Jedro

Tožeči stranki je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka ji je očitala, da je rezervirala letalske karte, ne da bi za to predhodno pridobila odobritev nadrejenega, s čimer je kršila delovna navodila. V okoliščinah, ko direktor tožene stranke ni povedal tožeči stranki, da potovanja ne bo (zaradi konflikta interesov), temveč je zahteval neka dodatna pojasnila, ki jih takrat očitno sploh ni potreboval, je po doslej znanih podatkih mogoče sklepati, da je tožeča stranka v dobri veri rezervirala vozovnico, saj se je z rezervacijo že mudilo, pri čemer si je tožeča stranka ves čas prizadevala pridobiti informacijo o odobritvi službene poti. Zato tožeči stranki po doslej znanih dejstvih ni mogoče očitati, da je kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2012 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2012 in še vedno traja, oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 10. 11. 2012 dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 10. 11. 2012 do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.193,66 EUR in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter odvesti vse davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 10. 11. 2012 izplačati razliko v plači in sicer je dolžna za mesec oktober 2012 obračunati razliko v plači v bruto znesku 77,40 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila in za november 2012 obračunati razliko v plači v bruto znesku 207,31 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2012 dalje do plačila, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. V postopku je bilo dokazano, kar je zatrjevala tožeča stranka, da je bilo pri naročanju in rezervaciji letalskih vozovnic povsem običajno, da so se te, predvsem za službeno potovanje, ki jih je na koncu plačala farmacevtska družba, naročala in rezervirala tudi, če še ni bil podpisan predlog za odobritev službenega potovanja. Zlasti je to veljalo za primere, ko se je z rezervacijo vozovnice mudilo, direktor pa ni bil dosegljiv. Priča A.A. je povedala, da se je občasno zgodilo, da je bila rezervacija letalske karte pri pogodbeniku narejena tudi na podlagi ustnega zagotovila potujočega delavca in da pisne odobritve s strani nadrejenega še ni imela. Priča B.B., za katerega je tožeča stranka rezervirala letalsko vozovnico, pa je izpovedala, da je bil z letnim planom določen kot nosilec nadzora in da je bilo to službeno potovanje planirano že od začetka leta. Povedala je, da je bil nalog pripravljen in da so bili usklajeni termini letenja. Od tožeče stranke je pričakovala, oziroma od nje celo zahtevala, da rezervira letalsko vozovnico, saj je priča pričakovala, da bo tožeča stranka zagotovila, da bo v soboto lahko šla na službeno pot. To je od tožeče stranke zahtevala zato, ker je za takšne službene poti bilo vedno vse urejeno in nikoli niso imeli nobenih problemov. Niti priča B.B. niti poslovna sekretarka A.A., prav tako tudi ne tožeča stranka, niso vedeli, da direktor tožene stranke ne bo odobril službenega potovanja, prav tako niso vedeli za razlog, ki je bil konflikt interesov. V kolikor bi to vedeli, ali če bi bilo to vsaj tožeči stranki sporočeno, do rezervacije letalskih vozovnic ne bi prišlo. Edina pripomba direktorja je bila, zakaj se potuje v poslovnem in ne v ekonomskem razredu, čeprav je že tedaj, ko je dal to pripombo, vedel, da B.B. ne bo šel na službeno pot zaradi konflikta interesov, pa tega nikomur, razen priči C.C., ni povedal. Priča C.C. je izpovedala, da je bil konflikt interesov ugotovljen kakšen teden pred službeno potjo, torej še preden je tožeča stranka dala direktorju predlog službene poti oziroma nalog v podpis in preden je rezervirala vozovnico. Direktor je šele v petek popoldan, to je en dan pred službeno potjo, obvestil B.B., da na službeno pot ne bo šel, zato je bila letalska vozovnica stornirana. Tožeča stranka se je v zvezi z letalsko vozovnico posvetovala s pričo C.C., vendar ji ta odgovora ni dala, temveč ji je rekla, da nima časa in da naj zadevo sama uredi. To je priča tudi potrdila, zato je bila tožeča stranka primorana zadevo sama urediti. Tožeči stranki kot tudi poslovni sekretarki je bilo znano samo to, da je direktorja zanimalo, zakaj B.B. potuje v poslovnem razredu, čeprav mu je bilo zagotovo tudi znano, da se za taka potovanja vedno kupujejo vozovnice za poslovni razred, ker to med drugim zahteva tudi naročnik, v konkretnem primeru je bila to D. d.d., ki je bila tudi plačnik službenega potovanja. Glede na to, da tožeči stranki ni bilo posredovano, da naj ne rezervira letalske karte, da se je z rezervacijo mudilo, da je B.B. pritiskal na tožečo stranko in od nje celo zahteval, da naj karto rezervira, ker jo je nujno potreboval, ter glede na dejstvo, da je vodja inšpektorjev ter s tem zasedal tudi višji položaj pri toženi stranki od tožeče stranke, in ker je bilo službeno potovanje planirano že v začetku leta, se je tožeča stranka odločila (pri tem pa ji C.C. ni hotela pomagati), da letalsko vozovnico rezervira, saj bi s tem preprečila nastanek še večje škode, če inšpektor B.B. ne bi mogel na službeno pot. Direktor pa je bil za tožečo stranko nedosegljiv, kar ji je verjeti, saj ga ni mogel na telefon dobiti niti B.B., ki je želel z njim urediti vse potrebno za službeno pot. Nadalje pritožba povzema izpoved priče A.A., da so bile službene poti inšpektorjev planirane vnaprej z letnim načrtom, ki ga je odobril direktor tožene stranke. Na podlagi tega letnega načrta so se službene poti tudi izvajale. Res je, da bi moral v konkretnem primeru službeno pot B.B. odrediti direktor tožene stranke, vendar je bilo vsem znano, da je bila ta pot planirana že od začetka leta, vedelo se je, da bo na njo šel B.B., pa kljub temu direktor vse do dneva pred odhodom ni podal nobenih pripomb oziroma zadržkov, zakaj B.B. ne bi smel na službeno pot. Vendar pa je bilo običajno in ustaljeno naročanje drugačno v primeru, če se je na službeno potovanje mudilo in se je podpis na nalogu dobil za nazaj, saj je šlo že za dalj časa v naprej planirano potovanje. Glede na vse okoliščine in ker je direktor želel samo pojasnilo, zakaj karta za poslovni razred, je bila tožeča stranka v dobri veri, da bo službena pot, tako kot vedno do tedaj, odobrena. Situacija je bil v tem primeru povsem enaka prejšnjim, ko se je letalska vozovnica rezervirala pred podpisom naloga in ni drugačna, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zaključek sodišča, da je tožeča stranka v tem primeru vedela, da ima direktor pomisleke glede službenega potovanja, ker je morala napisati dodatno obrazložitev glede stroškov, je napačen. Na podlagi tega tožeča stranka ni mogla vedeti, da ima direktor pomisleke, saj mu je obrazložila, zakaj se kupuje vozovnico za poslovni razred in prav tako so vsi vedeli, da se medcelinski leti opravljajo v poslovnem razredu, to je bila tudi zahteva naročnika. Okoliščine, da je direktor želel samo pojasnilo in da je B.B. od nje celo zahteval, da naj rezervira karte, da jo je v zvezi s tem večkrat klical, opravičujejo tožečo stranko, da je karto naročila. Če je ne bi, bi lahko nastala večja škoda in bi tožeča stranka hujše kršila delovne obveznosti in bi ravnala s hudo malomarnostjo. Napačna in z nobenim dokazom ni podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bil zaradi bistveno višje cene kart v poslovnem razredu v primerjavi z ekonomskem razredom strošek stornacije letalske karte višji. To ne drži, ker je v ekonomskem razredu strošek stornacije enak celotnemu znesku karte. Tožeča stranka poudarja, da gre za dogodek, ki dejansko ni imel nobenih hujših posledic, toženi stranki je nastala škoda v znesku 269,33 EUR in ne 538,66 EUR, kot se navaja v izpodbijani sodbi, saj je zoper tožečo stranko tekel postopek izredne odpovedi, strošek stornacije karte za B.B. je znašal 269,33 EUR: Preostali znesek pa se je nanašal na stornacijo letalske vozovnice za kraj E. za F.F., za to stornacijo pa zoper tožečo stranko ni tekel postopek izredne odpovedi. Očitno pa je v tem primeru ravnala pravilno, ko je za F.F. naročila letalsko karto, čeprav tudi on ni odšel v kraj E.. Opozarja, da je svoje delo 18 let opravljala vestno in dobro, da ni nikoli prejela opomina v zvezi s svojim delom ter da je v primeru naročanja šlo za dogodek, ko je tožeča stranka ravnala v prepričanju, da je službeno potovanje odobreno in ni nobenih zadržkov, da B.B. ne bi šel na službeno pot. Tožeči stranki zato ni mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na način dela in nujnost potovanja od povprečnega človeka ne bi mogli pričakovati, da z rezervacijo počaka vse do pisne odobritve s strani direktorja. Povprečni človek v taki situaciji, ko mu ne bi bil znan običajen in ustaljen način naročanja kart in sicer tudi v primeru, ko službena pot še ne bi bila odobrena s strani direktorja, ne bi verjetno naredil nič, tožeča stranka pa je glede na njeno dosedanje delo in izkušnje pravilno ravnala in glede na vse okoliščine primera pravilno rezervirala letalsko vozovnico. Ne gre tudi za tako hudo kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ravnanje tožeče stranke ni moglo povzročiti izgube zaupanja pri toženi stranki. Tožeča stranka bi zavestno ravnala v nasprotju z navodili, če bi ji direktor tožene stranke izrecno prepovedal rezervirati letalsko karto, tega pa ni storil, čeprav je vedel, da je službena pot že dalj časa planirana in čeprav je že šest dni pred odhodom vedel za razlog konflikta interesov, vendar je šele dan pred odhodkom B.B. in s tem tožečo stranko ter poslovno sekretarko obvestil. Tožeča stranka ni niti naklepoma niti iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja ter je mogoče v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR šteti, da niso podani pogoji, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega procesa še naprej. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopa, saj se se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ključnih izvedenih dokazov. Prav tako ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 2. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožeči stranki je bila dne 9. 11. 2012 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012, ki jo je sklenila za opravljanje dela na delovnem mestu G. v Vodstvu, Sekretariat. Tožena stranka ji je očitala, da je dne 11. 10. 2012 rezervirala letalske karte v vrednosti 5.201,66 EUR, ne da bi za to predhodno pridobila odobritev nadrejenega, s čemer je kršila delovna navodila. Odobritve stroškov službenega potovanja tožeča stranka ni pridobila niti kasneje, saj se direktor tožene stranke s predlogom ni strinjal, posledično pa je prišlo do stornacije rezervacije potovanja, toženi stranki pa naj bi nastala škoda v višini najmanj 538,66 EUR. S svojim ravnanjem naj bi kršila 31., 32. in 35. člen ZDR, ter 19. člen Pravilnika o podpisovanju dokumentov za JA ..., ki določa, da pogodbe za izvajanje dejavnosti agencije oziroma pogodbe, naročilnice in prijavnice, iz katerih sledijo materialne obveznosti ali terjatve agencije, podpiše direktor ali od njega pooblaščena oseba, kar pa tožeča stranka ni bila. Zato ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Po oceni izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v celoti izostala dokazna ocena tistega dela pričanja C.C., vodje sektorja za podporo poslovnim procesom pri toženi stranki, v katerem je izpovedala, da je bil konflikt interesov pri inšpektorju B.B. ugotovljen že en teden pred načrtovanim odhodom inšpektorja B.B. na službeno pot na Kitajsko. Ker je v svojem zaslišanju direktor tožene stranke izpovedal, da je za službeno pot izvedel kakšen teden in pol pred odhodom in je moral preveriti še določene stvari v zvezi s konfliktom interesov, ter je to zvedel nekaj dni pred samo službeno potjo, bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kdaj je direktor zvedel za konflikt interesov. Sodišče prve stopnje je povzelo časovni potek dogodkov, od 8. 10. 2012 (ponedeljek), ko je B.B. tožečo stranko seznanil, da gre 13. 10. 2012 (sobota) na potovanje na Kitajsko, do tega, da je direktor, po tem, ko mu je tožeča stranka preko A.A. predala predlog službenega potovanja, zahteval dodatna pojasnila samo glede višine stroškov potovanja (poslovni ali ekonomski razred), kar je tožeča stranka tudi takoj storila. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka karte rezervirala v četrtek 11. 10. 2012. Glede na obrazloženo, ko je bilo direktorju tožene stranke že en teden in pol pred odhodom znano, da lahko obstoji konflikt interesov (po izpovedi priče C.C. je bil konflikt interesov že znan en teden pred odhodom), je mogoče po doslej znanih podatkih sklepati, da je bil direktorju konflikt interesov vsekakor znan, preden je tožeča stranka rezervirala karte. Za presojo ravnanja tožeče stranke je bistveno to, da direktor kljub takšni ugotovitvi tožeče stranke ni seznanil s tem dejstvom. Čeprav se je po izpovedi C.C. za to vedelo že en teden prej, je direktor od tožeče stranke zahteval dodatna pojasnila, ki so se nanašala zgolj na vprašanje cene letalskih kart. To pa pomeni, da tožeči stranki ni bilo znano, da obstaja že ugotovljen konflikt interesov, temveč da je sporna le cena letalskih kart. Po doslej znanih podatkih v spisu tožeča stranka torej ni dobila informacije, da službena pot ne bo odobrena, temveč je direktor od nje zahteval pojasnilo, zakaj je predviden let v poslovnem razredu in ne v ekonomskem razredu. Po tej zahtevi je tožeča stranka pripravila pojasnilo ter ga posredovala direktorju in (po izpovedi priče A.A.) večkrat vprašala, kaj je z nalogom. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do izpovedi tožeče stranke, da z direktorjem ni mogla komunicirati, ker zanjo ni bil dosegljiv drugače kot preko poslovne sekretarke, torej preko A.A.. Enako velja tudi za informacije, ki jih je imel inšpektor B.B.. Ta je v svojem pričanju potrdil, da je od tožeče stranke celo zahteval ureditev rezervacije in jo večkrat klical. Prav tako je prepričljivo pojasnil, da je direktorja večkrat klical, vendar mu ta ni hotel odgovoriti na njegove klice. V tem delu je torej izpoved priče B.B. drugačna od tega, kar je trdila priča C.C. in sicer, da je bil direktor vedno dosegljiv in ga je bilo mogoče kontaktirati po e-mailu ali telefonu.

V tem delu je torej sodišče prve stopnje povsem prezrlo dejanske okoliščine primera ter svojo odločitev oprlo zgolj na dejstvo, da je po pisnih navodilih tožene stranke lahko odobril službeno potovanje le direktor in šele potem je bilo možno rezervirati letalsko karto. V obravnavanem primeru je treba izhajati predvsem iz dejanskih okoliščin, saj se delodajalec ne more sklicevati na pisna navodila, v kolikor sam ravna tako, da delavec dobi od delodajalca drugačne (ustne) informacije oziroma nejasne informacije glede opravljanja svojega dela. Direktor tožene stranki ni tožeče stranke niti v ponedeljek (8. 10. 2012) niti kasneje seznanil, da službenega potovanja ne bo, ker se je že odločil (vsaj nekaj dni pred odhodom), da obstaja konflikt interesov in da potnega naloga ne bo podpisal. Kljub temu pa je od tožeče stranke zahteval dopolnitev predloga službenega potovanja oziroma pojasnila, ki so se nanašale le na vprašanje cene vozovnice, ne pa na to, da pot sploh ne bi bila odobrena. Glede na tako informacijo oziroma zahtevo, ki jo je tožeča stranka dobila od direktorja, in sicer, da je sporna le cena, glede česar pa je tožeča stranka pojasnila, da je rezervirala najcenejšo karto pri pogodbenih agencijah, ki so za toženo stranko organizirale prevoz oziroma polete, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z navodilom tožene stranke.

Potrebno pa je tudi upoštevati, da je bila tožeča stranka zaposlena na nižje sistemiziranem delovnem mestu kot inšpektor B.B.. Čeprav iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil inšpektor njej neposredno nadrejen, je utemeljeno čutila pritisk, kar je potrdil tudi inšpektor B.B., da mora za inšpektorja rezervirati letalsko karto, kar je bil navsezadnje ustaljen način dela. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi tožeče stranke, da je od B.B. prejela elektronsko sporočilo ter da je bila prepričana, da je vse potrjeno, prav zaradi njegovega večkratnega prepričevanja in zatrjevanja, da je vse urejeno. V okoliščinah, ko direktor tožene stranke ni povedal tožeči stranki, da potovanja ne bo (zaradi konflikta interesov), temveč je zahteval neka dodatna pojasnila, ki jih takrat očitno sploh ni potreboval, je po doslej znanih podatkih mogoče sklepati, da je tožeča stranka v dobri veri rezervirala vozovnico, saj se je z rezervacijo že mudilo, pri čemer si je tožeča stranka ves čas prizadevala pridobiti informacijo o odobritvi službene poti. Zato tožeči stranki po doslej znanih dejstvih ni mogoče očitati, da je kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR s tem, ko naj bi kršila 19. člen Pravilnika o podpisovanju dokumentov JA ..., saj ni mogoče šteti, da je ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči, da bi podala ustrezna pojasnila, ki jih je direktor od nje zahteval, pri čemer je ravnala v skladu z ustaljeno prakso naročanja letalskih kart pri toženi stranki, ko se je z rezervacijo mudilo in je bil nalog odobren za nazaj, kot izhaja iz izpovedbe tožeče stranke ter pričanja A.A.. Ne gre prezreti, kar utemeljeno opozarja pritožba, da so bila ta potovanja planirana že na začetku leta ter da se je tožeča stranka utemeljeno bala, da bi zaradi nerezervacije letalskih kart nastala hujša škoda, ker do službenega potovanja ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, zakaj je direktor šele zadnji dan pred službenim potovanjem (pri čemer gre za službeno potovanje na Kitajsko, glede katerega je težko čakati odobritev prav do zadnjega dne pred odhodom, zaradi priprav na odhod) obvestil B.B. in tožečo stranko, da službenega potovanja ne bo, čeprav naj bi po lastni izpovedi za to vedel že nekaj dni prej. V kolikor je B.B., kot je sam zatrjeval, večkrat klical direktorja, ki mu na klice ni odgovoril, je najmanj nenavadno, da je direktor s to informacijo čakal do zadnjega dne, ko je bila karta že rezervirana.

Glede na navedeno pa pritožbeno sodišče že sedaj ugotavlja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, zaradi izgube zaupanja tožene stranke. Tožeča stranka v danih okoliščinah ni storila ničesar, zaradi česar bi tožena stranka izgubila zaupanje v njeno delo. Ker se je z rezervacijo mudilo, direktor pa ji ni dal takšnih informacij, ki bi ji jasno in nedvoumno povedale, da letalskih kart ne sme rezervirati in ko tudi inšpektor B.B. ni mogel od direktorja pridobiti ustrezne informacije o tem, ali gre na potovanje, od tožeče stranke pa se je pričakovalo, da v časovni stiski uredi vse potrebno za rezervacijo (in to je po do sedaj znanih podatkih tudi storila), ni izkazanih razlogov, da bi lahko tožena stranka izgubila zaupanje v njeno delo. Posebej tudi ob dejstvu, kar tožena stranka izrecno ne prereka, da tožeča stranka v vseh letih zaposlitve pri toženi stranki ni bila deležna kakršnihkoli očitkov v zvezi z opravljanjem njenega dela.

Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej s podrobnim zaslišanjem priče C.C. in direktorja tožene stranke, kdaj je bila sprejeta odločitev, da obstaja konflikt interesov, zaradi katerih B.B. ni šel na službeno potovanje ter zakaj je direktor od tožeče stranke zahteval dodatna pojasnila, v kolikor se je morebiti že pred tem odločil, da B.B. ne gre na službeno potovanje, ker je ugotovil konflikt interesov. Prav tako bo moralo ugotoviti, zakaj ni B.B. vse do zadnjega dne pred odhodom odgovoril na njegove klice oziroma poizvedbe, ali je pot odobrena, zaradi česar je B.B. zahteval od tožeče stranke, da rezervira letalsko karto. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri ter se opredelilo tudi do vseh ostalih okoliščin primera, predvsem do zatrjevanja tožeče stranke in priče A.A., da so se karte v primeru, ko se je mudilo, rezervirale tudi, če nalog za službeno potovanje še ni bil odobren, bo lahko odločilo o tem, ali je tožeča stranka naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Posebej bo moralo upoštevati zgoraj predstavljeno stališče, da se delodajalec ne more sklicevati na pisna navodila, če delavcu daje drugačna ustna navodila ali odredbe oziroma dvoumne informacije. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno pa iz doslej znanih podatkov izhaja, da tožnica ni ravnala tako, da bi to lahko kakorkoli povzročilo porušenje zaupanja pri delodajalcu v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR.

Ker se v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, prav tako pa ni ugotovilo nekaterih pravno odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, saj je ocenilo, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje bi v tem primeru prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP, strankam pa bi bila tudi kršena z Ustavo RS zajamčena pravica stranke do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.