Jedro

Vendar pa ni v določbah ZPP podlage za pritrditev pritožbi, ko navaja, da gre za dokaze brez dokazne vrednosti. Priča namreč izpove o svojih zaznavah objektivne stvarnosti, to pa so tudi dejstva, kaj je tožnica priči po dogodku povedala. Gre sicer za dejstvo, ki samo po sebi ne tvori konkretnega dejanskega stanu v smislu 213. člena ZPP, toda še vedno gre za dokazno pomembna dejstva. Pa tudi dokazna ocena mora biti in tudi v konkretnem primeru je prosta in opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka razveljavi - v prvi alinei glede plačila 3.640,00 EUR z obrestmi od 26.4.2005 ter glede obresti od 7.910,00 EUR; - v drugi alinei (glede plačevanja mesečne rente v znesku 70,00 EUR z obrestmi); - ter v odločbi o stroških, in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki je zahtevala, da ji toženka plača odškodnino za škodo (gmotno in negmotno), ki jo je utrpela, ko jo je dne 9.7.2003 toženka poškodovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnico poškodovala, ko jo je prijela za levo roko in ji zvijala prst do te mere, da je povzročila zlom v pogreznjenim sklepnim delom srednjega členka tretjega prsta leve roke in je v posledici tega ta prst za vselej oslabljen. Zato je podana njena odškodninska odgovornost, podan pa je tudi prispevek tožnice, njena odgovornost znaša 30%, saj je sama v začetni fazi povzročila dogajanje na cesti, se približala z vozilom vozilu toženke in ko je toženka zaustavila, je tožnica trčila v njeno vozilo, obe sta iz vozil izstopili, prišlo je do prepira, očitno je tožnica „morala“ toženki še kaj povedati, bili sta namreč pred tem že več let v sporu in s tem je soprispevala k nastanku škode. Ugotovilo je, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, zaradi nevšečnosti in bolečin je ocenilo, da je primerna odškodnina 5.000,00 EUR, zaradi primarnega in sekundarnega strahu znaša primerna odškodnina 1.300,00 EUR, zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin 3.000,00 EUR, in zaradi skaženosti in s tem povezanih duševnih bolečin 2.000,00 EUR. Skupno gre torej tožnici odškodnina za negmotno škodo 11.300,00 EUR, zmanjšana za 30 %, torej 7.910,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka škode dalje. Tožnica je utrpela tudi gmotno škodo, zaradi stroškov v zvezi s prevozi ji gre ustrezen delež od zneska 322,56 EUR (226 EUR). Upravičena je tudi do škode zaradi izgubljenega zaslužka. Delala je, čeprav je bila upokojena, „na črno“ kot frizerka, z delom na črno zaslužila 432,00 EUR mesečno. Utemeljen je zato, saj je frizirala 12 strank na mesec, zahtevek v višini 375,00 EUR, določenih strank zaradi poškodb sploh ni frizirala, nekaterih tudi sicer ne frizira več, druge pa še dalje. Če se upošteva 13-mesečno permanentno zdravljenje, je utemeljen zahtevek do zneska 13 x 375,00 EUR. Do vložitve tožbe, torej od 1.8.2004 do 26.4.2005 pa gre tožnici za 10 % nižji mesečni znesek, saj delo opravlja, vendar v bistveno zmanjšanem obsegu, le 10 % prvotnega, torej za devet mesecev gre tožnici 9 x 337,50 EUR, ker pa je vtoževala za to obdobje le 5.000,00 EUR je sodišče odločilo, da je upravičena do povrnitve 5.000,00 EUR, zmanjšano zaradi 30% soprispevka. (3.500 EUR). Skupno je dolžna toženka plačati 3.866,00 EUR odškodnine za gmotno škodo. Upravičena je tudi do rente, izgubila je nekaj strank, v delo frizerke, ki ga je prej opravljala brez napora, mora zaradi posledic poškodbe vlagati več napora, ali pa dela ne opravlja ob dnevih, ko jo boli roka. Upoštevaje sosprispevek je določilo rento v višini 70,00 EUR mesečno. Glede tuje pomoči je sodišče ugotovilo, da je tožnici v času zdravljenja pomagala hči, občasno, predvsem pa prve dni po poškodbi in po vsaki operaciji je tožnica, kot je ugotovil izvedenec, potrebovala pomoč v gospodinjstvu in je sodišče po prostem preudarku ocenilo, da gre tožnici 200,00 EUR, zmanjšano za soprispevek (140 EUR).

Zato je naložilo toženki, da ji plača 7.910,00 EUR odškodnine za negmotno škodo z obrestmi od dneva nastanka škode dalje, to je od 9.7.2003 ter 3.866,00 EUR odškodnine za gmotno škodo z obrestmi od 16.4.2005 dalje, ko je bila vložena tožba, ter plačuje mesečno rento v znesku 70,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2005 dalje, ki zapade v plačilo vsakega devetega dne v mesecu, do plačila, ter povrne 527,00 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Toženka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Priglaša tudi pritožbene stroške. Zaključek sodišča glede odgovornosti toženke ni pravilen. Sodišče utemeljuje odločitev predvsem z oceno izpovedb tožnice ter prič D. U. in M. B., E. Š., S. B., K. B., A. M. in K. Č.. Sodišče bi moralo izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, to je na tožeči stranki. Edina priča dogodka je bil D. U., ki je dogajanje spremljal z razdalje približno 15 m, vse druge priče so posredne in nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega je njihovo pričanje predlagala tožnica v zvezi z dejstvom, da bodo potrdile, da tožnica zaradi poškodbe ne more več delati. Sodišče zanemari pričanje edine priče D. U., ki je ključna priča in je povedal, da ni videl ničesar drugega kot prepir. Protispisen je zato zaključek sodišča, da priča ni videla dogajanja, vendar ga je zgolj slišala. Celo tožnica je na naroku 26.2.2009 navajala, da je priča U. videl dogajanje, nerazumljivo je zato, zakaj ga ni predlagala kot pričo. Ocene izpovedbe te priče v sodbi ni. Tudi se sodišče ne opredeli do ugovora toženke, da se tožnice ni dotaknila (to smiselno izhaja iz pričanja priče U.) in da tudi tožnica ni zavpila od bolečin, kar bi bilo pričakovati ob povzročitvi tako hude poškodbe. Tudi se ni opredelilo do nasprotij med izpovedbo tožnice, da je po dogodku odšla do priče U. krvava po obrazu in prosila za vodo, čeprav je priča U. izrecno povedal, da tožnica k njemu ni prišla in ni zahtevala vode. To kaže na neverodostojnost tožničinega prikazovanja načina nastanka škode. Tožnica je v kazenskem postopku govorila o zlomu prsta, v pravdnem pa dodala še zlom sončnih očal in okrvavljen obraz. Priča B. pa tistega večera ni opazil prask oz. podplutb in tudi priča U. ni videl, da bi bila katera izmed udeleženk v prepiru poškodovana. Zato je neutemeljen zaključek sodišča, da ni razloga, da sodišče ne verjame njeni izpovedbi o dogodku, saj je o tem pripovedovala znancem, prijateljem oz. sorodnikom po dogodku o tem, kako je prišlo do poškodbe. Tožničino verodostojnost je mogoče preveriti tudi v luči dejstva, da zatrjuje, naj bi se toženka nenadoma in brez vzroka ustavila sredi ceste, kjer ni prometnega znaka. Ko pa je bila zaslišana v kazenskem postopku in se ji je predočila fotografija tega znaka, je dopustila možnost, da je do prepira prišlo pri tem znaku. Izpovedala je kot stranka 26.2.2009, da se je ob zaustavitvi avtomobila toženke s svojim avtomobilom dotaknila njenega, kasneje pa da se je pravočasno zaustavila in kasneje spustila sklopko in trčila. Dokaze torej prilagaja potrebam pravde. Povedala je, da je tudi živela z možem toženke le v obdobju, ko sta bila razvezana, kar ne drži, saj je ravno zaradi tožničinega razmerja z možem toženke prišlo do razveze zakonske zveze. Tudi ob sprejemu v SB je kot vzrok nastanka poškodbe tožnica navedla padec. To je pojasnila s sramom priznanja o prepiru z žensko zaradi moškega, to je le dodaten dokaz, da do poškodbe tožnice ni prišlo na način, kot se poškodba želi prikazati v pravdi, če se upošteva že vse prej navedeno. Tudi ni jasno, zakaj bi jo bilo sram to zdravniku priznati, če pa je ni sram o tem govoriti domačim in prijateljem. Težko je govoriti o sramu človeku, ki si več let z vednostjo otrok in vaščanov deli moškega z drugo žensko, ter leta dolgo nadleguje in šikanira toženko. O tem bi vedel povedati tudi priča policist S.C., ki ga sodišče ni zaslišalo. Tudi pojasnila tožnice o spremembi opisa nastanka škode s tem, da je do drugačne odločitve prišla po pogovoru z otrokoma, in njuni zahtevi, ni potrdil nobeden od zaslišanih otrok. Tožena stranka je ves čas trdila, da je do poškodbe prišlo drugje in kasneje. Do prepira je prišlo okoli 15. ure, tožnica se je zglasila v bolnišnici ob 16.14, in na naroku 26.2.2009 šele pojasnila, kje je tedaj bila, peljala naj bi se k toženkinemu možu. Malo pred tem pa je trdila, da je bila namenjena na grob moža in je to očitno pozabila. Če je upoštevano še do, da je opisala toženkinega moža kot impulzivnega in pretepaškega, bi bil kvečjemu to lahko razlog poškodbe. Jasno pa je, kar pa je tudi splošno znano, da je za pot od B. do I. potrebnih le 20 minut. Toženka ne sprejema sodbe o 70 % sokrivdi, ker tožnici ni povzročila škode. Če pa bi sodišče štelo za dokazano, da je toženka povzročila poškodbo, je treba v večji meri upoštevati dejstvo, da je do prepira prišlo zaradi namernega trčenja tožnice v zadnji del avtomobila.

Tudi odškodnina, kot je priznana po višini, je previsoka. Neraziskano je ostalo dejansko stanje glede bolečin, torej koliko časa jih je trpela in katere intenzitete oz. ali je sploh trpela hude bolečine. Po mnenju izvedenca je trpela le bolečine srednje intenzitete 13 mesecev, od tedaj dalje pa še ob spremembah vremena. Dokazno breme je na tožnici. Odškodnina za strah v višini 1.400,00 EUR je pretirana, strah za izid zdravljenja je zgovoren že zato, ker se je tožnica na zdravniško pomoč obrnila šele dobro uro po zatrjevanem dogodku, strah pred srečevanjem s toženko pa ne more biti pravno priznana škoda. Tožnici odškodnina ne gre. Ker gre za minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi omejene gibljivosti prvega členka sredinca leve roke, je tudi dosojena odškodnina 3.000,00 EUR previsoka in sodišče v razlogih sodbe ne navede, če verjame tožnici, da zaradi te poškodbe ne more opravljati več dela ali ne. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Višina odškodnine kaže na to, da sodišče tožnici v tem delu verjame, priče pa so pojasnile, da tožnica še vedno dela kot frizerka. Tudi zaradi skaženosti je prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR pretirana, skaženost naj bi bila podana v obliki zadebeljenega in za približno 15 stopinj vstran ukrivljenega sredinca, s tem ne gre za skaženost, ki vzbuja neprijetne občutke, gnus ali zgražanje. Odškodnina ne gre.

Napačna je tudi sodba glede gmotne škode v zvezi z izgubljenim zaslužkom. Sodišče je ugotovilo, da je povprečno mesečno tožnica frizirala 12 strank in je znašalo plačilo od 4,50 do 20,00 EUR, torej povprečno 12,00 EUR, kar mesečno lahko znaša le 144,00 in ne 375,00 EUR. Sodišče pozabi na potne stroške, drobni material, na kar je toženka že opozarjala, tožnica izvedenca ni predlagala, a je dokazno breme na njej. Sodišče presodi, da tožnica 13 mesecev ni opravljala dela, a priča Š. izpove, da je to trajalo le pol leta. Nepojasnjen je tudi zaključek sodišča, da je tožnica od konca zdravljenja od 1.8.2004 do vložitve tožbe zaslužila le še 10% prvotnega in ob tem opozarja še na ugotovitve izvedenca, ki ne ugotavlja, da tožnica ne bi bila sposobna opravljati tega dela. Sodba je v nasprotju z navedenimi dokazi, kar velja tudi za odločitev glede rente. Dominantna roka tožnice je desnica, to je pojasnila tožnica. Zmore vsa dela kot do sedaj. Priče, na primer E. Š., je povedal, da jih je tožnica frizirala in jih frizira še dalje. To je povedal tudi V. Č. pa Z. Š., A. H. in M. P. Ne drži torej to kar navaja sodišče, po drugi strani pa so si druge priče res našle drugo frizerko, toda ne zaradi tožničine nesposobnosti, pač pa zaradi razmer na trgu, nekatere pa se frizirajo kar same ali jih frizirajo sorodniki (S. B., K. B., Z. F., K. Č. T. B., K. B.). Tožnica je torej sposobna za opravljanje te dejavnosti. Menjava frizerja tudi ni nič neobičajnega in to ne more biti razlog za ugoditev rentnemu zahtevku. Sodišče ne ugotavlja dejstev, ki jih navaja v razlogih sodbe, na primer da tožnica opravlja delo frizerke s povečanimi napori. Tudi ni na primer nobena priča povedala, da bi se tožnica zaradi bolečin kak dan ne oglasila v dogovorjenem času.

Pritožba napada tudi odločitev glede odškodnine za tujo pomoč. Koliko dni natančneje naj bi potrebovala tožnica tujo pomoč, izvedenec ni pojasnil, tožnica dopolnitve mnenja ni zahtevala in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pa ne more iti v breme toženki. Kaj naj bi po razlogih sodišča pomenilo „celotno obdobje“ tudi ni jasno, očitno pa je imelo sodišče v mislih celotno obdobje 13 mesecev , kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca.

Obrestnega izreka pa se sploh ne da preizkusiti, je tudi v nasprotju s sodno prakso, tožnica ne more biti upravičena do zamudnih obresti, če toženka ni v zamudi. Nepravilna je tudi stroškovna odločba.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Sodišče je pravilno ugotovilo potek dogodka, ta ugotovitev je edina možna in logična razlaga glede na izvedene dokaze. Prepir je opisal tudi priča U. D.. Posledica incidenta je poškodovan prst, kar potrdi izvedenec P.. Strinjati se je mogoče tudi s sodbo, da je bila toženka pasivna pri sami izpovedbi. Priznava pa, da je do prepira prišlo, zanika pa seveda, da je bila ona tista, ki je poškodovala tožnico. Glede pričanja priče U. ne gre prezreti, da je v kazenskem postopku izpovedal, da sta se stranki prepirali, več kot očitno pa je, da se priča ni želela zameriti nobeni stranki. Zato ni nič videla in slišala. Njeno pričanje je bilo neživljenjsko. Izpovedba tožnice je bila verodostojna in skladna, le priča U. se ni želel zameriti nobeni stranki. Neposredno po dogodku pa so bile o tem seznanjene številne priče, na primer A. H., ki jo je morala tožnica sfrizirati in je zaradi samega dogodka ni mogla. Do poškodbe tožnice iz časovnih razlogov ni moglo priti drugače kot v dogodku. Ne drži tudi, da je tožnica namerno trčila v toženko. Če bi se to zgodilo, bi toženka uveljavljala odškodnino, pa se to ni zgodilo. Višina odškodnine zaradi negmotne škode je primerna. Tožnica tudi ves čas zdravljenja ni bila sposobna za svoje delo. Izvedenec M. je glede bolečin napisal, da je trpela srednje do hujše 13 mesecev, zapisal pa je tudi da je poškodba, ki jo je tožnica utrpela, posebno huda telesna poškodba. Skaženost je podana in gotovo vzbuja neprijetne občutke. Tudi dosojena odškodnina za strah je v celoti podprta z mnenjem izvedenca in ugotovljenimi dejstvi. Tožnica je že, ko je postavila zahtevek, odštela vrednost preparatov in stroškov friziranja. Povedala je, da je s friziranjem dodatno zaslužila še za eno pokojnino, torej 420,00 EUR. Imela je veliko strank, vse to je povedala. Da je bila dela nezmožna, ko so bili opravljeni posegi, sta ugotovila oba izvedenca. Tudi nadalje ne more opravljati svojega dela, zato je renta več kot utemeljena. Dokazi so pokazali, da tožnica sedaj frizira v minimalnem obsegu, 10 %. Je ogromno prikrajšana. Tudi odločitev glede obresti je skladna z zakonom.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja: Dejstva, ki jih je ugotovila sodba, tudi po presoji pritožbenega sodišča omogočajo zaključek, da je podana odškodninska odgovornost toženke v višini 70%. O oškodovanju je izpovedala tožnica, v njeni izpovedbi glede dogodkov po škodnem dogodku do prihoda v bolnišnico ni nasprotij, imela je pač namen iti na grob, to je bilo pred poškodbo, zaradi same poškodbe tja ni šla, kar je razumljivo, saj se je odpravila v bolnišnico, pred tem pa k bivšemu toženkinemu možu B.D., da mu pove, kaj se je zgodilo. Ugibanja pritožbe, naj bi škodo povzročil le-ta, so dokazno nepodprta, gre zgolj za hipoteze. Če se ob tem upošteva, da je tudi izvedenec pojasnil, kar povzema tudi sodišče, da lahko tak zlom nastane le pri močni torziji in ekstenziji prsta, kar naj bi se dogajalo med fizičnim obračunavanjem, saj so pri padcu okoliščine drugačne in običajno ne povzročijo takega tipa poškodbe sklepa, prepriča zaključek, da je poškodbo povzročila toženka, glede na dejstvo, da je prišlo do obračunavanja, in se je zatem tožnica napotila v bolnišnico. Ne drži torej to, kar izpostavlja pritožba, naj bi zaključki o tem temeljili le na oceni izpovedb t.i. posrednih prič, je pa res, da ocena dokazov temelji tudi na oceni izpovedb teh prič, torej prič, ki jim je tožnica po dogodku opisala dogodek. Vendar pa ni v določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) podlage za pritrditev pritožbi, ko navaja, da gre za dokaze brez dokazne vrednosti. Priča namreč izpove o svojih zaznavah objektivne stvarnosti, to pa so tudi dejstva, kaj je tožnica priči po dogodku povedala. Gre sicer za dejstvo, ki samo po sebi ne tvori konkretnega dejanskega stanu v smislu 213. člena ZPP, toda še vedno gre za dokazno pomembna dejstva. Pa tudi dokazna ocena mora biti in tudi v konkretnem primeru je prosta in opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Edina ključna priča, kot jo imenuje pritožba, D.U., je dogajanje, kot pravilno poudarja pritožba, spremljal, oddaljen približno 15 m. Nejasne so navedbe, da pritožba ne razume, zakaj tožnica ni predlagala, da se ga zasliši kot pričo, saj je sodišče prebralo zapisnik o izpovedbi, ki jo je podal v kazenskem postopku in jo ocenilo. Nasprotne trditve pritožbe ne držijo. Iz dokazov ne izhaja, da mu sodišče sledi, priča je pač povedal, da je slišal kreganje in prerekanje, ni pa videl, ali je prišlo do fizičnega kontakta in ali je bila katera poškodovana, tudi ni slišal krikov in tudi tožnica ni prišla do njega. Ali je bila dejansko tožnica poškodovana in ali je prišlo do fizičnega kontakta, je sodišče zato ugotavljalo, ko je ocenilo tudi druge dokaze. Glede pritožbenih trditev, da je pomembna okoliščina, da je tožnica kot vzrok za nastanek poškodbe navedla padec, je v zadevi bistveno, da je izvedenec ugotovil, da to ne more biti vzrok poškodb, to v povezavi z drugimi dokazi, tudi izpovedbami prič o tem, kaj jim je tožnica neposredno po dogodku povedala, potrjuje, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da vzrok poškodbe ni padec, pač pa poškodba po toženki, pravilen. Konkretno zakaj tožnica zdravnikom ni povedala za pravi vzrok, niti ni odločilno, čeprav je življenjsko sprejemljivo to, kar je povedala, da jo je bilo sram povedati, da je prišlo do prepira z drugo žensko, zaradi moškega. Tudi ni nelogično, da je o tem govorila domačim in prijateljem, saj so bili ti očitno seznanjeni, kot sama pritožba pove, s to okoliščino, torej kot pravi pritožba, da so vsi vaščani vedeli, da si deli tožnica moškega z drugo žensko. Zato dokazna ocena sodišča prve stopnje prepriča, in pritožba tudi z opozarjanjem na določene nedoslednosti v izpovedbi tožnice ne more uspeti. Dokazna ocena namreč ne temelji le na tožničini izpovedbi, pač pa na oceni vseh zbranih dokazov. Pritožba še očita sodišču prve stopnje da ni zaslišalo priče C., a neuspešno, saj bi lahko šlo le za relativno postopkovno kršitev, a ob tem konkretno ne pojasni, katero odločilno dejstvo je zato zmotno ugotovljeno oz. ni ugotovljeno in bi bila zato odločitev drugačna. Tudi ni res, da naj bi bile t.im. posredne priče predlagane le zato, da se dokazuje, koliko je tožnica pred dogodkom delala in da po dogodku ni mogla več toliko delati, že v tožbi je namreč tožnica navajala, kako je potekal dogodek, in da je utrpela škodo ter kot dokaz za vse navedbe, tudi glede poteka dogodka, predlagala navedene priče. Podan je tožničin soprispevek, pritožbeno sodišče soglaša tudi v tem delu z razlogii prvostopenjskega sodišča, in ugotovljene okoliščine zaključka, za katerega se zavzema pritožba (tožničin višji soprispevek), ne utemeljujejo.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo: Glede na dejanske ugotovitve je tudi po presoji pritožbenega sodišča le-ta odmerjena ustrezno, primerna je tudi celokupna odškodnina.

Temeljni načeli za odmero pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine Načelo individualizacije izhaja iz konkretnega oškodovanca in obsega in vsebine telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestilo, ki naj oškodovancu nudi pravično denarno zadoščenje. V zvezi z načelom pravičnosti je tudi drugo načelo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in v načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz obrazložitve sodbe je jasno razbrati, da je svojo presojo glede primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo oprlo na ugotovljeno dejansko stanje.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Glede odškodnine za to obliko škode je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, da je poškodba zapustila trajne posledice, prst je skrčen, negibljiv, brez prave moči, predvsem je funkcija levice oslabljena pri finih gibih, oslabljena je moč levice, pri nižji temperaturi prst pobledi in mora nositi tožnica rokavice, tudi v manj hladnem vremenu. Ugotovljeno je, da mora v dela vlagati več napora, tudi ko dela kot frizerka (razlogi na strani 6 in prvi odst. na strani 9 sodbe). Zato ne drži, da razlogov o tem ni. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih je pravilno uporabljen 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - OZ.

Pritožba postavlja pod vprašaj obstoj hudih telesnih bolečin, spregleda pa, da je tožnica morala prestati štiri operacije, številne terapije in pogosto obiskovati bolnišnico oz. biti podvržena zdravstvenim pregledom. Tako je morala opraviti RTG slikanje, imobiliziran je bil sredinec in sosednji prst v mavcu, prejeto tudi analgetično zdravilo v veno, kar kaže, da so bile bolečine hude, potrdil pa jih je tudi izvedenec, kar ugotavlja sama pritožba, ko je zapisal, da je tožnica trpela fizične bolečine srednje do hujše intenzitete od poškodbe pa vse do oktobra 2004. Tudi zdravljenje je bilo dolgotrajno, še 25.7.2003 je bila zaradi hudih bolečin pregledana v urgentni kirurški ambulanti, kjer so ji odstranili opornico in namestili mavčevo longeto, po prvem operativnem posegu (repozicija kostnega odlomka s fiksacijo v primernem položaju z ustrezno kovinsko žico – več tednov po dogodku - 29.7.2003) ter je imela naročeno hlajenje prsta in analgetik z masažo z mazilom, koščica je bila odstranjena 20.8.2003, sledile so fizioterapije z razgibavanjem, ultrazvok ter je dobila posebno opornico v ustreznem centru v Ljubljani, pa se kljub temu stanje, t.j. otekline in bolečine, ki se jim je pridružila še deformacija prstov, ni izboljšalo. Zato je bilo treba nadaljevati zdravljenje pri specialistu plastične in rekonstruktivne kirurgije v bolnišnici, kjer je bila še dvakrat operirana 15.12.2003 in 13.9.2004 ter je vmes morala izvajati razgibavanje in dodatne terapije, a je kljub temu prst danes deformiran, v poškodovanem sklepu otečen in minimalno gibljiv – sredinec levice. Med zdravljenjem je bila podana tudi nemožnost uporabe leve roke zaradi operacij in številnih pregledov. Vse prestane nevšečnosti in bolečine pa utemeljujejo dosojeno odškodnino.

V primernem znesku je dosojena tudi odškodnina za pretrpljeni strah, tako primarni ob dogodku, kot sekundarni, zaradi izida zdravljenja, upoštevaje navedene okoliščine. O tem je izpovedala tožnica, strah pa je objektivno potrdil tudi izvedenec. Da je primarni strah bil intenziven, je ugotovljeno, tako je tudi tožnica izpovedala, da ji je bilo od strahu celo slabo in se je tresla. Že dejanske ugotovitve glede primarnega strahu in strahu zaradi izida zdravljenja utemeljujejo prisojeno odškodnino in je tudi iz razlogov sodbe prve stopnje jasno, da je odškodnino priznalo zaradi primarnega strahu ob dogodku ter sekundarnega strahu zaradi izida zdravljenja in ne zaradi tega, ker se boji srečanja s toženko.

Ko je sodišče ugotavljalo, ali je pri tožnici podana podlaga za prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, je upoštevalo objektivne in subjektivne kriterije. Prvi je ta, ki nam pove, ali je oškodovankina zunanjost spremenjena, ugotovljeno je, da je. Ugotovljeno je tudi, da je le-to opazno, zaradi izrazite zadebeljenosti na področju prizadetega sklepa in delne ukrivljenosti za 15 stopinj, ker je gibljivost omenjena - težje stopnje, izgleda roka, posebej, ko tožnica skrči druge prste, dejansko skažena, gre za opazno spremembo zunanjosti prsta leve roke, ki je očitna, ter je ob tem sodišče upoštevalo tudi subjektivni kriterij, kot to doživlja tožnica, ki pred pogledi roko skriva in trpi ter se ljudje sprašujejo, kaj se je zgodilo in podoživlja dogodek. Odškodnina je zato prisojena v primernem znesku.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo: Pritožba prisoje odškodnine zaradi stroškov prevoza ne napada. Napada pa prisojo odškodnine zaradi izgubljenega dohodka oz. rente in se pritožbeno sodišče strinja z razlogi pritožbe. Sodišče prve stopnje, ki verjame tožnici, sledi njeni izpovedbi, da po dogodku dela bistveno manj, zaključi, da so „izvedeni dokazi potrdili, da je zmožna nadaljnjega opravljanja poklica, kar je potrdil tudi izvedenec s tem, ko je ugotovil, da so splošne življenjske aktivnosti le 2% zmanjšane in lahko oškodovanka še naprej opravlja enake zadolžitve kot pred tem, ter ni prikrajšana pri plači, le da mora zato vlagati več „napora“. Zatem pa zaključi, da je upravičena do rente oz. škode zaradi izgube dohodka do vložitve tožbe. Tak pristop je materialnopravno zmoten. Če mora nekdo v vsakodnevne aktivnosti vlagati več napora, je lahko to podlaga za prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa za prisojo odškodnine za gmotno škodo (tako tudi sodna praksa, na primer sodba VS RS II Ips ..in druge). Tudi zaključek sodišča, da je tožnica zaradi poškodbe potem, ko je po 13-mesečnem zdravljenju spet pričela z delom, izgubila kar nekaj strank, ni pravilen. Po eni strani je sodišče, ko je ocenilo dokaze, tudi izpovedbe prič, ki so se pri tožnici frizirale, zaključilo, da so nehale obiskovati tožnico po dogodku ter si našle novega frizerja, in so razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov v nasprotju z zapisniki ter je podana uveljavljena postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej bistvena postopkovna kršitev. Tako npr. pritožba opozarja na izpovedbo priče V. Č., ki je povedal, da ga tožnica še naprej frizira in ne, kar navaja sodišče, da ne zahaja več k tožnici. Tudi pravilno izpostavlja pritožba, da je priča E. Š. pojasnil, da ga tožnica frizira še naprej, kot ga je tudi pred tem, pa ocene izpovedbe te priče v sodbi ni. Tudi priča K. B., kar pravilno izpostavlja pritožba, je povedala, da po dogodku ne zahaja več k tožnici oz. tožnica k njej, zaradi ureditve frizure, vendar ne zato, ker je tožnica poškodovana in ima trajne posledice, zaradi katerih bi bilo delo oteženo, pač pa zato, ker se je znašla sama, sama si ureja frizuro. Tudi zaključka sodišča o utemeljenosti zahtevka po višini 375,00 EUR ni mogoče preizkusiti, in so razlogi, ko sodišče na eni strani navaja, da šest mesecev po dogodku tožnica nekaterih strank ni frizirala, zatem pa upošteva 13-mesečno obdobje (na kar opozarja tudi pritožba), v nasprotju med seboj. Tudi zaključek, da sedaj dela tožnica le še 10% prvotnega dela pred nezgodo, ni preverljiv. Razlogi so nejasni, med seboj v nasprotju, podana je tudi uradoma upoštevna bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar velja tudi za odločitev glede rente, ki je prisojena iz podobnih razlogov. Pravilno izpostavi pritožba tudi, da je sama tožnica pojasnila, da je v znesek, ki ga je računala za friziranje, vštela strošek za gorivo in potrebne aparate, včasih je kupila svoje aparate. To torej pomeni, da je treba ta strošek odbiti, ter mora tožnica, če želi z zahtevkom za plačilo izgubljenega zaslužka oz. rente uspeti, podati v postopku ustrezne navedbe, torej ne le glede dohodkov, pač pa tudi glede stroškov. Sodišče prve stopnje, ki je v tem delu materialno pravo zmotno uporabilo, navedb tožnice v tej smeri ni presodilo. Vse to bo moralo storiti v nadaljevanju, saj je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sodbo glede odločitve o povrnitvi škode zaradi izgube zaslužka ter plačila rente, razveljavilo, razveljavilo pa je tudi odločitev glede povrnitve 140,00 EUR zaradi stroškov zdravljenja. Po eni strani sodišče povzame ugotovitve izvedenca, o potrebi po pomoči le občasno, predvsem po prvih dneh po poškodbi in po vsaki operaciji, zatem pa zaključi, da so dokazi potrdili, da je tožnica v času zdravljenja (očitno 13 mesecev) potrebovala pomoč in je hči zaradi tega celo morala opustiti šolanje. Slednje naj bi izhajalo iz tožbenih navedb, kar je prav tako nezadosten razlog, le če te navedbe ne bi bile sporne (pa so bile), bi jih sodišče lahko vzelo kot podlago sodbe, ob predpostavki, da bi o tem podalo tudi ustrezne razloge, pa jih ni. Nadalje pa sodišče še navede, da je odškodnino določilo po prostem preudarku, ker ni ustrezne trditvene podlage, kar je procesno povsem zgrešeno in to tudi ne drži, saj je že v tožbi tožnica navedla, da je morala celo prvo leto imeti pomoč najbližjih, in tudi sodišče uvodoma zapiše, da je tožnica v času zdravljenja imela pomoč hčere. Gre za nejasne razloge ter je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je torej sodbo iz navedenih razlogov razveljavilo glede odločitve o plačilu odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka in tuje pomoči v znesku 3.640,00 EUR z obrestmi (70% od zneskov 5.000,00 in 200,00 EUR) na podlagi 354. člena ZPP, saj glede na njihovo naravo navedenih kršitev ni moglo samo odpraviti in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo postopkovne kršitve odpraviti in v okviru že podanih gornjih napotkov ponovno odločiti v zadevi.

Materialno zmotni so tudi razlogi glede plačila obresti od dneva nastanka škode za negmotno škodo, kar tudi pritožba pravilno graja. Te naj bi po stališču sodišča prve stopnje tekle od 9.7.2003, ko je škoda nastala. Razloge sodba torej ima in ne drži pritožbeni očitek, da razlogov ni, drži pa, da toženka zgolj ob dejstvu nastanka škode še ni bila tedaj tudi že v zamudi s plačilom škode. Odškodninska obveznost sicer po 165. členu OZ šteje za zapadlo v trenutku nastanka škode. Toda zamudne obresti lahko gredo le od tedaj, ko je nastala zamuda. Ta pa ni mogla nastopiti pred uveljavitvijo terjatve. Kdaj je bila terjatev uveljavljena, pa sodišče ne presodi. Od uveljavitve OZ 1.1.2002 dalje namreč oškodovancu gredo zamudne obresti (tudi glede na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS 26.6.2002 glede zamudnih obresti od odškodninskih terjatev, ki se odmerijo na dan izdaje sodne odločbe) lahko že od uveljavitve OZ 1.1.2002 dalje, če seveda zamuda ni nastala kasneje. Kdaj je zamuda nastala, pa določa 299. člen OZ, okoliščin v zvezi s tem pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo. Dejansko stanje zato ni ugotovljeno in je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo (355. člen ZPP) ter bo moralo v novem sojenju v okviru gornjih napotkov sodišče prve stopnje ugotoviti tudi, kdaj je nastopila zamuda, da bo lahko pravilno odločilo glede začetka teka obresti.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem obsegu pa je pritožbeno sodišča sodbo v ugodilnem delu potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (353. člen ZPP).

Ker je sodba delno razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških ter odločitev o pritožbenih stroških oz. stroških odgovora na pritožbo, pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).