Up-294/96

7.3.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preiskus ustavne pritožbe B. J. iz L. na seji civilnega senata dne 7. marca 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba B. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 181/95 z dne 21.6.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik navaja, da mu je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Med drugim smiselno navaja, da je Vrhovno sodišče prekršilo navedene ustavne določbe tudi s tem, da prvostopnega sodišča ni opozorilo, naj pritožniku kot vložniku revizije pomaga dopolniti nepopolno revizijo še tako, da bo izrecno navedel revizijske razloge po 385. členu ZPP. Zatrjuje, da je sodišče revizijo kot nepopolno zavrnilo, ker navedenih razlogov ni vsebovala. Pri tem naj bi sodišče prekršilo določbo 109. člena ZPP, ki pomeni izvedbo temeljnega načela pomoči neuki stranki iz 11. člena ZPP.

2.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožnikovo revizijo kot neutemeljeno. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je Vrhovno sodišče meritorno presojalo utemeljenost revizije. Vrhovno sodišče je sicer ugotovilo, da pritožnik kot revident ni pojasnil, katere določbe pravdnega postopka naj bi bile kršene in kje naj bi nižja sodišča napačno uporabila materialno pravo. Vendar je iz vsebine revizije Vrhovno sodišče razbralo, da je pritožnik odločitve nižjih sodišč izpodbijal glede materialnega prava in jih je v tem delu in iz tega razloga tudi preizkusilo in v odločbi obširno utemeljilo rezultat tega preizkusa.

3.Niso torej utemeljene navedbe pritožnika, da je Vrhovno sodišče v nasprotju z določbami 109. člena ZPP obravnavalo njegovo revizijo kot nepopolno. V takšnem primeru bi sodišče njegovo revizijo zavrglo po 389. oziroma po 392. členu ZPP in bi se lahko postavilo vprašanje, ali je pri tem spoštovalo določbe 109. in 11. člena ZPP. Ob tem, ko je bila revizija sestavljena tako, da jo je bilo mogoče meritorno obravnavati, pa v okvirih, ki jih določa ZPP, v postopku revizije, ki je izredno pravno sredstvo, ni mogoče zahtevati od sodišča, da bo stranki pomagalo sestaviti prepričljivejšo in bolj utemeljeno vlogo.

4.Glede na to, da v tem primeru z obravnavanjem sicer slabo, vendar pa ne nepopolno sestavljene vloge, sodišče ni prekršilo določb 109. in 11. člena ZPP, se Ustavnemu sodišču tudi ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali lahko kršitve Zakona o pravdnem postopku, kakršne navaja ustavni pritožnik, pomenijo kršitev določb 14., 22. in 23. člena Ustave.

5.Iz drugih obširnih navedb ustavnega pritožnika se da povzeti, da vidi kršitev navedenih ustavnih določb tudi v tem, da je v izpodbijani sodbi, kakor tudi v odločbah nižjih sodišč, materialno pravo napačno uporabljeno, sodišča pa naj bi bila kršila tudi številne procesne določbe. Odločanje naj bi bilo pristransko, vse odločbe pa pravno nepravilne. Na podlagi takšnih navedb Ustavno sodišče ni moglo ugotoviti, da bi bile pritožniku z izpodbijano odločbo kršene kakšne ustavne pravice.

Tudi morebitna pravna napačnost izpodbijane odločbe in pa kršitve določb pravdnega postopka, česar pa pritožnik ni uspel utemeljiti, same po sebi še ne bi zadoščale za sklep, da so bile pritožniku kršene tudi ustavne pravice.

6.Iz povedanega pa izhaja, da pritožniku z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine. Zato Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in člana dr. Lojze Ude in Franc Testen.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj