Jedro

Dolžnik pred prvo vročitvijo sklepa v izvršilni zadevi ne more biti seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek, in tako ne more podati izjave, da želi vročanje pisanj po elektronski poti v varen poštni predal. Zgolj dejstvo, da je imel dolžnik v konkretnem postopku odprt varen elektronski predal, pa ne omogoča vročanja po varni elektronski poti oziroma v takšnem primeru ne more nastopiti fikcija vročitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I potrdilo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2015 o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 22. 6. 2015 VL 75318/2015, razveljavilo. V točki II je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se sklep razveljavi in se predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrne, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje zaključuje, da v konkretnem primeru vročanje v varni elektronski predal ni dopustno. Pri tem je štelo, da niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 132. člena ZPP, saj Okrajno sodišče v Ljubljani ni razpolagalo z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Po mnenju upnice je takšno razlaganje določb ZPP o elektronskem vročanju napačno. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je za vročanje v varen elektronski predal potrebna izjava stranke, da želi vročitev pisanj po elektronski poti in da se kot takšna izjava šteje tudi okoliščina, da je stranka poslala vlogo po varni elektronski poti. Napačno pa sodišče nadalje meni, da prva vročitev sklepa dolžniku ni dovoljena po varni elektronski poti, ker sodišče že pojmovno ne bi moglo razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Gre za ozko razlaganje, da naj bi sodišče izjavo stranke o elektronskem vročanju potrebovalo za vsako posamično zadevo posebej, kar že po razlagi ne more biti namen omenjene določbe ZPP. Iz omenjene določbe jasno izhaja, da je govora o generalni izjavi stranke o želji, da se ji vloge vročajo elektronsko v varen elektronski predal. Določba tako ne govori o vlogi v vsakem primeru posebej, ampak o vlogi, s katero stranka sodišču enkrat sporoči, da želi vročanje po elektronski poti. To potrjuje tudi nadaljevanje določb 132. člena ZPP, da je navedeni naslov varnega poštnega predala enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedeža stranke. Takšna razlaga pa izhaja tudi iz primerjave s prebivališčem oziroma sedežem stranke, ki ga stranka tudi ne sporoča sodišču vsakič znova, temveč le, ko pride do spremembe prebivališča. Zato je nerelevantno sklicevanje sodišča na sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 190/2015 z dne 11. 6. 2015. V konkretni zadevi ne gre za identičen primer, saj je v celjski zadevi dolžnik imel zgolj odprt varen elektronski predal, ki pa ga ni nikoli uporabil. V konkretnem primeru pa je dolžnik s sodiščem že komuniciral po elektronski poti, kar ni sporno. Sicer pa določba sedmega odstavka 132. člena v zvezi z osmim odstavkom potrjuje razlago upnice, ker morajo naštete osebe po samem zakonu odpreti varen poštni predal, ostale osebe pa se lahko prosto odločijo, ali to želijo. Zato morajo v primeru, ko želijo uporabljati varen poštni predal, obvestiti sodišče o tem s pisno vlogo, kar ima za posledico, da je navedeni naslov enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedeža stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje listin, ki jih je predložil dolžnik, ni zadostno skrbno in temeljito pretehtalo. Dolžnik je sicer predložil dokaz za to, da je bilo naročniško razmerje za omenjeni poštni predal prekinjeno 30. 11. 2013, vendar hkrati nujno to ne pomeni, da dolžnik dejansko ni bil obveščen o prispeli pošiljki v varen elektronski predal. V skladu z določbami splošnih pogojev za uporabo varnega elektronskega predala Pošte Slovenije je uporabnik dolžan sporočiti spremembe podatkov iz svojega elektronskega predala in tudi elektronskega naslova za obveščanje. Samega elektronskega predala dolžnik ni prekinil in bi bilo verjetno, da je dolžnik sicer prekinil razmerje za poštni predal, ki ga je navedel ob sklenitvi naročniškega razmerja, vendar bi ga lahko nadomestil z drugim in o tem obvestil pošto. Iz dopisa pošte z dne 28. 9. 2015 pa izhaja le, kdaj se je dolžnik nazadnje uspešno prijavil v varni elektronski predal, ne pa tudi, kdaj je bilo dolžniku poslano kakšno obvestilo o prispeli pošiljki. Zato obstaja realna možnost, da bi dolžnik obvestilo o prejeti pošiljki prejel na spremenjen elektronski naslov in se namenoma ne bi registriral v varen elektronski predal, da bi se izognil posledicam vročitve sklepa o izvršbi. Sicer pa tudi, če dolžnik ni sporočil spremembe elektronskega naslova, to ne more imeti negativnih posledic za upnico. O tem bi bil dolžnik dolžan obvestiti sodišče, da vročanj več ne želi v varni elektronski predal ali pa bi moral ukiniti elektronski predal. Sodišče pa bi bilo tudi obveščeno, da je elektronski predal ukinjen. Zato je bil sklep o izvršbi dolžniku pravilno vročen. Izpodbija tudi odločitev o stroških, sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da upnikovi stroški niso bili potrebni, ker v ničemer niso prispevali k razrešitvi stvari. Sodišče je upnico pozvalo, da se izjasni o vlogah dolžnika in je zato sodišče neutemeljeno zaključilo, da je bil upničin odgovor nepotreben. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je potrebno upoštevati četrti odstavek 132. člena ZPP, ki določa, da je stranka dolžna sporočiti željo po vročanju po elektronski poti v varen poštni predal tako, da to navede v vlogi, za vlogo pa se po 105. členu ZPP šteje tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Pogoj za podajo vloge je, da je postopek uveden, v konkretnem primeru pa dolžnik s strani sodišča ni prejel sklepa, torej še nobene vloge, na katero bi podal svojo vlogo, v kateri bi navedel željo po vročanju v varen poštni predal. Zato prva vročitev sklepa o izvršbi dolžniku, ki s postopkom še ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti. Dejstvo, da ima dolžnik odprt varen elektronski predal, pa ne omogoča vročanje po varni elektronski poti in zato tudi ne more nastopiti fikcija vročitve. Res je v izvršilnem postopku dopustno elektronsko vročanje po odredbi o določitvi datuma, od katerega je v postopkih izvršbe in zavarovanja mogoče vročanje po elektronski poti, vendar to še ne pomeni, da je tudi dopustno in skladno z zakonom, če niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 132. člena ZPP. Sicer bi podzakonski akt določal vročanje v nasprotju z zakonskim besedilom. Nerelevantne pa so trditve upnice v pritožbi, da bi dolžnik moral Pošti Slovenije sporočiti kakršnekoli spremembe podatkov iz svojega elektronskega predala. Ta obveznost je pomembna le v razmerju dolžnik in Pošta Slovenije. Predlaga zavrnitev pritožbe upnice in priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbe upnice že odločalo s sklepom I Ip 324/2017 z dne 9. 3. 2016, vendar je bila odločba razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo odločanje z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-520/2016-16 z dne 7. 6. 2017. V 11. točki obrazložitve omenjene ustavne odločbe je poudarjeno, da iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic - da torej ne bo le objekt, ampak bo subjekt postopka. To velja tudi za dolžnika v izvršilnem postopku. Ker se upnikov predlog za izvršbo dolžniku praviloma ne vroči pred izdajo sklepa o izvršbi, je v izvršilnem postopku kontradiktornost na prvi stopnji praviloma vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi oziroma v postopku z ugovorom1. Če zaradi napačne vročitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki jo sodišče šteje za pravilno, dolžnik ne more izkoristiti svoje pravice do vložitve ugovora, postane sklep pravnomočen, ne da bi imel dolžnik možnost podati navedbe ali trditve, usmerjene v nasprotovanje zahtevku oziroma v preprečitev ali utesnitev izvršbe. To pomeni, da ne more uveljaviti svoje ustavno varovane pravice do izjave. Ustavno sodišče je tudi v 18. točki svoje obrazložitve poudarilo, da od strank sodnih postopkov, ki niso profesionalci, se sme v zvezi z vročanjem pričakovati le normalna oziroma povprečna skrbnost. Povprečno skrbna oseba pa, ko gre za vročanje sklepa o izvršbi dolžniku, ni dolžna pričakovati elektronske vročitve na podlagi konstrukcije domnevnega soglasja za elektronsko vročanje zaradi uporabe e-predala v prejšnjem in časovno že oddaljenem pravnem postopku in to na podlagi besedila četrtega odstavka 132. člena ZPP, ki je omogočalo vsaj dve nasprotujoči si razlagi izpolnjenosti pogojev za takšno vročanje. Ni namreč mogoče zahtevati od dolžnika, da bi lahko v naprej preprečil elektronsko vročitev sklepa o izvršbi ali da bi se lahko ob drugačnem ravnanju pravočasno seznanil z dostavljenim sodnim pisanjem, ker v okoliščinah primera vročanja po elektronski poti ni mogel razumno pričakovati.

6. Dolžnik je po pooblaščenki z vlogo z dne 29. 9. 2015 podal predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75318/2015 z dne 22. 6. 2015. V vlogi je trdil, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen in je za sam izvršilni postopek izvedel tako, ko mu je banka sporočila, da so bila iz njegovega transakcijskega računa odtegnjena denarna sredstva na račun upnice. Po pregledu spisa je dolžnik ugotovil, da naj bi mu bil sklep o izvršbi z dne 22. 6. 2015 vročen na podlagi določb o nadomestnem vročanju tako, da naj bi mu bil dne 23. 6. 2015 vročen v varni elektronski predal (v nadaljevanju e- predal) A.sp@... Ker dolžnik pošiljke v 15. dneh od prejema obvestila ni prevzel, se je štelo, da je bila vročitev opravljena 9. 7. 2015. Nadalje je trdil, da varnega e-predala ne uporablja in ga je praktično uporabljal le v letu 2013, ko je v drugi izvršilni zadevi vložil predlog za izvršbo zoper svojega dolžnika C. d.d. Po 23. 4. 2015 dolžnik varnega e-predala ni uporabljal, kar je razvidno iz priloženega sporočila z dne 28. 9. 2015, da je bil dolžnikov naslov za obveščanje A.A@... zaprt s 30. 11. 2013. Trdil je, da od 30. 11. 2013 dalje nima več poštnega predala A.A@... in zato ni bil obveščen o prispeli pošiljki. Upnica je v odgovoru na dolžnikov predlog menila, da so bile izpolnjene vse procesne predpostavke za pravilno uporabo fikcije vročitve in je bil dolžniku sklep o izvršbi v skladu z določbami ZPP pravilno vročen, saj omenjene določbe jasno predpisujejo, da stranka lahko sodišču tudi sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen e- predal. Zato ne more biti dvoma, da je sodišče, ki je izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, upravičeno štelo, da dolžnik želi s sodiščem komunicirati po varni elektronski poti, ker je dolžnik v letu 2013 sam vložil predlog za izvršbo v elektronski obliki.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da prva vročitev sklepa dolžniku, ki s postopkom ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti, ker že pojmovno sodišče ne more razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti, je pravilno. Dolžnik pred prvo vročitvijo sklepa v izvršilni zadevi ne more biti seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek in tako ne more podati izjave, da želi vročanje pisanj po elektronski poti v varen poštni predal. Zgolj dejstvo, da je imel dolžnik v konkretnem postopku odprt varen elektronski predal pa ne omogoča vročanja po varni elektronski poti oziroma v takšnem primeru ne more nastopiti fikcija vročitve. Glede na vse pojasnjeno je potrebno upoštevati, da je dolžnik v letu 2013 odprl varen elektronski predal in elektronsko vložil predlog za izvršbo, vendar s tem ni mogoče šteti, da je Centralni oddelek za verodostojno listino razpolagal z izjavo dolžnika, da želi vročanje v varen elektronski predal tudi v tem postopku. Zato ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da želi dolžnik, da se mu v varni elektronski predal vročajo pisanja tudi v predmetni zadevi. Po odločbi Ustavnega sodišča Rs Up-520/16-16 je namreč drugačna razlaga 4. odstavka 132. člena ZPP omejujoča. 8. Tako se vsa pritožbena navajanja upnice glede na navedeno izkažejo za neutemeljene in je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je dolžnik na podlagi vložitve predloga za izvršbo po elektronski poti v letu 2013 tudi želel, da se mu pisanja tudi v drugih nepovezanih zadevah vročajo na enak način. Dolžniku tako sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen in je iz navedenih razlogov odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnica v pritožbenem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj odgovor na pritožbo v izvršilnem postopku predstavlja fakultativno vlogo, zaradi česar je bil odgovor na pritožbo nepotreben.

1 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-83/11 ter Up-938/2010.