Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnik ni bil poslovodna oseba, z njegovo pogodbo o zaposlitvi ni bilo dopustno vključiti plačila za nadurno delo v pogodbeno dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 839,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova povračila stroškov prehrane med delom v višini 201,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov od določenih datumov do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova dodatka za nadurno delo v skupni višini 34.319,63 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od navedenih datumov do plačila ter iz naslova dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh v skupni višini 17.272,48 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od navedenih datumov do plačila (I. točka izreka). Dalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 29.963,76 EUR bruto ter 122,40 EUR, 110,16 EUR, 128,52 EUR in 134,64 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku iz naslova povračila stroškov prehrane med delom obračuna in izplača 201,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od navedenih datumov do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za opravljeno nadurno delo v obdobju od novembra 2012 do junija 2015 v skupni višini 34.319,63 EUR bruto in dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih v obdobju od novembra 2012 do junija 2015 v skupni višini 17.272,48 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih neto zneskov od navedenih datumov do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 3.550,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., IV. in V. točko izreka sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil kor regionalni vodja prodaje (RVP) vodilni delavec v smislu prvega odstavka 74. člena ZDR-1, saj so poslovalnice vodili vodje poslovalnic, ki so neposredno disciplinsko podrejeni vodji prodaje, in ne njemu. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi prič A.A., B.B. in drugih ter zatrjuje njuno neverodostojnost. Zatrjuje nepravilno povzemanje izpovedi A.A. glede določanja ciljev na mikroravni, saj je vzeta iz konteksta, ter glede samostojnega sprejemanja kadrovskih odločitev, enako tudi glede izpovedi B.B.. Trdi, da jih ni samostojno določal, ampak se je o njih pogovarjal z vodjo prodaje, v okviru mednarodno določenih ciljev pa jih je operativno predal vodjem poslovalnic. Navaja, da je bilo v domeni RVP sicer res več poslovalnic, ampak samo v smislu urejanja administrativnih stvari za kadrovsko službo, vodenja razgovorov z zaposlenimi v smislu predlogov izboljšav. Sklicuje se na opis del RVP kot izhaja iz izpovedi prič C.C., B.B. in D.D.. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je kot RVP operativno vodil 6 organizacijskih enot (poslovalnic) tožene stranke, za katere je bil odgovoren. Trdi, da je izvajal zgolj organizacijski nadzor poslovalnic in zaposlenih oziroma nadzor nad kakovostjo izdelkov in dela, in nato poročal vodji prodaje in se sklicuje na opis delovnega mesta poslovodje, katerega prva naloga je samostojno vodenje poslovalnice. Zatrjuje nepravilno tolmačenje posebnega pooblastila, kot RVP je imel pooblastilo izključno za skupno zastopanje in izključno na omejenem kadrovskem področju, ni pa imel pooblastil za vodenje poslovnega področja prodaje. Navaja, da nihče ni izpovedal o tem, komu naj bi bil tožnik kot RVP nadrejen, poslovalnice pa so bile pod njegovim okriljem le z operativnega oziroma nadzorstvenega vidika in je predstavljal vezni člen med poslovalnicami in vodjem prodaje. Sklicuje se na hierarhijo delovnih mest pri toženi stranki in pove, da je komunikacija pri toženi stranki potekala izključno hierarhično glede na število poslovalnic (...). Ponavlja, da je RVP vmesni člen, v Sloveniji jih je običajno 15, predstavljajo pa le operativni nadzor in vodenje določenega sklopa poslovalnic. Trdi, da uvodna navedba v 1. členu pogodbe o zaposlitvi ne spremeni dejstva, da niso bile izpolnjene predpostavke za vodilnega delavca. V zvezi z razporejanjem delovnega časa sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni upoštevalo, da si je RVP v določeni meri določal urnik sam le zaradi narave njegovega dela, ne pa kot neko ugodnost vodilnega delavca, zaradi zahtev tožene stranke pa je imel izredno ozek manevrski prostor, kar izhaja tudi iz protokolov sestankov z dne 20. 3. 2012 in 15. 4. 2015, elektronske pošte z dne 7. 2. 2018 in navodil za planiranje. Opozarja na obveznost delovnih sobot in nedelj in 24/7 dosegljivosti. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedi priče C.C. v zvezi s tedenskim številom ur in obvezno prisotnostjo na določene dneve, o tem je izpovedovala tudi D.D.. Glede na to, da je sodišče prve stopnje predložene urnike tožnika priznalo kot verodostojne, meni, da je s tem potrjeno opravljanje dela ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih, ter vse nadure, ki jih zatrjuje. Sklicuje se na 824 nadur, ki jih tožena stranka priznava in jih neupravičeno uveljavlja v pobot. Zatrjuje zmotno uporabo 157. člena ZDR-1 v povezavi z vodilnimi delavci ter nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 10/2013, saj je v nadaljnjem postopku pritožbeno sodišče tožniku prisodilo delovno uspešnost in dodatke. Meni, da se le pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami na podlagi 73. člena ZDR‑1 lahko stranki dogovorita za drugačno ureditev plačila za delo. Navaja, da iz določbe 157. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi bilo mogoče plačilo za delo drugače določiti za vodilne delavce. Sklicuje se na odločitve pritožbenega sodišča Pdp 245/2017, Pdp 1366/2014, Pdp 26/2018, Pdp 157/2015, Pdp 994/15, Pdp 434/17 in Pdp 184/14, ki se nanašajo na nadurno delo. Sklicuje se na pogodbo o zaposlitvi in pripadajoči aneks, po katerih mu pripada osnovna plača, povečana za dodatke ter povračila stroškov v zvezi z delom. Navaja, da sodišče prve stopnje določbo pogodbe o zaposlitvi, da je plačilo za morebitno delo preko polnega delovnega časa in plačilo za morebitno delo v manj ugodnem delovnem času že zajeto v plači, nepravilno tolmači tako, da naj bi bili ti dodatki že zajeti v osnovni plači, česar pa pogodba o zaposlitvi in aneks ne določata. Meni, da je na izrecno določeno osnovno plačo treba obračunati dodatke za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, enako kot dodatek za delovno dobo. Trdi, da je nesmiselna primerjava sodišča, da naj bi tožnik prejemal kar 5 x višjo plačo od pripadajoče plače za V. tarifni razred po kolektivni pogodbi, ki ne dosega niti zneska minimalne plače. Navaja, da se s toženo stranko ni pogajal o višini plače, šlo je namreč za standardne pogodbe za to delovno mesto (in ne individualne), vsi RVP-ji so imeli enake pogoje dela in enako višino osnovne plače, imel je zgolj izbiro "vzemi ali pusti". Zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP v zvezi z ugovorom prekluzije glede trditev in dokazov tožene stranke v vlogi 23. 5. 2019. Trdi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo številnih dokazov, katerih izvedbo je predlagal tožnik, npr. dokaza z izvedencem finančne stroke, izpisa iz E. programa za april 2014 za RVP-je, obračunskih listov poslovodij 10 največjih poslovalnic, poslovodstva, prokuristov in vseh RVP-jev v istem obdobju, organigrama delovnih mest in podatka o številu oseb, zaposlenih na teh delovnih mestih, s katerimi bi tožnik dokazoval zlasti, da ni imel statusa vodilnega delavca v smislu 74. člena ZDR-1 ter tudi, da so nekateri vodilni delavci prejemali vtoževane dodatke. Zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave RS ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-233/15-17. Ker šteje odločitev o glavni stvari za nepravilno, nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, tudi če se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izpovedi prav vsake izmed zaslišanih prič, pri čemer se do izpovedi prič, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva sploh ni treba opredeljevati. Glede na to jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi, sodba zato ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje nepravilno povzemalo izpovedi prič (zlasti A.A. in B.B.). Dejstvo, da se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, ne pomeni obstoja te s pritožbo očitane kršitve.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti še druge dokaze, ki jih je predlagal. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Tako je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da izvedenca finančne stroke ni postavilo, ker ga je tožnik predlagal v zvezi z višino tožbenega zahtevka (številom ur), ki pa je bil že po temelju zavrnjen, zaradi česar ugotavljanje višine ni bilo potrebno. Tudi druge dokazne predloge, omenjene v pritožbi (izpis iz programa E. za april 2014 za vse RVP-je, obračunski listi poslovodij desetih največjih poslovalnic, poslovodstva, prokuristov in vseh RVP-jev v tistem obdobju, organigram in podatek o številu zaposlenih na teh delovnih mestih), je pravilno zavrnilo, ker so bili predlagani za dokazovanje pravno nepomembnih dejstev, tj. višine plač, ki so jih prejemali drugi zaposleni pri toženi stranki. Tožnik v pritožbi ni navedel, kateri vodilni delavci pri toženi stranki naj bi prejemali vtoževane dodatke, zato je ta pritožbena trditev presplošna, da bi jo bilo mogoče obravnavati, poleg tega bi šlo pri izvajanju navedenih dokazov za t. i. informativne dokaze (dokaze, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala), ki praviloma niso dovoljeni.

9. Neutemeljen je uveljavljani ugovor prekluzije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je pričo D.D. zaslišalo, saj izvedba tega dokaza ni podaljšala postopka (četrti odstavek 286. člena ZPP), saj je bil še en narok potreben zaradi zaslišanja A.A.. Ne drži pa, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na elektronski sporočili F.F. (listina B 19), ki ju je tožena stranka predložila kot dokaz v isti pripravljalni vlogi, kot je predlagala zaslišanje priče D.D.. Očitek o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora prekluzije, pa ne more biti utemeljen zgolj s tem, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve navedlo, da je v dokaznem postopku prebralo listino B 19. 10. Prav tako ni podana kršitev 22. in 23. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo izpodbijano sodbo, pri izvajanju dokazov pa je ravnalo skladno z ZPP, tako da je bilo strankama v postopku zagotovljeno enako varstvo pravic, kontradiktorni postopek in enakost orožij. Očitek o sodniški samovolji, ki ga tožnik utemeljuje predvsem z nasprotovanjem dokazni oceni in zavzemanjem za izvedbo dodatnih dokazov, je tako neutemeljen.

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o dodatku za delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo) in za delo v manj ugodnem delovnem času (za delo ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh) ter o povračilu premalo izplačanih stroškov za prehrano med delom (v tem delu je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, zato ni predmet pritožbenega preizkusa. Tožbeni zahtevek za plačilo 34.319,63 EUR bruto iz naslova nadurnega dela ter 17.272,48 EUR bruto iz naslova dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh je na podlagi 6. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2011 v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik med novembrom 2012 in junijem 2015 pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu regionalnega vodje prodaje (RVP) na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2011 in aneksov z dne 22. 2. 2013 ter 20. 2. 2015; - da je bil tožnik pri toženi stranki vodilni delavec; - da je imel posebno pooblastilo za skupno zastopanje tožene stranke pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, aneksov k pogodbam in spremljajočih dokumentov; - da je bilo v 4. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2011 dogovorjeno, da je plačilo za morebitno delo preko polnega delovnega časa in plačilo za morebitno delo v manj ugodnem delovnem času že zajeto v plači, dogovorjeni s to pogodbo; - da je tožnik kot vodilni delavec operativno vodil več organizacijskih enot (poslovalnic) tožene stranke, da je sodeloval na razgovorih, podajal predloge za zaposlitev kandidatov, izvedbo disciplinskih in drugih ukrepov, za kar je imel ustrezno pooblastilo, dokumente pa je imel pravico sopodpisati, na mikro ravni je tudi določal cilje; - da si je svoj delovni čas glede na naravo dela razporejal sam.

13. V pritožbi tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil vodilni delavec. Neutemeljeno se zavzema za to, da bi bil lahko vodilni delavec le, če bi imel popolno svobodo pri določanju svojega delovnega časa, zaposlovanju delavcev in samostojna pooblastila za kadrovske, organizacijske in poslovne odločitve, ter ne bi bil vezan na hierarhično višja navodila in usmeritve. Če bi sledili temu zavzemanju, praktično ne bi bilo razlike med vodilnim delavcem in poslovodnim delavcem, s tem pa bi postale zakonske norme, ki se izrecno nanašajo na vodilne delavce, brez pomena. V Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR‑1) s komentarjem, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2016, je kot vodilni delavec opredeljen delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto (posamezno službo, obrat) in ima pri tem bodisi pooblastila za sklepanje pravnih poslov (samostojno zastopanje delodajalca navzven) bodisi za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve (npr. samostojno sklepanje in odpovedovanje pogodb o zaposlitvi, za odločanje o spremembi razporeditve delovnega časa v posamezni enoti, za organizacijske spremembe v svoji enoti in podobno). Iz sodbe sodišča prve stopnje in iz spisa izhaja, da je bil tožnik vodilni delavec v smislu te definicije. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in se sklicuje na natančno in pravilno obrazložitev izpodbijane sodbe. Dodati je treba, da je bistvena hierarhija pri toženi stranki kot izhaja iz organigrama (A 21), po kateri je bil tožnik kot RVP vezni člen med poslovalnicami in vodjo prodaje, za vodje poslovalnic (poslovodje) pa sam zatrjuje, da so opravljali naloge vodilnih delavcev. Nelogično in nesmiselno ter v nasprotju z ugotovljenimi nalogami in pooblastili, ki jih je imel tožnik, pa je njegovo zavzemanje za to, da bi bili vodje poslovalnic vodilni delavci, njim (vsaj operativno in glede nadzora) nadrejeni RVP pa ne. Za ugotovitev o tem, ali je bil tožnik vodilni delavec, ni pomembno, ali je šlo zgolj za operativno vodenje in nadzor, da je bil vezan na mednarodne cilje in cilje, določene na ravni poslovodstva, niti dejstvo, da odločitev ni sprejemal samostojno, pač pa s sopodpisnikom v skladu s „politiko štirih oči“. Za vodilnega delavca se tudi sicer ne zahteva enaka stopnja samostojnosti kot za poslovodnega delavca, pri čemer je pri toženi stranki politika podpisovanja s strani dveh oseb veljala celo za poslovodne delavce, torej dejstvo, da je bil potreben na dokumentih sopodpisnik, ni odločilno pri ugotavljanju vodenja organizacijskih enot in sprejemanja kadrovskih in organizacijskih odločitev.

14. V pritožbi tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje v zvezi razporejanjem delovnega časa. Glede na naravo dela RVP je nesporno (temu tožnik niti ne nasprotuje), da delovnega časa RVP glede na naravo dela ni bilo mogoče vnaprej razporejati in je moral svoj urnik prilagajati potrebam dela na posamezne dneve. Tožnik posebej izpostavlja ozek manevrski prostor za določanje delovnega časa zaradi zavezujočih navodil tožene stranke, vendar pa to ne pomeni, da ni v okviru teh omejitev avtonomno sam odločal o tem, kdaj bo prost oziroma koliko ur bo delal in na kateri lokaciji (v skladu s splošnimi in vnaprej znanimi smernicami pri delodajalcu). Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo vodilnega delavca v smislu 74. člena ZDR-1, da so bile glede na 157. člen ZDR‑1 in določilo v njegovi pogodbi o zaposlitvi opravljene nadure vključene v njegovo osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za nadurno delo. Enako velja za delo ob nedeljah in praznikih.

15. Tožnik v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil zaposlen na vodilnem delovnem mestu v smislu prvega odstavka 74. člena ZDR-1 ter da si je lahko sam razporejal delovni čas. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče in stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnikovega nadrejenega A.A. ter prič B.B. in D.D., njihove izpovedi pa so potrjene tudi z listinskimi dokazi in nenazadnje celo tožnikovimi trditvami o tem, da je bil hierarhično gledano vezni člen med (več) poslovalnicami (njegove regije) ter vodjo prodaje. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Po vpogledu v zapisnike o zaslišanju prič pritožbeno sodišče ugotavlja, da so o pravno pomembnih dejstvih priče izpovedovale usklajeno, da sodišče prve stopnje delov njihovih izpovedi ni iztrgalo iz konteksta, niti jih ni napačno povzelo, upoštevalo jih je namreč kot celoto in v povezavi z listinami v spisu. Tožnikovo splošno nasprotovanje verodostojnosti prič, ki jih je predlagala tožena stranka, z navajanjem domnevnih nedoslednosti v njihovih izpovedih prav tako ni utemeljeno. Prič tudi ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da so (še) zaposlene pri toženi stranki šteti za neverodostojnih. Glede na vse navedeno pritožba pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnik ni bil poslovodna oseba, z njegovo pogodbo o zaposlitvi ni bilo dopustno vključiti plačila za nadurno delo v pogodbeno dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce. Tako stališče izhaja tudi iz odločitev pritožbenega sodišča Pdp 357/2017, Pdp 142/2019, Pdp 966/2015 in Pdp 185/2017, sodišče prve stopnje pa se je pravilno sklicevalo tudi na stališča, zavzeta v zadevi Vrhovnega sodišča VIII Ips 10/2013 (zgolj dejstvo, da gre v navedeni zadevi za razveljavitveni sklep, ne pomeni, da se na zavzeta stališča v nadaljnjih primerih ni mogoče sklicevati). V pritožbi navaja tožnik odločitve pritožbenega sodišča, iz katerih naj bi izhajala enotna sodna praksa, da za vodilne delavce ni mogoč drugačen dogovor glede plačila za delo. Zadeve Pdp 1366/2014, Pdp 26/2018, Pdp 157/2015, Pdp 994/2015, Pdp 434/2017 in Pdp 184/2014 se sploh ne nanašajo na vodilne delavce, temveč večinoma na vprašanje prisotnosti na delu in plačila nadurnega dela voznikom tovornih vozil. Na pravilnost izpodbijane sodbe, ki je sledila večinski sodni praksi, pa ne vpliva dejstvo, da je bilo v zadevi Pdp 245/2017 zavzeto drugačno materialnopravno stališče. 17. V pritožbi tožnik nasprotuje takemu tolmačenju pogodbe o zaposlitvi, po katerem so dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času in dodatki za nadurno delo zajeti v osnovni plači. To nasprotovanje ni upravičeno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v 4. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2011 (A 1) določena osnovna plača v bruto znesku 3.300,00 EUR mesečno, od 1. 4. 2012 dalje pa 3.600,00 EUR mesečno, ter dogovor v četrtem odstavku tega člena, da je plačilo za morebitno delo preko polnega delovnega časa in plačilo za morebitno delo v manj ugodnem delovnem času že zajeto v dogovorjeni plači. V aneksu z dne 22. 2. 2013 je spremenjena zgolj višina osnovne bruto plače (3.900,00 EUR, od 1. 4. 2015 dalje 4.500,00 EUR ter od 1. 4. 2017 dalje 5.000,00 EUR mesečno). Na tej podlagi tako ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da iz pogodbe o zaposlitvi in aneksa izhaja, da bi moral tudi ta dva dodatka prejemati poleg osnovne plače. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo o domnevni primerjavi tožnikove plače po pogodbi o zaposlitvi s plačo, kakršna bi mu pripadala po kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik (precej) višjo dogovorjeno plačo od plače, ki bi mu pripadala po kolektivni pogodbi, zato z dogovorom o vključitvi navedenih dveh dodatkov v osnovno plačo ni bilo poseženo v minimum pravic tožnika, kot ga zagotavlja delovnopravna zakonodaja in kolektivna pogodba.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo: nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT) v višini 1.125 točk, administrativne stroške v višini 21,25 točk, skupaj 1.146,25 točk oziroma 687,75 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 151,30 EUR, tako da skupni stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znašajo 839,05 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.