Jedro

Če bi držala tožnikova trditev, da se odločitev v kazenskem postopku in v delovnem sporu nanaša na identično dejansko stanje, potem bi bilo delovno sodišče vezano na obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, pa še to omejeno - le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V spornem primeru pa v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba, pač pa zavrnilna sodba, ki ne temelji na ugotavljanju dejanskega stanja, pač pa na procesnem dejanju - umiku obtožnega akta. Kot je pojasnila tožena stranka, pregona ni prevzela zaradi stroškov in ker nima nobenega interesa, da bi bil tožnik kaznovan v kazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožnika za obnovo postopka zavrne in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo 11. točko prvega odstavka 394. člena ZPP, saj ni relevantna zgolj obsodilna sodba, ampak tudi druge odločbe kazenskega sodišča. Sodišče samo ne navaja razlogov za stališče, pač pa se sklicuje na stališča dr. A.A. in mag. B.B., ki sta sicer prvovrstna pravnika, ne more pa njuno mnenje nadomestiti razlogov odločitve sodišča. Tudi sodna praksa ni pravni vir. Kazensko sodišče ni sledilo delodajalčevim navedbam in dokaznim predlogom. Tožnik ni storil, kar se mu je očitalo v kazenskem postopku in v postopku glede odpovedi. ODT in pooblaščenec sta odstopila od kazenskega pregona in izdana je bila zavrnilna sodba - o zavrnitvi obtožbe zoper tožnika. Izkazano je, da tožnik ni kradel goriva. Sodišče se do navedb iz predloga ni opredelilo. Obnova postopka je primeren institut za popravo napake, ki jo je delovno sodišče storilo pri ugotavljanju materialne resnice v postopku iz naslova izredne odpovedi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da izdana kazenska zavrnilna sodba ni meritorna, ampak procesna odločitev, saj temelji na umiku obtožnega predloga in dejstvu, da se tožena stranka ni odločila nadaljevati pregona.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb iz predloga za obnovo postopka, ter da sklep ne vsebuje razlogov za odločitev (smiselno uveljavljana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi se sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na teorijo in sodno prakso, kar pa ne drži. Opredelilo se je do ključnega vprašanja, ali je izdaja zavrnilne sodbe v kazenskem postopku podlaga za ugoditev tožnikovemu predlogu za obnovo postopka v delovnem sporu iz naslova nezakonite izredne odpovedi (sodba sodišča prve stopnje Pd 186/2017 z dne 12. 1. 2018 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 281/2018 z dne 22. 8. 2018). Tožnik namreč navaja, da naj bi se mu v kazenskem postopku očitalo enako kot v izredni odpovedi.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnikov predlog za obnovo postopka ni utemeljen, saj ni podan obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

8. Okrajno sodišče v Mariboru je 20. 12. 2018 izdalo sodbo III K 56905/2017, s katero je obtožbo zoper tožnika kot obdolženca zavrnilo iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP, ki določa, da sodišče izreče sodbo, s katero zavrne obtožbo, če je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo.

9. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Če bi držala tožnikova trditev, da se odločitev v kazenskem postopku in v delovnem sporu nanaša na identično dejansko stanje, potem bi bilo delovno sodišče vezano na obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, pa še to omejeno - le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V spornem primeru pa v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba, pač pa zavrnilna sodba, ki ne temelji na ugotavljanju dejanskega stanja, pač pa na procesnem dejanju - umiku obtožnega akta. Kot je pojasnila tožena stranka, pregona ni prevzela zaradi stroškov in ker nima nobenega interesa, da bi bil tožnik kaznovan v kazenskem postopku.

10. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na zakonodajalčev namen, da navedeni obnovitveni razlog, uveden z zadnjo novelo ZPP-E, izhaja iz predpostavke, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila. Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer takšno, da je posledica kazenska obsodilna1 sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka2. 11. A tudi, če bi bila v kazenskem postopku izdana obsodilna sodba, to (pod pogojem, da bi šlo res za identično dejansko stanje) samo po sebi še ne bi imelo za posledico utemeljenost predloga za obnovo postopka, saj je delovno sodišče ugotovilo zakonitost izredne odpovedi ne le iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja), ampak tudi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

12. Izdaja navedene kazenske sodbe ni razlog za obnovo postopka v delovnem sporu iz naslova nezakonite odpovedi. Zato se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi (2. točka 365. člena ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih sama nosi svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Obratno, torej kazenska oprostilna sodba, ne učinkuje. Galič, A., ZPP z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, 6., dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 61. Tudi Štraus, R., Novela ZPP-E 2017 s komentarjem, Maribor, 2017, str. 219. 2 Glej sklep VSL II Cp 1726/2018 z dne 24. 12. 2018.