Jedro

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, vendar pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Sodišče upoštevaje tožbene ugovore tožnice, da ji poziv z dne 16. 2. 2021 ni bil osebno vročen ter tudi navedbe toženke, da podpis na vročilnici ni popolnoma enak ostalim podpisom tožnice, ugotavlja, da obstaja dvom, da je vročilnico ob prejemu poziva tožene stranke z dne 16. 2. 2021 res podpisala tožnica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 361/2021 z dne 22. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Trebnjem P 10/2020, zaradi plačila 18.000,00 EUR s pp.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Tožena stranka se med drugim sklicuje na 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. V skladu s prvim odstavkom 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi z 17. in 18. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) znaša višina relevantnega osnovnega zneska minimalnega dohodka po določbah ZSVarPre 402,18 EUR, višina premoženjskega cenzusa pa 19.304,64 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica solastnica večih nepremičnin, ki jih navaja in katerih vrednost po podatkih GURS znaša 20.727,37 EUR. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 16. 2. 2021, ki je bil tožnici osebno vročen 18. 2. 2021, pozvala, da se v roku osmih dni izjavi glede ugotovljenih okoliščin, ter da navede okoliščine iz tretjega dostavka 14. člena ZBPP, zaradi katerih je razpolaganje s premoženjem omejeno in iz sedmega v zvezi z osmim odstavkom 27. člena ZSVarPre, tako da izkaže, da si preživetja s to nepremičnino ne more zagotoviti, zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. Tožnica se na navedeni poziv ni odzvala, zato je tožena stranka tožničino prošnjo za dodelitev BPP zaradi preseganja premoženjskega cenzusa za dodelitev redne BPP iz prvega dostavka 27. člena ZSVarPre zavrnila.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno ali tožnica izpolnjuje pogoj iz 13. člena ZBPP, zato predpostavlja, da ga izpolnjuje, ter da presega le premoženjski cenzus. Glede nepremičnine na naslovu ..., ..., navaja, da gre za stanovanjsko hišo, katere solastnica je tožnica postala po pokojnem očetu in v kateri živi njena mati, zaradi česar z nepremičnino ne more razpolagati. Prav tako od matere ne prejema najemnine in si z njo ne more zagotoviti preživetja. Nadalje navaja, da na nepremičnini s parc. št. 424 k.o. ... stoji stanovanjska hiša na naslovu ..., ..., v kateri živi, zato je tožena stranka skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne bi smela upoštevati. Kljub temu pa je tožena stranka del vrednosti navedene nepremičnine upoštevalo pri vrednosti premoženja tožnice, kar ni pravilno. Navedena dejstva bo lahko potrdila na svojem zaslišanju. Predlaga tudi zaslišanje svoje matere, ki bo lahko potrdila navedena dejstva.

4. Navaja, da bi lahko zgoraj navedena dejstva podala v odgovoru na poziv toženke, katerega ni nikoli prejela, saj se je z njim prvič seznanila ob prejemu izpodbijane odločbe. Nikoli ni podpisala vročilnice, kar pomeni, da ji poziv ni bil osebno vročen in je prišlo do kršitve prvega dostavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem ji je bila kršena tudi pravica do izjave, ki je del ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Dejstvo, da tožnica ni podpisala vročilnice, izhaja tudi iz podpisov, s katerimi je tožena stranka razpolagala. Tožničin podpis je razviden že iz prošnje za dodelitev BPP. V potrditev navedenega predlaga postavitev izvedenca grafologa ter opravo poizvedb pri Pošti Slovenije o poštarju, ki naj bi tožnici osebno vročil navedeni poziv. Sodišče naj poštarja, ki je opravil osebno vročitev, tudi zasliši. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo določi o zadevi, tako da tožničini prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnice, da ji poziv tožene stranke z dne 16. 2. 2021 ni bil nikoli osebno vročen. V zvezi z navedbami tožnice, da vročilnice ni podpisala tožnica, se sklicuje na določila ZUP, v skladu s katerimi bi bil poziv lahko vročen tudi tožničinemu pooblaščencu, kar pa iz omenjene vročilnice ne izhaja, zato meni, da je bil poziv tožnici vročen osebno. Prizna, da sicer podpisa nista popolnoma enaka, vendar se nihče ne podpiše vsakič enako. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka v okviru ugotavljanja tožničinega finančnega položaja pravilno ugotovila vrednost njenega premoženja, saj je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zaradi preseganja premoženjskega cenzusa zavrnila.

8. Iz prvega odstavka 13. člena ZBPP izhaja, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre pa izhaja, da premoženje prosilca in njegovih družinskih članov ne sme dosegati niti presegati 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je v relevantnem obdobju znašalo 19.304,64 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da znaša skupna vrednost premoženja tožnice po podatkih GURS-a 20.727,37 EUR, kar presega prej navedeni premoženjski cenzus. Po presoji sodišča tožena stranka dejansko stanje v zadevi ni ugotovila popolno.

9. Tožnica v tožbi ugovarja, da si z nepremičninami, katerih solastnica je, ne more zagotoviti preživetja, niti z njimi ne more razpolagati, ter da teh dejstev ni mogla navesti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ker ji poziv tožene stranke z dne 16. 2. 2021 ni bil nikoli osebno vročen. Navaja, da se je z njim prvič seznanila ob prejemu izpodbijane odločbe. Skladno s prvim odstavkom 87. člena ZUP se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, vendar pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.1 Sodišče upoštevaje tožbene ugovore tožnice, da ji poziv z dne 16. 2. 2021 ni bil osebno vročen ter tudi navedbe toženke, da podpis na vročilnici ni popolnoma enak ostalim podpisom tožnice, ugotavlja, da obstaja dvom, da je vročilnico ob prejemu poziva tožene stranke z dne 16. 2. 2021 res podpisala tožnica. Prav tako iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo izhaja, da iz vročilnice ni razvidno, da bi bila vročitev opravljena po pooblaščencu oziroma drugi osebi. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča dejansko stanje glede za odločitev relevantnih dejstev v zadevi nepopolno ugotovljeno.

10. Sodišče nadalje ugotavlja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe med nepremičninami, ki so bile upoštevane pri izračunu premoženjskega cenzusa, naveden tudi solastniški delež tožnice na nepremičnini s parc. št. 424 k.o. ..., ki predstavlja stanovanjsko hišo na stalnem naslovu tožnice, kar je v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS, po kateri se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno bivališče do vrednosti primernega stanovanja.

11. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti ter nato ponovno odločiti o prošnji tožnice. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2019 z dne 30. 8. 2019 in I Up 36/2015 z dne 4. 11. 2015.