahtevek na ugotovitev ničnosti ali pa na ugotovitev nepristnosti listine po prvem odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku,9 vendar ga nista.
14. Tretji toženec in četrta toženka sta v odgovoru na tožbo (z dne 29. 11. 2019, list. št. 44) opozorila, da tožba ne navaja, »na podlagi katerega člena naj bi bila oporoka neveljavna;« tudi prva toženka in drugi tožnik sta opozorila (odgovor na tožbo, list. št. 50 zadaj), da tožnika »ne navajata ničesar, s čimer bi dokazovala neveljavnost ali razloge za razveljavitev oporok [...]« Tožnika na te ugovore nista reagirala in svojih pavšalnih izražanj dvomov v pristnost oporoke (ki so v nasprotju s trditvami, da je bil oporočitelj pri sestavi oporoke v zmoti) nista dopolnila. Ker so na nesklepčnost opozorili že toženci, sodišče ni bilo dolžno opravljati materialnega procesnega vodstva. Prav tako ni bilo potrebe po izvajanju dokaza z izvedencem grafologom, saj bi šlo za (v civilnih postopkih načeloma prepovedani) preiskovalni dokaz, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko izvedenca ni postavilo.
_Glede zmote zapustnika:_
15. Tožnika sta zatrjevala tudi, da je bil zapustnik pri testiranju v zmoti iz dveh razlogov. Prvi razlog (tretja stran pritožbe) je mogoče strniti približno takole: ker oporočitelj ni zapustil ničesar pravnukinji V. V., pred smrtjo njegova poslednja volja ni bila več takšna, kot v času testiranja, torej oporoki ne izražata (več) zapustnikove prave in resnične volje. Pritožnika pravilno opozarjata, da se sodišče prve stopnje do teh trditev sploh ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih). Vendar lahko to kršitev odpravi pritožbeno sodišče na podlagi 6. alineje 358. člena ZPP, saj za to ni potrebno ugotavljanje dejanskega stanja, temveč le presoja trditev pravdnih strank.
16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve tožnikov o zmoti v zvezi z rojstvom pravnukinje V. V. inherentno in nepopravljivo nesklepčne. Zmota kot ena od napak volje (46. člen OZ) je pravno upoštevna samo, če je obstajala v času sestave oporoke. Oporoka je veljavna, če so bili v času njene sestave izpolnjeni zakonski pogoji, vključno s pravo in resnično voljo. Pozneje nastale okoliščine (v konkretnem primeru – rojstvo pravnukinje leta 2014) po naravni logiki ne morejo imeti nobenega vpliva na voljo zapustnika v času testiranja (leta 2010). Tudi, če bi morda oporoka v času zapustnikove smrti res (več) ne ustrezala njegovim nagibom, namenom in željam, to ne more vplivati na veljavnost oporoke. Oporočitelj bi lahko svojo »pravo in resnično voljo« spremenil bodisi tako, da bi izrecno preklical oporoko(i) iz leta 2010, bodisi konkludentno s tem, da bi napravil novo, drugačno oporoko. Ne enega ne drugega tožnika ne zatrjujeta.
_Glede lastništva nepremičnine v N.:_
17. Tožnika zatrjujeta, da je zapustnik z oporoko iz leta 2010 razpolagal z nepremičnino v N. na Hrvaškem, ki je bila skupno premoženje zapustnika in njegove žene M. M., ker je zmotno menil, da je njen izključni lastnik. Vprašanje lastništva te nepremičnine je pomembno tudi za odločitev o zahtevku za ugotovitev obsega zapuščine, zato bo pritožbeno sodišče hkrati odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z zmoto o lastništvu in v zvezi z zahtevkom iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.
18. Res je, da sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obsega zapuščine, vendar je dopustno, da sodišče razloge zapiše posredno, npr. tako, da ugotovi obstoj nasprotnih razlogov. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje obrazložilo (25. do 30. točka), da je bil zapustnik izključni lastnik sporne nepremičnine, s čimer je posredno odgovorjeno, zakaj je neutemeljen zahtevek za ugotovitev, da naj bi bil le dvotretjinski lastnik: ker je (bil) izključni lastnik. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.
19. Pritožbeno sodišče soglaša, da dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je šlo za skupno ali posebno premoženje, ni skrbna in popolna; sodišče prve stopnje se med drugim ni vsebinsko opredelilo do protidokazov, s katerimi sta tožnika skušala izpodbiti tezo tožencev, da je zapustnik dobil parcelo v N. v dar od očeta, ker je dal soglasje k neki izročilni pogodbi; prav tako ni izvedlo (niti konkretizirano obrazložilo zavrnitve) dokaza s poizvedbami pri hrvaškem zemljiškoknjižnem sodišču. 20. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna, ker so bile trditve v zvezi z lastništvom nepremičnine nesklepčne. Ni sporno, da je v hrvaški zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine vpisan zapustnik. Torej je bilo na tožnikih trditveno in dokazno breme, da zemljiška knjiga ne odraža resničnega lastništva. Tožnika sta trdila, da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času trajanja zapustnikove zakonske zveze z M. M., nista pa trdila, da je bila nepremičnina pridobljena _z delom_ v času trajanja zakonske zveze (primerjaj drugi odstavek 51. člena leta 1982 veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih10; podobno 67. člen sedaj veljavnega Družinskega zakonika11). Tožnika tudi nista podala nobenih trditev o zaposlitvi, pridobitnih sposobnostih itd. obeh zakoncev, temveč sta zatrjevala le, da je bila nepremičnina pridobljena (s katerim pravnim poslom oziroma naslovom?) v času trajanja zakonske zveze, kar pa (četudi je res) še ne zadošča za zaključek, da gre za skupno premoženje. Določba o nastanku skupnega premoženja je jasno zakonsko določilo, ki je utrjeno tudi v pravni teoriji in sodni praksi, zato bi tožeči stranki ob ustrezni skrbnosti morali vedeti, kakšne trditve je treba oblikovati za sklepčnost zahtevkov v zvezi s skupnim premoženjem.
21. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, četudi deloma iz drugih razlogov, pritožba pa ni utemeljena. Ker ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.
22. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, morata sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo prvih dveh tožencev ni prispeval k rešitvi zadeve, zato morata tudi slednja dva sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).
1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Od sprejema sodbe VSRS II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010. 3 Glej tudi: M. Končina Peternel, Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, str. 107-114. 4 Npr. sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 5 Sodba VSRS II Ips 75/2016. Poudarki Višje sodišče v Ljubljani. 6 Npr. sodba VSRS III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014 in številne druge. 7 A. Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/2003, str. 100-101. 8 Prav tam. 9 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 10 Uradni list RS, št. 69/2004 – UPB-1 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR. 11 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.