Jedro

S prenehanjem stanovanjskega razmerja imetnika stanovanjske pravice (N.), je prenehalo tudi podstanovanjsko razmerje tožencev (člen 76 zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR). Stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice je po določilu 58. člena ZSR prenehalo najpozneje v 6 mesecih po njegovi izselitvi (ki je bila 17.8.1990). Bivanje tožencev od trenutka, ko je prenehalo stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice, je bilo nezakonito (drugi odstavek 76. člena ZSR). Tako nezakonito bivanje pa na podlagi določb 50. člena ZSR ni pripeljalo do pravnega varstva tožencev v smislu tretjega odstavka 50. člena ZSR, ker do uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ) ni preteklo 2 leti od njune vselitve. Ob takem pravnem stanju toženca nista mogla pridobiti nobenih pravic po stanovanjskem zakonu (niti ne pravic iz 149. člena SZ). Od prenehanja veljavnosti ZSR dalje toženca na podlagi navedenega zakona nista mogla pridobivati nobenih pravic več.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencema, da sta se dolžna izseliti iz stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu C., K. ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici, kateri morata povrniti tudi 74.200,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožencev zoper tako sodbo s pobijano sodbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in predlagala, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavita. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP vidita revidenta v tem, ker da nima sodba sodišča druge stopnje razlogov o tem, zakaj ni bil sprejet v pritožbi predlagan dokaz o okoliščini, kdaj je tožnica prenesla sporno stanovanje v last občinskega sklada in zakaj se ni vpogledal spis P 828/92 ter zakaj se ni upoštevalo, da je tožnica pozivala toženca na sklenitev najemne pogodbe. Revizija nato poda kronologijo dogodkov od vselitve tožencev dalje to je 17.8.1990, pri čemer opozori na datum uveljavitve stanovanjskega zakona, na svojo zahtevo za odkup stanovanja z dne 22.10.1992 in na poziv tožnice z dne 23.12.1992 na sklenitev najemne pogodbe, kar pa sta toženca zavrnila. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moral biti tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, saj do sklenitve najemne pogodbe še vedno velja zanju prejšnji ZSR, ki določa, da se nezakonita vselitev sanira v dveh letih. V stanovanju sta že nad 2 leti in imata zato stanovanjsko zaščito. Ker je tožnica stanovanje odsvojila, ni aktivno legitimirana k sporu. Revizija zaključi s sklepom, da so morala družbena podjetja svoj stanovanjski fond prenesti na občinske sklade po izdelavi otvoritvene bilance, kar je splošno znano in tudi to ni upoštevano.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se revizija zavrne. V njem opozori, da je lastnino nad spornim stanovanjem prenesla s pogodbo 19.1.1994 v skladu z določilom tretjega odstavka 130. člena SZ to je že po vložitvi tožbe.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vloženi reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker je sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe določno pojasnilo, katere okolnosti so bile odločilne za razsojo zadeve ter navedlo razloge tako glede dejanske kot pravne podlage za svojo odločitev ter obrazloženo zavrnilo pritožbene očitke glede pomanjkljivosti postopka, ugotavlja revizijsko sodišče, da ni podan revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Bistvena kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP), pa ni bila zagrešena.

Temeljnega pomena za rešitev med pravdnima strankama obstoječega spora je bilo vprašanje, ali imata toženca pravico do bivanja v spornem stanovanju ali ne. Sodišči druge in prve stopnje sta zaključili, da sta toženca brez naslova v spornem stanovanju in da ga morata zato izprazniti v skladu z določilom 58. člena stanovanjskega zakona (SZ). Sprejeti pravni zaključek sta oprli na naslednje dejanske ugotovitve: da je bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju (C. v K.) B. N. do 17.8.1990, ko se je preselil z družino v svojo novo zgrajeno hišo; da sta se toženca vselila v to stanovanje na podlagi dne 1.8.1990 z imetnikom stanovanjske pravice N. sklenjene podstanovanjske pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas (do 31.8.1994) in s katero si je imetnik stanovanjske pravice zadržal v uporabi eno sobo in souporabo pritiklin; da toženca s tožnico nista sklenila najemne pogodbe in da je že po vložitvi tožbe tožnica prenesla lastnino spornega stanovanja na stanovanjski sklad občine K. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča potrjujejo pravilnost odločitev sodišč druge in prve stopnje. S prenehanjem stanovanjskega razmerja imetnika stanovanjske pravice (N.), je prenehalo tudi podstanovanjsko razmerje tožencev (člen 76 zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR). Stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice je po določilu 58. člena ZSR prenehalo najpozneje v 6 mesecih po njegovi izselitvi (ki je bila 17.8.1990). Bivanje tožencev od trenutka, ko je prenehalo stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice, je bilo nezakonito (drugi odstavek 76. člena ZSR). Tako nezakonito bivanje pa na podlagi določb 50. člena ZSR ni pripeljalo do pravnega varstva tožencev v smislu tretjega odstavka 50. člena ZSR, ker do uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ) ni preteklo 2 leti od njune vselitve. Ob takem pravnem stanju toženca nista mogla pridobiti nobenih pravic po stanovanjskem zakonu (niti ne pravic iz 149. člena SZ). Od prenehanja veljavnosti ZSR dalje toženca na podlagi navedenega zakona nista mogla pridobivati nobenih pravic več ter je njuno drugačno materialnopravno naziranje v reviziji brez podlage. Ker navedeni razlog potrjuje zaključek, da sta toženca v spornem stanovanju brez naslova (pravne podlage), je utemeljen tožničin tožbeni zahtevek, temelječ na 58. členu SZ, da morata toženca stanovanje izprazniti. Odločitev sodišč druge in prve stopnje je materialnopravno zato pravilna.

Okolnost, da je tožnica odtujila stanovanje med pravdo, ne more vplivati na odločitev sodišč. Kadar namreč tožnik odtuji predmet spora po nastopu litispendence (do česar je prišlo v tem postopku), ostane še naprej stranka v pravdi. Glede tožnika je zadeva le toliko spremenjena po odtujitvi stvari, da se od tedaj dalje pravda za tujo (odstopljeno) materialno pravico. Pravico voditi pravdo v svojem imenu za tujo materialno pravico pa ima po izrecni določbi 195. člena ZPP. Z odtujitvijo nastane zgolj sprememba v materialnem, ne pa v procesnopravnem razmerju in zato je še naprej legitimiran v pravdi po procesnih določbah. Zato so drugačna revizijska izvajanja tudi glede teh pravnih vprašanj neutemeljena. Revizijsko sodišče je v posledici navedenih ugotovitev zavrnilo revizijo tožencev kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Zahtevo tožnice za povrnitev stroškov odgovora na revizijo pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je odgovor vseboval zgolj že med pravdo iznešene okolnosti in zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).