Jedro

Sodišče je odločilo zgolj po hitrem in poenostavljenem postopku, z vpogledom v izjave strank in nekaterih prič v kazenskem postopku, brez neposrednega izvajanja dokazov, čeprav se stranke slednjemu niso odpovedale. S tem je sodišče kršilo procesne pravice tožnikov do obravnavanja pred sodiščem, saj jima je onemogočilo, da bi se neposredno izjavila o svojih trditvah ter navedbah in predlaganih dokazih nasprotne stranke, prav tako pa tudi nista imela možnosti sodelovati pri izvedbi dokazov in obravnavanju uspeha dokazovanja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi: v točki I/1. (glede odločitve o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 3.4.2007), v točki II/I. (glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku v zvezi z ničnostjo prodajne pogodbe z dne 16.10.2006), v točki II/II. (glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku v zvezi z neveljavnostjo prodajne pogodbe z dne 16.10.2006) in v 1. odstavku V. točke (glede stroškov postopka prvega toženca) ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti prodajne pogodbe med tožnikoma kot prodajalcema in prvo toženo stranko kot kupcem z dne 16.10.2006. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke na neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na ime prve tožene stranke, na izbris zemljiškoknjižnega stanja ter vzpostavitev predhodnega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je nična oziroma neveljavna pogodba med prvo in drugo toženo stranko o ustanovitvi hipoteke na nepremičnini parc. št. 183/1, vl. št. 798 k.o. N. Posledično je zavrnilo izbris zemljiškoknjižnega stanja, nastalega na podlagi te zastavne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. S sklepom pa je sodišče ugodilo ugovoroma prve tožene stranke in druge tožene stranke glede izdanih začasnih odredb na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine parc. št. 183/1 vl. št. 798 k.o. N. in glede prepovedi izvršbe na omenjeni nepremičnini ter predloga za izdajo začasnih odredb zavrnilo. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka ter tožnikoma naložilo, da sta dolžna prvi toženi stranki povrniti znesek 3.084,58 EUR pravdnih stroškov, drugi toženi stranki pa znesek 3.100,20 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi in sklepu se pritožujeta oba tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. V pritožbi povzemata kronologijo dogajanja med pravdnimi strankami in J. B. Grajata razloge sodišča prve stopnje glede odločitve o poslovni sposobnosti drugega tožnika. Tožeča stranka je v postopku navajala številna dejstva in predložila dokazno gradivo, iz katerega izhaja, da je govorica druge tožeče stranke povsem nerazumljiva, podana je ocena IQ, ki znaša 68, drugi tožnik slabo sliši, slabo vidi, sporazumevanje ni možno, imel pa je tudi epileptične napade. Drugi tožnik je zmogel zgolj šest razredov posebne šole, je popolnoma odvisen od svojcev in ni sposoben za pridobitno delo. Zato je tožeča stranka tudi predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je bil drugi tožnik zmožen razumeti vsebino prodajne pogodbe, ki jo je podpisal, in zmožen oblikovati svojo voljo. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo, obrazložitev o obstoju poslovne sposobnosti pa argumentiralo z razlogi, ki nimajo vsebinskega pomena. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bila kršena morala. Tak zaključek iz dokaznega postopka ne izhaja, sodišče pa v tej smeri dokaznega postopka sploh ni izvedlo. Iz izpovedi priče V. B. ne izhaja, da sta bili tožeči stranki seznanjeni z vsebino prodajne pogodbe in da je bila ta pred overitvijo pregledana in prebrana s strani notarske pisarne. Navedena priča je zgolj opisala, kako običajno poteka postopek v notarski pisarni, konkretne zadeve pa se ni spominjala. Prav tako je nepravilna ugotovitev sodišča, da iz izpovedi odvetnice A. K. O. izhaja, da je med sestavo pogodbe in njenim dejanskim podpisom minilo več časa, kar kaže na to, da sta tožeči stranki pogodbo lahko imeli pri sebi čez noč ter jo v izvirniku podpisali. V kazenskem postopku omenjena odvetnica tega ni izjavila, povedala pa je, da je pripravila osnutek pogodbe in da je bila ta podpisana, ne da bi se tožnika pri njej oglasila. Iz izpovedbe ne izhaja, da bi bila prodajna pogodba tožnikoma dejansko izročena. Sodišče je sodbo oprlo tudi na izjavo prve tožene stranke oziroma njenega direktorja v kazenskem postopku, da je bilo s tožečima strankama dogovorjeno, da se bo namesto hiše zgradila nadomestna gradnja. Navedene izjave vsebinsko ne ustrezajo dejanskim izjavam prve tožeče stranke, ki jih je v kazenskem postopku izjavila. Utemeljitev sodišča, da so se stranke o rušitvi hiše pogovarjale, še ni zadosten dokaz, da bi bila prodajna pogodba veljavna. Sodišče ni sprejelo trditve, da je kupnina nizka, čeprav ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca, ki bi lahko primernost kupnine ocenil. Sodišče ni opravilo ogleda, kot je bil predlagan. Nelogična je ugotovitev sodišča, da sta tožnika vedela, kaj podpisujeta, torej da sta k notarju prišli overit svoj podpis na prodajni pogodbi, ne pa urejati svojega preživljanja. Sodišče ni ocenilo vseh okoliščin, ki jih je tožeča stranka izkazala v tem postopku. Zoper direktorja prve tožene stranke in J. B. teče kazenski postopek. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko izhajajoč iz ugotovitve, da tožeči stranki nimata interesa izpodbijati veljavnosti posojilne pogodbe in na njej temelječega vpisa hipoteke. Ni prepričljiva argumentacija sodišča, da iz zaslišanja M. K. ne izhaja, da bi druga tožena stranka opravljala poizvedbe o poslovni sposobnosti druge tožeče stranke. V sodnem spisu se nahaja potrdilo, iz katerega izhaja, da je druga tožena stranka direktorju prve tožene stranke izročila znesek 58.000,00 EUR. Obstoji utemeljen dvom, da navedeno potrdilo ne potrjuje izročitve dejanskega zneska, saj druga tožena stranka ni izvršila nobenega dviga denarnih sredstev dne 30.11.2006. V poslovnem svetu ni običajno, da bi se tako velika sredstva izročala v gotovini. Neprepričljiva je tudi izpovedba druge tožene stranke, da ji S. redno odplačuje posojilo, saj je dejansko navedla, da je prejela le 8.000,00 EUR. Nepravilna je torej ugotovitev sodišča, da se je posojilna pogodba izvrševala. Druga tožena stranka in pooblaščenec tožečih strank nista bila zaslišana. Tožeča stranka zato ocenjuje, da ni razlogov sodbe, zakaj posojilna oziroma zastavna pogodba nista nični, pa tudi ne razlogov, da bi bila druga tožena stranka dobroverna. Pritožba še opozarja, da sodišče ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, tako ni zaslišalo strank, ni opravilo ogleda nepremičnine, ni imenovalo izvedenca za oceno nepremičnine, vsi ti dokazi pa bi lahko prispevali k ugotovitvi, da cena nepremičnine ni bila realna, kar upravičuje prvo tožečo stranko na razveljavitev pogodbe. Sodišče tudi ni imenovalo izvedenca, ki bi ugotovil zmožnost razsojanja druge tožeče stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

O tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko: Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko po vsebini predstavlja izbrisno tožbo, saj tožnika zatrjujeta materialnopravno neveljavnost vknjižbe lastninske pravice prve tožene stranke, predlagata ugotovitev ničnosti oziroma podrejeno neveljavnosti razpolagalnega pravnega posla, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Iz trditvene podlage tožnikov, ki jo obširno ponavljata v pritožbi, izhajajo številne okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve pravnega posla, pri čemer skozi celoten postopek smiselno zatrjujeta, da za sklenitev prodajne pogodbe njuna prava volja ni bila podana. Prva tožnica se pri tem sklicuje na ničnost prodajne pogodbe, ker ta nasprotuje morali in prisilnim predpisom, oziroma njeno razveljavitev zaradi prevare, za kar predlaga dokaze z zaslišanjem pravdnih strank glede okoliščin sklenitve pogodbe, izoblikovanja volje pogodbenih strank in postavitev izvedenca cenilca, glede primernosti kupnine za nepremičnino, ki je bila predmet prodajne pogodbe. Drugi tožnik pa se poleg navedenega sklicuje tudi na pomanjkljivo sposobnost razsojanja in razumevanja, zaradi katere ni bil sposoben oblikovati prave pogodbene volje v času sklepanja pravnega posla, takšna pogodba pa je po vsebini enaka, kot da bi pogodbo sklenila oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, torej nična. Tudi drugi tožnik je za svojo trditev poleg listinskih dokazov predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke – psihiatra, ki bi lahko potrdil, da za sklepanje kupoprodajne pogodbe za nepremičnino ni bil poslovno sposoben. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje vse navedene dokazne predloge tožeče stranke pavšalno zavrnilo kot nepotrebne. S tem ji je odvzelo možnost sodelovanja v dokaznem postopku, saj je odločilo zgolj po hitrem in poenostavljenem postopku, z vpogledom v izjave strank in nekaterih prič v kazenskem postopku, brez neposrednega izvajanja dokazov, čeprav se stranke slednjemu niso odpovedale. S tem je sodišče kršilo procesne pravice tožnikov do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj jima je onemogočilo, da bi se neposredno izjavila o svojih trditvah ter navedbah in predlaganih dokazih nasprotne stranke, prav tako pa tudi nista imela možnosti sodelovati pri izvedbi dokazov in obravnavanju uspeha dokazovanja (289/2 ZPP). Ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, pa je ostalo nepopolno in morda zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. V obravnavani zadevi je namreč bistveno, kakšna je bila pogodbena volja pravdnih strank pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 16.10.2006, pri čemer je pomembno ali je bil drugi tožnik svojo voljo sploh sposoben izoblikovati. Če bo namreč uspel izkazati nasprotno, torej svojo dejansko poslovno nesposobnost, psihično nesposobnost doumeti dogajanje v zvezi s pogodbo ter veljavno izraziti svojo voljo v času sklenitve pogodbe, zanj pogodba ni nastala. Ker pa listina o njej obstaja in ima tudi pravne učinke, bo sodišče v takem primeru moralo ugotoviti njeno ničnost. Bistveno je tudi, kakšna je bila volja prve tožnice ob sklepanju pravnega posla, ali je sama vedela za vse elemente prodajne pogodbe, ali je morebiti to podpisala zaradi prevare tožene stranke ali zmote glede bistvenih elementov pravnega posla. Voljo prve tožnice bo sodišče lahko ugotavljalo predvsem z njenim zaslišanjem, kar bo lahko primerjalo s posredno izvedenimi dokazi, to je zapisniki o zaslišanju prič v kazenskem postopku. Pritožba v zvezi z njimi utemeljeno opozarja, da je sodišče določene dokaze razlagalo mimo njihove dejanske vsebine, kar velja tako za izpoved priče V. B., ki ni zatrdila, da bi v notarski pisarni pri overovitvi podpisa pogodbe brali, odvetnica A. K. O. pa tudi ni potrdila, da sta tožnika pogodbo imela pri sebi preko noči, saj ni vedela ničesar o tem, kdaj jima je direktor prve tožene stranke pogodbo dejansko izročil. Z interpretacijo posredno izvedenih dokazov v nasprotju z vsebino listine je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pri ugotovitvi ničnosti pogodbe je potrebno presojati tudi njeno morebitno oderuškost v smislu 1. odstavka 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kar pa bo sodišče moralo presojati v luči vseh okoliščin ob sklenitvi pravnega posla, tako pravne neizkušenosti in starosti ter premoženjskih razmer obeh tožnikov kot tudi načina, kako je z njima v stik stopil direktor prve tožene stranke, vsebino in način sestave same pogodbe ter višino kupnine, ki je bila določena za nepremičnino tožnikov, ki jima je predstavljala njun edini dom. Ker prvostopno sodišče vseh okoliščin sklenitve pravnega posla ni ovrednotilo, pri tem pa ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno in morebiti zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede zahtevkov, uperjenih zoper prvo toženo stranko, razveljavilo, saj je ocenilo, da bi bilo glede na naravo stvari in okoliščine primera nesmotrno, da samo prvič izvede širok dokazni postopek ter o zadevi razsodi, poleg tega pa bi s tem strankam glede dokazne ocene o novo izvedenih dokazih in s tem povezane pravne presoje tudi odvzelo možnost pritožbe (355. člen ZPP).

Posledično je sodišče razveljavilo tudi sklep o ugoditvi ugovoru in zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 14.3.2007 (točka I/1. sodne odločbe), saj so bili razlogi za zavrnitev začasne odredbe povezani z ugotovitvijo sodišča, da verjetnost terjatve tožnikov ne obstoji. Glede na že obrazloženo pa je takšna ugotovitev sodišča vsaj preuranjena, če že ne neutemeljena, poleg tega pa iz spisa niti ne izhaja, da bi prva tožena stranka ugovor zoper izdano začasno odredbo z dne 3.4.2007 sploh vložila. Prva vloga prve tožene stranke je namreč odgovor na tožbo, ki pa ne vsebuje tudi ugovora zoper izdano začasno odredbo.

Ker je odločitev o pravdnih stroških povezana z uspehom stranke v postopku, je sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev glede stroškov prve tožene stranke (1. odstavek II/V. točke izreka odločbe).

O tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko: Tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko po vsebini predstavlja izbrisno tožbo, s katero tožnika zatrjujeta materialnopravno neveljavnost ustanovitve hipoteke na nepremičnini parc. št. 183/1, vl. št. 798 k.o. N., neveljavnost vknjižbe hipoteke, izbris obstoječega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev predhodnega zemljiškoknjižnega stanja. Po določilu 3. odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižen oziroma predzaznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala slabe vere drugega toženca, ko je sklepal zastavno pogodbo z dne 30.11.2006. Ob ugotovitvi sodišča, da je bil v času sklepanja te pogodbe kot edini lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen prvi toženec, da je bila posojilna pogodba sklenjena v notarskem zapisu, med posojilodajalcem in posojilojemalcem pa ni sporna izročitev posojila, ki je izkazana tudi s potrdilom o prejemu denarja, ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da nedobrovernost drugega toženca izhaja iz neizkazanosti dviga zneska 58.000,00 EUR iz bančnega računa ter neskladne izpovedbe o višini že odplačanega posojila ob zaslišanju v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je drugega toženca tudi zaslišalo na naroku 18.5.2009 ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožeča stranka je glede nedobrovernosti druge tožene stranke v tožbi postavila zgolj pavšalne navedbe, da je bila ta seznanjena s sklenitvijo prodajne pogodbe, ker se je zanimala za poslovno sposobnost drugega tožnika pri centru za socialno delo. Sodišče je zaslišalo pričo M. K., sedaj L., ki pa ni potrdila tožnikovih navedb v tej smeri. Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje na 17. strani sodbe, da se je posojilna pogodba dejansko izvrševala in ni bila fiktivna. Ker se dobra vera v pravnem prometu domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), tožeča stranka pa slabe vere drugega toženca ni izkazala, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko pravilna. V tem delu je višje sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v točki II/III. in IV. izreka sodbe, saj tudi ni našlo kršitev, na katere bi moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (353. člen ZPP). Potrdilo pa je tudi odločitev o stroških postopka zoper drugo toženo stranko, saj je zoper njo pravdni postopek končan, tožeča stranka pa se izrecno zoper stroškovno odločitev ni pritožila (2. odstavek II./V. točke izreka odločbe).

Posledično je sodišče potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi ugovora in zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe glede prepovedi izvršbe na nepremičnini parc. št. 183/1 k.o. N., saj tožeči stranki nista izkazali verjetnosti terjatve zoper drugo toženo stranko (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).