Jedro

Ker je dolžnik zanikal obstoj temelja za nastanek obveznosti, je s tem uveljavljal negativna dejstva in mu ni bilo potrebno predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza. Za obstoj negativnih dejstev že po sami naravi stvari namreč ni mogoče predložiti dokaza, poleg tega pa je dokazno breme o obstoju izterjevanje obveznosti v zatrjevani višini na upniku in ne na dolžniku. Tako je dolžnik zadostil pravnemu standardu obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 62. člena ZIZ), saj je zatrjeval dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: ″Sklep o izvršbi VL 27404/2021 z dne 3. 5. 2021 se razveljavi in bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju.''

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom sklenilo, da se ugovor dolžnika zavrne.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno po pooblaščencu pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je v obrazložitvi ugovora navedel, da podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne obstaja, prav tako ne obstaja višina in podlaga terjatve, ker ne ustreza višini v knjigovodski evidenci dolžnika. S tem je podal sicer laičen, a smiselno popoln ugovor in primerno obrazložitev, zato je odločitev sodišče prve stopnje, ki je ugovor zavrnilo kot neobrazložen oziroma neutemljen, napačna. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter sodišču druge stopnje predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Dolžnik mora torej navesti pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična in predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva. Neobrazložen bo samo takšen ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov ali dokazov. V kolikor dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve oziroma zatrjuje negativno dejstvo, mu dokazov glede tega ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku.1 Če je ugovor obrazložen, se nato trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6. V obravnavani zadevi je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, v katerem je predlagani izvršbi nasprotoval iz razloga, da podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne obstaja, da višina in podlaga terjatve ne obstajata in da ne ustreza višini obveznosti v knjigovodstveni evidenci dolžnika. V ugovoru je še zatrjeval, da dokumentacija na katero se sklicuje upnik, ni verodostojna listina.

7. Glede na navedeno dolžnik utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni navedel nobenih pravno relevantnih dejstev v smislu drugega odstavka 61. člena ZIZ in da je sodišče prve stopnje njegov ugovor napačno štelo za neobrazložen. S takšnimi trditvami je dolžnik namreč nasprotoval obstoju upnikove terjatve. Ker je zanikal obstoj temelja za nastanek obveznosti, je s tem uveljavljal negativna dejstva in mu ni bilo potrebno predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza. Za obstoj negativnih dejstev že po sami naravi stvari namreč ni mogoče predložiti dokaza, poleg tega pa je dokazno breme o obstoju izterjevanje obveznosti v zatrjevani višini na upniku in ne na dolžniku. Tako je dolžnik zadostil pravnemu standardu obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 62. člena ZIZ), saj je zatrjeval dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.

8. Preostale pritožbene navedbe, ki niso povzete in v tej zvezi predlagana dokaza (dokaz z zaslišanjem dolžnika in upnika) prestavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj dolžnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (in predlagati) že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

9. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pri presoji o obrazloženosti dolžnikovega ugovora zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ) tako, da je sklep o izvršbi z dne 3. 5. 2021 razveljavilo in odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Celju (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

10. Sodišče druge stopnje ob tem zgolj še pojasnjuje, da je upnik v predlogu za izvršbo v rubriki “Dogovorjena krajevna pristojnost pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora“ sicer označil, da je na podlagi pogodbe št. PG-... dogovorjena krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju, vendar sodišče druge stopnje temu ni moglo slediti. Stranki predmetnega izvršilnega postopka sta namreč gospodarski družbi, za reševanje gospodarskih sporov pa je stvarno pristojno okrožno sodišče (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato krajevno pristojno sodišče določilo v skladu s pravilom o splošni krajevni pristojnosti (48. člen ZPP). Ker je sedež dolžnika v C., je za odločanje v nadaljnjem pravdnem postopku pristojno Okrožno sodišče v Celju.

11. Upnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroški v zvezi s pritožbo pa predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o njih je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, zato bo o le-teh odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št.: Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007, sklep Višjega sodišča v Celju opr. št.: II Ip 140/2020 z dne 13. 5. 2020, sklep Višjega sodišča v Celju opr. št.: II Ip 40/2020 z dne 19. 2. 2020, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Ip 3539/2017 z dne 13. 12. 2017.