Jedro

Ker obravnavano zemljišče sodi v vplivno območje kulturnega spomenika lokalnega pomena, bi bilo treba določiti kulturnovarstvene pogoje, pod katerimi je nameravana gradnja dopustna.

Podlaga za določitev kulturnovarstvenih pogojev za poseg v spomenik ali v vplivno območje spomenika niso strokovne podlage prvostopnega organa, ampak akt o razglasitvi spomenika ali določbe prostorskega akta.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Maribor, št. SŠ-4863/08 z dne 15.1.2009 in odločba Ministrstva za kulturno, št. 3510-93/2008/12 z dne 26.8.2009 se odpravita in se zadeva vrne Zavodu za varstvo kulturne dediščine v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 350,00 € (tristo petdeset eurov 00/100) z DDV v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano prvostopno odločbo je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, zavrnil vlogo stranke A., s.p. za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Iz obrazložitve izhaja, da je A., s.p. dne 30.9.2008 vložil zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta na zemljišču s parcelnima št. 784/7 in 784/6 k.o. ... V postopku je bilo ugotovljeno, da je območje predvidenega posega zavarovano z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor (MUV 5/92) kot Cerkev Marijinega vnebovzetja v X. Varstveni režim zahteva varovanje spomenika v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti, varuje pa se tudi širše cerkveno okolje s pokopališčem in nepozidano livado, ki jo je ob času sprejetja odloka predstavljala celotna parcela št. 784. V letu 2000 so bile za območje Mestne občine Maribor izdelane Strokovne podlage za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Maribor, kjer je območje spomenika zmanjšano, navedena parcela pa je še vedno pod varstvenim režimom. V decembru 2000 je bil sprejet Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje Mestne občine Maribor v letu 2000 zaradi urbanistične zasnove mesta Maribor (MUV 2/2001), v katerem je navedeno, da je pri nadaljnjem načrtovanju in izvajanju posegov potrebno in smiselno uporabljati Strokovne podlage za varstvo kulturne dediščine. Na osnovi tega prvostopni organ zaključuje, da je Mestni svet Mestne občine Maribor navedene strokovne podlage sprejel in potrdil tudi navedeno spremembo na območju kulturnega spomenika.

Zoper takšno odločitev sta se pritožila A., s.p. in B. d.o.o., Ministrstvo za kulturo pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 3510-93/2008/12 z dne 26.8.2009 njuno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ v zadevi prvič odločil z odločbo z dne 14.10.2008, katero je Ministrstvo za kulturo kot drugostopni organ odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v nov postopek. Ministrstvo ugotavlja, da prvostopni organ tudi v ponovljenem postopku ni upošteval navodil drugostopnega organa in ni izvedel dokaznega postopka pred ponovno odločitvijo v zadevi. Ministrstvo je zato postopalo po četrtem odstavku 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) in ponovne odločbe ni odpravilo, ampak je zadevo samo rešilo in izvedlo dokazni postopek, ki bi moral biti izveden na prvi stopnji. Tako je drugostopni organ zaprosil Geodetsko upravo Maribor za posredovanje potrebnih podatkov in na osnovi tako pridobljenih podatkov ugotovil, da sta v času sprejetja odloka o razglasitvi, torej 8.4.1992, parceli št. 784 in 785 predstavljali nepozidano livado, sedanji parceli št. 784/6 in 784/7, obe k.o. ..., ki v naravi predstavljata del takratnih parcel št. 784 in 785 k.o. ..., pa sta zaščiteni kot vplivno oziroma varovano območje spomenika sakralnega pomena. Po stališču drugostopnega organa se prvostopni organ pravilno sklicuje na Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje mestne občine Maribor v letu 2000 zaradi urbanistične zasnove mesta Maribor (MUV, št. 2/2001), ki v poglavju 3.5.2 določa, da je namen varovanja objektov kulturne dediščine izboljšanje stanja in ohranjanje spomenikov. Na območju Mestne občine Maribor je 36 objektov kulturne dediščine državnega pomena in mnogo lokalnega pomena, ki so zavarovani z odlokom (MUV št. 5/92), katerih določila in režim se naj upoštevajo pri izdelavi urbanistične dokumentacije. V strokovni podlagi za varstvo kulturne dediščine je evidentirana in strokovno obdelana vsa kulturna dediščina na območju Mestne občine Maribor. Iz strokovnih podlag za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Maribor, ki jih je Zavod izdal maja 2000, je pri EŠD 3146 - cerkev Marijinega vnebovzetja v X. oziroma prej cerkev Matere božje - tudi priložena mapna kopija, na kateri se vidi načrt varovanja in vplivnega območja spomenika. Iz tega je razvidno, da je zavod iz svojega območja varovanja izvzel ostali del nekdanjih parcel 784 in 785, varuje pa še vedno sedanji parceli št. 784/7 in 784/6 k.o. ...

Tožnika v tožbi navajata, da je potrebno ločiti postopek izdaje kulturnovarstvenega soglasja, ki ga določata 28. in 30. člen Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/2008 s spremembami) od postopka izdaje kulturnovarstvenih pogojev, ki je urejen v 29. členu ZVKD-1. Postopek izdaje kulturnovarstvenih pogojev je predhodni postopek pred izvedbo postopka izdaje kulturnovarstvenega soglasja. Citirana določila sta tožeči stranki upoštevali in sta dne 30.9.2008 pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Območni enoti Maribor vložili vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za gradnjo objekta na nepremičnini s parcelnima št. 784/6 in 784/7 k.o. ... To je navedeno tudi v prvostopni odločbi, v kateri pa ni odločeno o izdaji kulturnovarstvenih pogojev ampak o izdaji kulturnovarstvenega soglasja. Ker tožeča stranka zahteve za odločitev o tem ni vložila, je torej organ odločal o tem brez nje, zato tožnika predlagata, da se prvostopna odločba izreče za nično. Tudi drugostopni organ te napake ni odpravil, ampak je postopek dopolnil in to prav tako glede izdaje kulturnovarstvenega soglasja in ne kulturnovarstvenih pogojev, na kar se je nanašala vloga tožnikov. Zaradi tega je po mnenju tožeče stranke nična tudi odločba organa druge stopnje. Tožnika še navajata, da parceli št. 784/6 in 784/7 k.o. ... predstavljata nepozidano livado, za katero je po Odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor predvideno le splošno varstvo in ne varovanje v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti. To pa pomeni, da bi moral prvostopni organ način tega varstva konkretizirati – torej izdati kulturnovarstvene pogoje, v katerih bi se specificiral in določil način tega splošnega varstva, česar pa ni storil. Tožnika sta prepričana, da bo moral prvostopni organ glede na splošno in nedoločno dikcijo v Odloku to določilo napolniti z vsebino in opredeliti varstveni režim in možne posege ter njihov način izvajanja za širše cerkveno okolje, ki je sedaj neopredeljeno oziroma je na njem pavšalno določeno splošno varstvo brez konkretno opredeljene vsebine tega varstva. Kupec predmetne nepremičnine je kupil to nepremičnino, za katero je iz podatkov o namenski rabi razvidno, da gre za stavbno zemljišče, iz veljavnih predpisov pa ne izhaja prepoved posegov v širše cerkveno okolje oziroma nepozidano livado, ampak le splošno varstvo, ki pa se mora opredeliti v drugem aktu, v katerem se bo opredelil tudi način dovoljenih posegov. Prav temu pa služijo kulturnovarstveni pogoji, ki bi jih moral izdati zavod in v njih ob upoštevanju ustavnih načel razpolaganja z lastninsko pravico, predvsem pa tudi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije, določiti pogoje za poseg v nepozidano livado.

V nadaljevanju tožeča stranka še zatrjuje, da se prvostopni organ ne more izogniti izdaji kulturnovarstvenih pogojev s sklicevanjem na Strokovne podlage za varstvo kulturne dediščine, ki jih je zavod izdal v letu 2000, saj ti niso materialnopravna podlaga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev po četrtem odstavku 29. člena ZVKD-1. Izdajo kulturnovarstvenih pogojev je mogoče zavrniti le, če stranka ne izpolnjuje v naprej določenih pogojev za poseg, v nasprotnem primeru lahko pride do kršitve ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Tožnika se v tožbi sklicujeta še na to, da sta v celotnem postopku obravnavana neenako, s tem pa je bilo poseženo v njuni ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Prvostopni organ je namreč spremenil svoje stališče prav v primeru tožnikov, za novogradnjo, prizidek ter dograditev na poslovnotrgovskem objektu, ki stoji na zemljišču s parcelnimi št. 784/8, 784/2 in 784/5, vse k.o. ... pa ni bilo ovir, čeprav so tudi te parcele del nekdanje parcele 784, ki je bila zaščitena kot vplivno oziroma varovano območje spomenika sakralnega pomena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo izreče za nično oziroma podredno, da jo spremeni oziroma odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da v obravnavani zadevi še ni mogoče uporabiti določb, ki se nanašajo na varstvena območja dediščine, saj ministrstvo teh varstvenih območij še ni sprejelo. Pri odločitvi je zato treba upoštevati določila, ki se nanašajo na določanje pogojev in soglasij v spomenike. Cerkev Marijinega vnebovzetja v X. je spomenik lokalnega pomena, ki ga je kot takega razglasila občina Maribor v letu 1992 z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor (MUV 5/1992). Ker gre za poseg v spomenik, je treba upoštevati določbe četrtega odstavka 28. člena ZVKD-1, ki določa, da se kulturnovarstveno soglasje za poseg v spomenik in za poseg v vplivno območje spomenika izda v skladu z aktom o razglasitvi ali z določbami prostorskega akta oziroma akta o določitvi varstvenih območij dediščine. Tožena stranka se sklicuje še na peti odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami), ki določa da, če soglasodajalec ugotovi, da gradnja oziroma sprememba namembnosti po predpisih ni dopustna ali mogoča, se vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja, nakar se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja. Ker sta parceli št. 784/6 in 784/7, obe k.o. ... zaščiteni kot vplivno oziroma varovano območje spomenika sakralnega pomena, na katerem je pod varstvenim režimom natančno določeno, da se spomenik varuje v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti in da so dovoljeni posegi za vzdrževanje in valorizacijo spomeniških lastnosti, prvostopni organ ne more izdati pogojev, ampak na podlag petega odstavka 50. člena ZGO-1 izda odločbo o zavrnitvi soglasja.

Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v pripravljalni vlogi, vloženi 28.2.2010. Tožba je utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). V obravnavanem primeru je to odločba organa prve stopnje.

Kot izhaja iz predloženega spisa, je A., s.p. dne 30.9.2008 pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor, vložil vlogo za izdajo projektnih pogojev za projekt „Poslovno stanovanjski objekt v X.“ na zemljišču s parcelnima št. 784/7 in 784/6 k.o. ... Navaja, da po naročilu naročnika B. d.o.o. izdeluje projektno dokumentacijo za navedeni objekt, zato prosi za izdajo projektnih pogojev, ki jih je potrebno upoštevati pri nadaljnjem načrtovanju oziroma po presoji soglasja k projektu. Dne 14.10.2008 je Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor izdal odločbo, s katero je vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrnil, Ministrstvo za kulturo pa je po pritožbi sedanjih tožnikov to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Ugotovilo je namreč, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker prvostopni organ ni pridobil podatkov o katastrskem stanju na dan uveljavitve odloka o razglasitvi. Določitev območja po stanju na dan uveljavitve odloka je namreč zelo pomembna zaradi ugotavljanja okoliščin glede dovoljevanja gradenj na nekdanji parceli št. 784 k.o. ... Ministrstvo navaja, da bi bila prepoved gradnje mogoča edino v primeru, ko bi prostorski akt sprejet po letu 2000 iz nadaljnje pozidave izvzel še ohranjen nepozidan prostor, za to pa je potrebno ugotoviti, kaj določa prostorski akt in kakšno območje po kartografskem delu obsega enota kulturne dediščine oziroma vplivno območje.

ZGO-1 v prvem odstavku 50. člena določa, da vlogo za določitev projektnih pogojev pri pristojnem soglasodajalcu vloži investitor ali po njegovem pooblastilu projektant. Če soglasodajalec ugotovi, da gradnja oziroma sprememba namembnosti po predpisih ni dopustna ali mogoča, se vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja (peti odstavek 50. člena ZGO-1). Ni torej mogoče pritrditi tožeči stranki, da sta tako prvostopna kot drugostopna odločba nični, ker je organ vlogo tožeče stranke za izdajo kulturnovarstvenih pogojev štel kot vlogo za izdajo soglasja, saj je podlaga za takšno ravnanje v petem odstavku 50. člena ZGO-1. Po proučitvi zadeve pa je sodišče presodilo, da je v preostalem delu tožba utemeljena, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Župna cerkev Matere Božje oziroma sedaj cerkev Marijinega vnebovzetja v X. je bila razglašena kot sakralni spomenik z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor (MUV, št. 5/1992). Naveden je zemljiškoknjižni vložek št. ... s parcelnima številkama 784 in 785, zemljiškoknjižni vložek št. ... s parcelnima št. 967 in 968, zemljiškoknjižni vložek št. ... s parcelnima št. 954/1 in 956, zemljiškoknjižni vložek št. ... s parcelno št. 955 in zemljiškoknjižni vložek št. ... s parcelno št. 954/2. Kot varstveni režim je določeno, da se spomenik varuje v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti. Dovoljeni so posegi za njegovo vzdrževanje in valorizacijo njegovih spomeniških lastnosti. Varuje se tudi širše cerkveno okolje – pokopališče in nepozidano livado.

Kulturnovarstveno soglasje je treba pridobiti za posege v spomenik, posege v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi, posege v varstvena območja dediščine, posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt in za raziskavo dediščine (prvi odstavek 28. člena ZVKD-1). V obravnavanem primeru je župna cerkev v X. razglašena za sakralni spomenik, zato je za posege na tem območju treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje. To se za posege v spomenik in za posege v vplivno območje spomenika izda v skladu z aktom o razglasitvi spomenika (prva alinea četrtega odstavka 28. člena ZVKD-1). Pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja, razen za soglasje za raziskave ali za iskanje arheoloških ostalin, je treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda (prvi odstavek 29. člena ZVKD-1). Zavod s kulturnovarstvenimi pogoji določi zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali druga projektna dokumentacija, potrebna za izvedbo posegov, in zahteve glede strokovne usposobljenosti izvajalcev specializiranih del (tretji odstavek 29. člena ZVKD-1). Kulturnovarstveni pogoji se določijo za poseg v spomenik ali vplivno območje spomenika: v skladu z aktom o razglasitvi ali z določbami prostorskega akta (druga alinea četrtega odstavka 29. člena ZVKD-1).

Kot navaja tožeča stranka v tožbi in tožena stranka tega ne osporava, razvidno pa je tudi iz lokacijske informacije in javno dostopnih podatkov zemljiškega katastra, sta parceli 784/6 in 784/7 k.o. ... po prostorskih sestavinah planskih aktov stavbni zemljišči v ureditvenem območju naselja. Namenska raba je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov (9. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju - v nadaljevanju ZPNačrt, Uradni list RS, št. 33/2007 s spremembami). Stavbno zemljišče je zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov (24. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt).

Z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor (MUV št. 5/1992) je bila župna cerkev v X. določena kot sakralni spomenik. Opisana in ovrednotena je samo cerkev brez okolice. Določeno je bilo, da se spomenik varuje v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti. Razen tega je navedeno, da se varuje tudi širše cerkveno okolje – pokopališče in nepozidano livado. Širše cerkveno okolje je torej določeno le s tem, da gre za pokopališče in nepozidano livado, pri tem pa varstveni režim za to širše cerkveno okolje ni opredeljen. Varstveni režim so pravila, ki ob upoštevanju družbenega pomena spomenika in na podlagi njegovega vrednotenja konkretizirajo omejitve lastninske pravice ter drugih upravičenj in določajo ukrepe za izvedbo varstva (39. točka 3. člena ZVKD-1). Iz opisa širše cerkveno okolje sledi, da je to okolje, torej pokopališče in nepozidano livado, šteti kot vplivno območje iz 44. točke 3. člena ZVKD-1, to je širša okolica nepremičnega spomenika ali dediščine, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnosti prilagojeni celostnemu ohranjanju ali v kateri se presojajo vplivi na dediščino.

Kot izhaja iz sicer ne povsem jasne obrazložitve tako prvostopnega kot drugostopnega organa, le-ta svojo odločitev o zavrnitvi izdaje kulturnovarstvenih pogojev in na podlagi tega v skladu s petim odstavkom 50. člena ZGO-1 izdaje odločbe, da se vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrne, utemeljujeta s takoimenovanimi Strokovnimi podlagami za varstvo kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Maribor, ki jih je Zavod za varstvo kulturne dediščine izdal maja 2000. Ne prvostopni ne drugostopni organ ne navajata, kje so te strokovne podlage javno dostopne. Za odločitev v tej zadevi pa je bistveno to, da podlaga za določitev kulturnovarstvenih pogojev za poseg v spomenik ali vplivno območje spomenika niso strokovne podlage prvostopnega organa, ampak akt o razglasitvi spomenika ali določbe prostorskega akta. Kot izhaja iz prostorskih aktov občine, navedeni zemljišči predstavljata stavbni zemljišči v ureditvenem območju naselja, stavbno zemljišče pa je zemljiška parcela namenjena za graditev objektov (24. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt).

Po presoji sodišča izpodbijane odločitve tudi ni mogoče utemeljiti z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje mestne občine Maribor v letu 2000 zaradi urbanistične zasnove mesta Maribor (MUV, št. 2/2001), saj je ta premalo opredeljen. V njem je namreč navedeno le, da je namen varovanja objektov kulturne dediščine izboljšanje stanja in ohranjanje spomenikov in da je na območju Mestne občine Maribor 36 objektov kulturne dediščine državnega pomena in mnogo lokalnega pomena, ki so zavarovani z odlokom (MUV št. 5/92), katerih določila in režim se naj upoštevajo pri izdelavi urbanistične dokumentacije. Navaja še, da je v strokovni podlagi za varstvo kulturne dediščine evidentirana in strokovno obdelana vsa kulturna dediščina na območju Mestne občine Maribor, vendar pa, kot je že zgoraj obrazloženo, strokovne podlage prvostopnega organa, ki niso javno objavljene in ki niso akt iz druge alinee četrtega odstavka 29. člena ZVKD-1, ne morejo predstavljati materialnopravne podlage za odločitev.

Glede na navedeno je odločitev, da se izdaja kulturnovarstvenih pogojev in s tem kulturnovarstvenega soglasja zavrne, v nasprotju s tem, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot stavbno zemljišče. Ker pa to zemljišče očitno sodi tudi v vplivno območje sakralnega spomenika, je potrebno s kulturnovarstvenimi pogoji določiti pogoje, pod katerimi je gradnja dopustna.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče odpravilo tudi drugostopno odločbo. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).