Jedro

Samo dejstvo, da sta bila sodnika toženčeva mentorja v času pripravništva, ne da bi bile zatrjevane in izkazane kakršnekoli dodatne okoliščine, pri javnosti ne more ustvariti vtisa, da je omajana nevtralnost sodnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 17. 6. 2013.

Obrazložitev

1. Predsednik Višjega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo za izločitev Višjega sodišča v Mariboru, zahtevo za izločitev višjih sodnikov A. A. in in B. B. pa je zavrnil. 2. Toženec je zoper ta sklep vložil pritožbo s smiselnim predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev ugodi. Meni, da od Višjega sodišča v Mariboru ne more pričakovati, da bo v zadevi odločal zakoniti in nepristranski sodnik. Iz spisa III P 138/2012 je razvidno, da so bili vpisi v popisu spisa popravljeni, posvetovalni zapisnik pa je tožencu neznana oseba odprla in ponovno zaprla. Udejstvovanju teh neznanih oseb se je pri nadaljnji obravnavi mogoče izogniti le tako, da bo o zadevi odločalo drugo nepristransko višje sodišče. Sodnika, katerih izločitev predlaga, sta sicer zatrdila, da sodelovanje s pritožnikom v preteklosti ne pomeni, da bi šlo za pristranskost. Kljub temu pa sta sodelovala v senatu, ki je pri odločitvi zagrešil več postopkovnih kršitev. Vpogled v kadrovsko evidenco bi pokazal, da je bil eden od sodnikov 22. 2. 2013 na dopustu, vpogled v vpisnik oziroma v sejno knjigo pa bi pokazal, da je bila seja v resnici 12. 3. 2013. Pritožnik dvomi, da so se zapisane in dokumentirane napake v zadevi zgodile naključno in nepovezano, zato Višjemu sodišču v Mariboru, vključno s sodnikoma A. A. in in B. B., ne zaupa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.

5. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja namreč ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

6. Eden od pomembnih procesnih zakonskih institutov, ki so namenjeni zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (72. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem sporu, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP in odklonitveni razlogi iz 6. točke 70. člena ZPP. Ti v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo.

7. Pritožnik v zahtevi za izločitev z dne 2. 4. 2013 v zvezi z izločitvijo sodnikov A. A. in in B. B. navaja, da sta bila njegova mentorja pred opravljanjem pravosodnega izpita, kar bi utegnilo vzbuditi dvom v njuno nepristranskost. Za presojo utemeljenosti pritožbe oziroma odklonitvenega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP je odločilno, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom v nepristranskost sodnikov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da videz nepristranskosti sojenja v obravnavani zadevi ne mora biti okrnjen. Samo dejstvo, da sta bila sodnika toženčeva mentorja v času pripravništva, ne da bi bile zatrjevane in izkazane kakršnekoli dodatne okoliščine, pri javnosti ne more ustvariti vtisa, da je omajana nevtralnost sodnikov.

8. Pritožnik v pritožbi omenja tudi postopkovne kršitve in napake v poslovanju Višjega sodišča v Mariboru v obravnavani zadevi. Trditve o naknadno spremenjenem popisu spisa, naknadnem odpiranju posvetovalnega zapisnika ter izdajanju odredb z neobičajno vsebino ali ob neobičajnem času (stran 2 do 4 pritožbe) so pritožbena novota, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Pritožnik nekatera po njegovem mnenju nezakonita ravnanja omenja že v zahtevi za izločitev, kar ponavlja tudi v pritožbi. Po oceni Vrhovnega sodišča vsaka takšna trditev ne more imeti avtomatsko za posledico izločitve sodnika. Tehten razlog v pomenu 6. točke 70. člena ZPP bi sicer lahko bile okoliščine, ki vzbujajo objektivno upravičen strah pred pristranskostjo sodišča, vendar pa o čem takem na podlagi pritožnikovih navedb ni mogoče sklepati. Sicer pa načelno velja, da imajo stranke v primeru kršitve postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava na razpolago pravna sredstva po ZPP.

10. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju zahteve za izločitev v delu, ki se nanaša na Višje sodišče v Mariboru kot celoto, in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo že Višje sodišče v Mariboru v izpodbijanem sklepu. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem, da lahko stranka zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi (tretji odstavek 72. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 17. 6. 2013 (2. točka 365. člena ZPP).