Jedro

Kriterij za določitev preživnine z začasno odredbo ni ustrezen življenjski standard otroka, ampak njegovo nujno preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo, s katero je mladoletno hčerko pravdnih strank začasno zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici – materi, tožencu pa je naložilo plačevanje začasne preživnine v znesku 150,00 EUR od dneva izdaje začasne odredbe dalje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki izpodbija odločitev o višini začasne preživnine. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da določi višjo začasno preživnino. Navaja, da je prvo sodišče upoštevalo samo nujne stroške. Prvo sodišče je pri tem prenizko ocenilo stroške oblačil in obutve, stroške osebne higiene in stroške hrane. Sodišče bi moralo upoštevati med otrokovimi potrebami tudi stroške letnega dopusta. Tudi pri določitvi preživnine z začasno odredbo mora sodišče upoštevati določbe 129. člena in 129. a člena ZZZDR. Potrebe mladoletne M. so višje, kot je to upoštevalo prvo sodišče. Glede režijskih stroškov niso povsem točne navedbe prvega sodišča, da jih mati ne plačuje, saj je tožnica pojasnila, da se bosta o tem z očetom dogovorila pozneje. Glede na višino osebnih dohodkov staršev otroka je določena začasna preživnina prenizka. Ker mati v celoti skrbi za mladoletnega otroka bi moralo prvo sodišče upoštevati, da je toženec dolžan prispevati za kritje stroškov preživljanja otroka 70 %, mati pa 30 %.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je izdalo začasno odredbo o preživnini po uradni dolžnosti na podlagi 411. člena ZPP. Tudi v tem primeru velja, da pride izdaja začasne odredbe v poštev le tedaj, ko je z njo potrebno preprečiti nastanek težko nadomestljive škode oziroma ko je ogroženo otrokovo preživljanje. Prvo sodišče je v tem pogledu upoštevalo pravilno izhodišče za svojo odločitev. Kriterij za določitev preživnine z začasno odredbo ni ustrezen življenjski standard otroka, ampak njegovo nujno preživljanje.

6. Pritožba zato neutemeljeno graja, da bi moralo prvo sodišče namesto nujnih stroškov otrokovega preživljanja upoštevati njegove celotne potrebe v okviru 129. a člena ZZZDR. Začasna odredba o preživnini, ki jo je dolžan plačevati toženec, mora biti tolikšna, da je z njo, ob upoštevanju istočasnega prispevka matere otroka, zagotovljeno kritje otrokovih eksistenčnih potreb. Zato pri določitvi začasne preživnine ni mogoče upoštevati vseh (ostalih) otrokovih potreb in tudi ne njihove polne višine, kot je to potrebno pri končni določitvi preživnine s sodbo.

7. Glede na materine dohodke in otrokove nujne potrebe je začasna preživnina v znesku 150,00 EUR dovolj velika, da ne bo ogroženo nujno preživljanje mladoletne M. Za drugačen zaključek pritožba tudi ne ponuja nobenih relevantnih trditev.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v obrazložitvi sklepa prvega sodišča prišlo do očitne pisne pomote. Medtem ko je prvo sodišče v izreku določilo, da je toženec dolžan plačevati začasno preživnino od dneva izdaje začasne odredbe dalje (II. točka), je v obrazložitvi pomotoma navedlo, da je začasna preživnina določena od vložitve tožbe dalje (9. točka). Prvo sodišče bo to pomoto lahko popravilo z ustreznim sklepom (328. člen ZPP).