Jedro

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi pravnega posla, kot tudi ni dokazala izpolnjenih pogojev za priposestvovanje lastninske pravice, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe, ki dokazuje nastanek pravice kot absolutne, stvarnopravne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka T. K., M., lastnica nepremičnine parc. št. 484, vl. št. 2744, k.o. M., in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bo mogoča vknjižba lastninske pravice na ime T. K. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 929,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je zahtevek utemeljen po obeh temeljih, ki jih uveljavlja v postopku. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja so podani vsi zakonski pogoji. Starša tožnice sta pridobila v letu 1965 na podlagi dokumenta, ki je v spisu, najmanj pravico uporabe, ki sta jo vsa leta izvajala. Ne gre za navadno stanovanje, ampak za hišico z zemljiščem. Prednikoma tožnice je bilo obljubljeno, da bo prehod lastnine nanju urejen. V nepremičnino sta veliko vlagala, uredila okolico in tudi nosila vse stroške. Bila sta obravnavana kot lastnika in se tako tudi ves čas obnašala. Sodišče napačno ocenjuje izpovedi prič, ki pravzaprav ne vedo o zadevi povedati ničesar, niti kakšno je bilo bivanje, kdo je plačeval stroške in kakšne pozive so pošiljali prednici tožnice. Toženka ni predložila nobenega dokaza v pisni obliki, iz katerega bi izhajalo, da je bil tožnici poslan poziv na izselitev. Le ena od prič je bolj posplošeno povedala o tem. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, saj je bila tožnica v upravičeni zmoti glede lastništva sporne nepremičnine. Napačno je tudi stališče sodišča, da ni podan pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL). Da je prišlo do prehoda lastnine na toženko po Zakonu o zavodih (Ur. l. RS, št. 21/99, v nadaljevanju ZZ) velja lahko le za sosednjo nepremičnino, ki jo je in jo še uporablja Center za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb, ne pa za del parcele, ki jo tožnica uveljavlja v tej pravdi. Četudi je formalno prišlo do vpisa lastništva na toženko, sodišče ni moglo mimo dejstva, da to nepremičnino tožnica že od leta 1965 dejansko uporablja. Javni zavod na tej nepremičnini nikoli ni imel uporabne pravice niti posesti. Zato iz javnega zavoda po ZZ ni mogla preiti lastnina na toženko, ampak je prešla na tožnico kot dejansko uporabnico parcele na podlagi določb ZLNDL.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini parc. št. 484, k.o. M., na podlagi določb ZLNDL. Navedeni zakon je splošni predpis o lastninjenju, ki je uredil lastninjenje stavb in zemljišč v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. odst. 1. člena ZLNDL). Ta zakon je subsidiarne narave, saj velja samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. Z vidika ZLNDL je odločilnega pomena, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje relevantni zakon, upravičen imetnik pravice do uporabe družbene lastnine. Tožeča stranka je trdila, da je bila v trenutku uveljavitve ZLNDL imetnica pravice uporabe in je tako na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico. Po ZLNDL nepremičnina postane lastnina fizične osebe, ki ima na nepremičnini pravico uporabe. Gre za pridobitev pravice na podlagi zakona. Iz izpiska zemljiške knjige (priloga A3) izhaja, da je bila tožena stranka vknjižena kot lastnica te nepremičnine na podlagi 65. člena ZZ (in na podlagi pogodbe z dne 6.11.1978), saj je bil upravljalec nepremičnine pred uveljavitvijo ZZ javni zavod Center za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb, kar kaže, da so bili izpolnjeni pogoji za lastninjenje po ZZ v korist tožene stranke in se je nepremičnina lastninila že pred uveljavitvijo ZLNDL. Tožnica pa lahko dokazuje, da je vpis lastninske pravice na toženko napačen, ker je že pred tem od prvega imetnika pravice uporabe podjetja M. M. nanjo (tožnico) prešla pravica uporabe, saj izostanek vpisa take pravice še ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določbe 3. člena ZLNDL. Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih namreč ni bil konstitutivni pogoj za prenos pravice uporabe na nepremičnin v družbeni lastnini.

Tožnica je tako trdila, da je njen pokojni oče pridobil nepremičnino po določenih dokumentih že v letu 1965 in se pri tem sklicevala na del zapisnika “UO Mengeš“ z dne 20. 10. 1965 (priloga A2), iz katerega naj bi izhajalo, da je nepremičnino dobil v uporabo in last. Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da glede na vsebino zapisanega v tej listini, da „UO potrjuje, da se K. I. dodeli del barake v obratu II in si bo prostor uredil za stanovanje na lastne stroške“, ne gre za pravni posel, s katerim bi bila prenesena na pokojnega pravica do uporabe, ki predstavlja absolutno stvarnopravno upravičenje na sporni nepremičnini. Pravno naravo dodelitve dela barake za ureditev bivališča je mogoče opredeliti zgolj kot dovoljenje za bivanje v baraki in njeno ureditev v stanovanje, ki je bila dana s strani delodajalca na voljo očetu tožnice na njegovo prošnjo. Da je oče zaprosil delodajalca za stanovanje, je povedala sama tožnica. Nobenega dvoma ni, da sta starša tožnice uporabljala barako, ki je bila pokojnemu očetu dodeljena v uporabo, od leta 1965 vse do leta 2003, ko se je tožničina pokojna mati izselila. Toda vsakršne posesti in dejanske uporabe določene nepremičnine v družbeni lastnini ni mogoče enačiti s kvalificirano pravico uporabe kot podlage za lastninjenje po ZLDNL. Dodelitev dela objekta ne omogoča transformacije v lastninsko pravico na podlagi predpisa o lastninjenju družbenih nepremičnin. Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe, ki dokazuje nastanek pravice kot absolutne, stvarnopravne pravice, kar pa konkretna vsebina zapisnika ne predstavlja. Iz pogodbe o odplačnem prenosu družbenega sredstva z dne 6. 11. 1978 (priloga B2), pa je razvidno, da je M. M. kot imetnik pravice uporabe na nepremičnini parc. št. 484 (ki je predmet tožbenega zahtevka) in 483, k.o. M., odplačno prenesla v korist S. s. v. D., ki je s to pogodbo vstopila v pravni položaj prejšnjega imetnika. Ker torej navedenega zapisnika ni mogoče šteti za pogodbo, s katero bi bila prenesena na pokojnega očeta tožnice pravica uporabe na nepremičnini, je zmotno pritožbeno stališče, da lastninska pravica ni mogla preiti na toženo stranko na podlagi določb ZZ, temveč na tožečo stranko na podlagi ZLNDL.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so izpolnjeni vsi elementi za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ena izmed predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem je dobra vera. Sporna nepremičnina je bila do uveljavitve ZZ družbena lastnina (tedaj je prišlo do prehoda družbene lastnine v last tožene stranke; to je 1. 4. 1991), na kateri priposestvovanje ni bilo mogoče (29. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, Ur. list. SFRJ št. 6/08, ZTLR), zato priposestvovalna doba pred prehodom ni mogla teči. Skladno z določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 2. odst. 43. člena SPZ je za uspeh tožeče stranke v tem postopku odločilen odgovor na vprašanje, ali je bila tožeča stranka dobroverna lastniška posestnica (zadosten čas). Vprašanje dobrovernosti priposestvovalca se nanaša na njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik, oziroma ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Dobra vera se sicer domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ), vendar je tožena stranka tekom postopka argumentirano zatrjevala, da tožnica oziroma njena pravna prednica ni bila v dobri veri, za svoje trditve pa je tudi predlagala dokaze.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno zaključilo, da mati tožnice ni bila dobroverna. Da pravna prednica tožnice ni mogla biti v dobri veri, da je postala lastnica nepremičnine, oziroma da je bila nanjo prenesena pravica uporabe (ki se je edina lahko z lastninjenjem pretvorila v lastninsko pravico), izkazuje že sama vsebina zapisnika o dodelitvi dela barake pokojnem očetu tožnice za ureditev v stanovanje, ki ni pravni naslov, ki bi tožnici oziroma njenemu pravnemu predniku omogočil pridobitev lastninske pravice. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da mati tožnice ni bila dobroverna, ne temelji le na izpovedbah prič B. K. in J. M., ki sta skladno in prepričljivo izpovedala, da je bila po letu 1978 (ko je M. M. kot imetnik pravice uporabe spornih nepremičnin te odplačno prenesla v korist S. s. v. D.) mati tožnice večkrat pozvana k izselitvi, ki jo je sicer odklonila, ni pa bila prisilno izseljena, ker je bila starejša gospa, oni pa socialno usmerjen zavod, pač pa tudi na izpovedbi same tožnice, ki je potrdila, da je bilo materi že kakih dvajset let nazaj, če ne več, ponujeno drugo stanovanje, ki ga je odklonila. Enako izhaja iz izpovedi prič E. M. in R. M. Takšna dokazna ocena je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Naša procesna ureditev ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranki predložiti listino, ki bi dokazovala, da je bila mati tožnice s strani prednikov tožene stranke pozvana, naj se izseli iz predmetnega objekta. Čeprav so tožnica ter priči E. in R. M. izpovedale, da pokojna mati tožnice ni vedela, da je bila nepremičnina leta 1978 odsvojena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala, glede na okoliščino, da je bila večkrat pozvana k izselitvi po sklenitvi tega pravnega posla, vsaj podvomiti v svojo lastninsko pravico. Dvom o lastninski pravici, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, izključuje dobro vero, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ker je bila mati tožnice že pred lastninjenjem nepremičnine, torej še preden bi sploh lahko začel teči priposestvovalni rok, pozvana k izselitvi, ob upoštevanju vsebine zapisnika o dodelitvi barake, ni mogoče govoriti o njeni dobrovernosti. Obljuba imetnika pravice uporabe M. M., da bo prenos pravice uporabe na družbeni nepremičnini urejen, pa tudi ne more predstavljati veljavnega temelja in pripeljati do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Zavrnitev ugotovitvenega in dajatvenega tožbenega zahtevka je zato glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, materialnopravno pravilna po obeh pravnih podlagah. Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).