Jedro

Pravnomočnost izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju. Pozitivna funkcija pravnomočnosti se kaže v tem, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično. Pravnomočno odločbo lahko stranka izpodbija le z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za to izpolnjeni ustrezni zakonski pogoji. To pomeni, da tudi upravni organ v materialno pravnomočno odločbo, razen v primerih izrednih pravnih sredstev, ne more posegati niti ob spremembi pravnega in niti ob spremembi dejanskega stanja. Na pravnomočnost so vezane tako stranke, kot sodišče. Pravnomočnost tako ozdravi napake, ki so se pri izdaji odločbe morebiti zgodile.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila z odločbo tožene stranke št. 3 4 4078809 z dne 5. 12. 2001 odmerjena vdovska pokojnina po pokojnem možu v znesku 39.896,94 takratnih SIT mesečno. Navedena odločba je postala pravnomočna. Dne 17. 6. 2004 je tožnica predlagala novo odmero vdovske pokojnine zaradi novo ugotovljene plače pokojnega zavarovanca. Pri odločanju o tožničinem predlogu za novo odmero pokojnine, je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnici v letu 2001 pomotoma (zaradi neutemeljenega upoštevanja družinske pokojnine za še enega družinskega člana) odmerjena prenizka pokojnina. Z odločbama št. 3 4 4078809 z dne 11. 8. 2004 in št. 4078809 z dne 15. 9. 2004 je zato tožena stranka tožnici na novo odmerila pokojnino v višini 85.115,95 takratnih SIT, z veljavnostjo od 1. 7. 2004 dalje in z navedenima odločbama nadomestila odločbo z dne 5. 12. 2001. 2. Tožnica je pred sodiščem izpodbijala navedeni odločbi tožene stranke, kolikor sta določali izplačilo nove višine pokojnine le od 1. 7. 2004 dalje, in uveljavljala plačilo razlike pokojnine tudi za nazaj v skupnem znesku 6.671,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je s sodbo Ps 1494/2004 z dne 8. 9. 2006 tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje odločitev glede plačila zahtevanega denarnega zneska razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o tožničinem zahtevku odloči tudi z vidika odškodninske odgovornosti tožene stranke, pritožbo glede zavrnitve zahtevka za odpravo odločb tožene stranke o novi odmeri pokojnine pa zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sodba in sklep Psp 982/2006-2 z dne 3. 10. 2007).

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica zaradi nepravilne odmere vdovske pokojnine v letu 2001 v času od 21. 7. 2001 do 1. 7. (pravilno 30. 6.) 2004 zaradi napake tožene stranke, torej njenega nedopustnega ravnanja, oškodovana za 4.967,70 EUR. Zato je do tega zneska tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke in od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik tožnici prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti.

4. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo in tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo o tožničini pravici do vdovske pokojnine in njeni višini pravnomočno odločeno, tako da predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da sta dva senata v zadevi zavzela različna materialno pravna stališča. Navaja, da bi morala tožena stranka napako pri odmeri pokojnine v letu 2001 sama popraviti v internem revizijskem postopku. Odškodninsko odgovornost tožene stranke ureja tudi 276. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Zaradi napake v letu 2001 je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, tožnica pa je bila zaradi te napake oškodovana in pahnjena v pomanjkanje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

9. Tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato s tega vidika sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

10. Na podlagi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika (OZ). Na podlagi 132. člena OZ je škoda zmanjšanje premoženja oziroma preprečitev povečanja premoženja, pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe. V vseh primerih pa se za priznanje pravno priznane škode zahteva, da je takšna škoda povzročena s protipravnim oziroma sicer nedopustnim ravnanjem.

11. Na podlagi 249. člena ZPIZ-1 tožena stranka o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ni s tem zakonom drugače določeno. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima zavarovanec oziroma upravičenec pravico do pritožbe (251. člen ZPIZ-1), dokončno odločba zavoda pa lahko upravičenec v roku 30 dni izpodbija pred sodiščem v socialnem sporu (252. člen ZPIZ-1 in 58. člen ZDSS-1). Odločba tožene stranke o priznanju pravice, zoper katero ni vložena pritožba, postane pravnomočna že na podlagi določb 255. člena ZUP s potekom pritožbenega roka, odločba, zoper katero je bilo pravočasno vendar neuspešno uveljavljeno sodno varstvo, pa s pravnomočnostjo odločitve sodišča (319. člen ZPP).

12. Pravnomočnost izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju. Pozitivna funkcija pravnomočnosti se kaže v tem, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično (1). Pravnomočno odločbo lahko stranka izpodbija le z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za to izpolnjeni ustrezni zakonski pogoji. To pomeni, da tudi upravni organ v materialno pravnomočno odločbo, razen v primerih izrednih pravnih sredstev, ne more posegati niti ob spremembi pravnega in niti ob spremembi dejanskega stanja (2). Na pravnomočnost so vezane tako stranke, kot sodišče. Pravnomočnost tako ozdravi napake, ki so se pri izdaji odločbe morebiti zgodile (3).

13. Glede na učinke pravnomočnosti se šteje, da je šla tožnici od 21. 7. 2001 dalje vdovska pokojnina v višini, kot ji je bila določena z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 2001 (z rednimi uskladitvami), od 1. 7. 2004 dalje pa pokojnina v višini, ki je bila določena z odločbo z dne 11. 8. 2004, ki je z navedenim dnem nadomestila odločbo z dne 5. 12. 2001 in je prav tako postala pravnomočna. Ker ni bilo sporno, da je tožena stranka pokojnino v skladu z navedenima odločbama že sproti izplačevala, tožnica do višjih izplačil v tej zvezi ni upravičena niti iz naslova plačila odškodnine in niti iz naslova neupravičene obogatitve tožene stranke, saj se šteje, da do pravno priznanega prikrajšanja v smislu pravno priznane škode oziroma pravno priznane neupravičene obogatitve, oziroma do protipravnega ravnanja tožene stranke v zvezi s tem ni prišlo.

14. V zvezi z revizijo odločb v smislu 254. člena ZPIZ-1 sodišče ni ugotovilo, da bi revizija vplivala na vsebino in pravnomočnost odločbe tožene stranke z dne 5. 12. 2001. 15. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožničin denarni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo, kot je navedeno v izreku.

Op. št. (1): Glej Betteto in ostali: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, stran 148. Op. št. (2): „Materialna pravnomočnost odločbe je torej institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je pri nas tudi ustavno-pravno zavarovan“. Breznik in ostali: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2008, stran 595. Op. št. (3): „Institut pravnomočnosti na račun načela materialne resnice in zakonitosti uveljavlja načelo pravne varnosti“ - Ude: Civilno procesno pravo, Ur. l., Ljubljana 2002, stran 311.