Jedro

Sodišču prve stopnje tako res ni bilo potrebno preverjati pogoja dvojne kaznivosti zaradi pogojev iz 4. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, pač pa bi to moralo storiti zaradi uporabe petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1, saj je potrebno ugotoviti, ali je treba znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, zniža na najvišjo mero, ki je za istovrstna dejanja dopustna po predpisih Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se odločba prekrškovnega organa v Nemčiji - Glavni carinski urad B.. SV ... z dne 7. 1. 2015 zoper storilca M. H. prizna in izvrši (I. točka izreka), da je storilec bil z omenjeno odločbo prekrškovnega organa v Nemčiji spoznan za odgovornega, ker je storil prekršek po 1. točki prvega odstavka 16. člena v povezavi s prvim odstavkom 1. člena Zakona o dajanju delavcev v najem in je na podlagi 65. člena, 35. člena, 19. člena in 17. člena Zakona o prekrških dolžan poravnati denarno sankcijo - globo v višini 55.000,00 EUR in na podlagi 105. člena Zakona o prekrških stroške postopka v višini 2.753,50 EUR, skupaj torej 57.753,50 EUR po priloženem plačilnem nalogu v 15-ih dneh po pravnomočnosti tega sklepa ali v istem roku predlagati obročno plačilo globe (II. točka izreka) ter da v kolikor denarne sankcije v višini 57.753,50 EUR v roku ne bo poravnal, se bo izterjala prisilno (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in v pritožbi navaja, da storilec očitanega prekrška v Nemčiji ni storil, da je tuja odločba nezakonit pravni akt, saj je bilo z njo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako so bile kršene določbe postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo, kar vse je uveljavljal že v pritožbi, iz izpodbijane odločbe o priznanju in izvršitvi pa tudi ne izhaja, da bi šlo za pravnomočno prekrškovno odločbo, obrazec priloga 10 pa storilcu ni bil poslan na vpogled.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje 8. 3. 2016 prejelo predlog prekrškovnega organa Republike Nemčije - Glavnega carinskega urada B... za postopek priznanja in izvršitev njihove pravnomočne odločbe z dne 7. 1. 2015, s katero je bil storilec kot lastnik podjetja T..., M... H... s.p., spoznan za odgovornega, da je v času od 17. 10. 2011 do 16. 11. 2012 dajal delavce v najem podjetju N. GmbH, čeprav ni imel dovoljenja za poslovno dajanje delojemalcev (delavcev) v najem skladno s prvim odstavkom 1. člena Zakona o dejanju delavcev v najem. Ob pregledu zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje po 186. členu Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU-1), zaradi česar je odločbo prekrškovnega organa države izdaje priznalo in dovolilo njeno izvršitev v Republiki Sloveniji. Pri tem sodišče prve stopnje ni presojalo dvojne kaznivosti, ker je prekrškovni organ države izdaje v potrdilu iz priloge 10 ZSKZDČEU-1 označil, da gre za denarno sankcijo, izrečeno za kršitev, ki jih država izdaje določi pri izvrševanju obveznosti, ki izhajajo iz pravnih aktov, sprejetih na podlagi pogodbe o evropskih skupnostih ali naslova VI pogodbe o Evropski uniji - šlo naj bi za kršitev 5. člena Direktive 2008/104/ES.

5. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, v skladu s katerim pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

6. Sodišče tako v predmetnem postopku priznanja in izvršitve odločbe tujega prekrškovnega organa ne sme in ne more presojati pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je storilcu izrečena globa za prekršek storjen v tujini. Zato so za odločitev pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pravno neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih zagovornica zatrjuje, da storilec svojih delavcev ni posojal drugemu podjetju kot izvajalcu, ter da so njegovi delavci opravljali poslovno dejavnost za njegovo podjetje, po njegovih navodilih, on pa je kot nosilec prevzetih podizvajalskih poslov upošteval navodila glavnega izvajalca, pri čemer tudi ni nič nenavadnega neobičajnega, da material in delovno orodje zagotavljata naročnik ali glavni izvajalec niti da poleg storilca kot nadzornika delavcev urne liste podpisuje in potrjuje ter delo kontrolira tudi predstavnik glavnega izvajalca. Prav tako v predmetnem postopku niso upoštevne pritožbene navedbe, da naj bi v postopku o prekršku pred prekrškovnim organom države izdaje bile kršene določbe postopka.

7. Čeprav prvostopenjsko sodišče v sklepu ni navedlo, kdaj je postala odločba o prekršku prekrškovnega organa države izdaje pravnomočna, to dejstvo izhaja iz potrdila po prilogi 10 ZSKZDČEU-1, saj je na 5. strani tega potrdila navedeno, da je odločba postala pravnomočna 18. 2. 2015 na 11. strani potrdila pod točko (j) v zvezi z drugimi okoliščinami, ki so pomembne za zadevo, pa je navedeno, da je storilec zoper odločbo o globi 18. 2. 2015 vložil ugovor, ki ga je prekrškovni organ prejel 20. 2. 2015, da je ta ugovor bil z odločbo z dne 3. 3. 2015 zavržen kot nedopusten zaradi zamude roka, da je zoper odločbo o zavrženju storilec z dopisom 13. 4. 2015, ki je bil prispel 17. 4. 2015, vložil vlogo za sodno odločitev, ta pa je bila z odločbo z dne 22. 4. 2015 kot nedopustna zavrnjena zaradi zamude roka. Tako sicer držijo pritožbene navedbe, da se je storilec zoper odločbo o globi pritožil, vendar tega očitno ni storil pravočasno, kot navaja zagovornica v pritožbi. Prvostopenjskemu sodšču pa tega v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno izrecno ugotavljati, saj je to le dodatna pojasnilna okoliščina glede pravnomočnosti, ki je nastopila dejansko z nastopom izteka pritožbenega roka, na kar vročitev sklepa o zavrženju ne vpliva, sodišče pa je vezano na potrdilo o pravnomočnosti, ki je navedeno na 5. strani potrdila iz priloge 10 ZSKZDČEU-1. Tako so pritožbeni očitki, da tuja sodna odločba ni pravnomočna in da je bilo zato pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljen predpis in bistveno kršena pravila postopka, neutemeljen.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker storilec v pravu države izdaje odločbe ni imel možnosti zoper odločbo vložiti pravno sredstvo na sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve, ker iz pravnega pouka prevoda tuje prekrškovne odločbe izhaja, da se pritožba vloži na Glavni carinski urad in ne na sodišče. Iz pravnega pouka v prevodu odločbe o izreku globe sicer izhaja, da se pritožba vloži pisno ali na zapisnik pri Glavni carinarni v B..., vendar iz drugega odstavka pravnega pouka izhaja, da o dovoljeni pritožbi odloča pristojno občinsko sodišče na glavni razpravi, neodvisno od pravice v odločbi o globni kazni.

9. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni ugotavljalo ali je podan pogoj za zavrnitev priznanja in izvršitve po 4. točki 186. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da sodišče zavrne predlog za priznanje tuje odločbe, če dejanje, za katero je bila izrečena denarna sankcija, ne glede na to, kateri so njegovi znaki in kako je v odločbi opisano, po pravu Republike Slovenije ni kaznivo dejanje niti prekršek pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v skladu s 188. členom ZSKZDČEU-1 pravilno sledilo navedbi v potrdilu iz priloge 10 ZSKZDČEU-1, v katerem je navedeno, da gre za kršitve, ki jih ugotovi država izdajateljica in pri katerih velja izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz pravnih aktov, sprejetih na podlagi Pogodbe ES ali naslova VI Pogodbe EU, in sicer za kršitev člena 5 Direktive 2008/104/ES. V skladu z 8. točko 188. člena ZSKZDČEU-1 se namreč brez ugotavljanja dvojne kaznivosti pod pogoji iz tega zakona priznajo in izvršijo denarne sankcije, izrečene za kršitve, ki so po zakonu države izdaje opredeljene kot kršitve, ki jih država izdaje določi pri izvrševanju obveznosti, ki izhajajo iz pravnih aktov, sprejetih na podlagi Pogodbe o Evropskih skupnosti ali naslova VI Pogodbe o Evropski uniji. Sodišču prve stopnje tako res ni bilo potrebno preverjati pogoja dvojne kaznivosti zaradi pogojev iz 4. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, pač pa bi to moralo storiti zaradi uporabe petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da če je bilo dejanje storjeno zunaj ozemlja države izdaje in bi se zanj lahko uporabilo pravo Republike Slovenije, saj ne glede na določbo četrtega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 (po katerem domače sodišče znesek, v katerega se poseže z izvršbo, določi v višini, v izrečeni v odločbi, ki jo je treba izvršiti), znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, zniža na najvišjo mero, ki je za istovrstna dejanja dopustna po predpisih Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega sodišča na potrebo po takšnem preverjanju dvojne kaznivosti zaradi omejitve zneska, za katerega se prizna in izvrši odločba prekrškovnega organa države izdaje nakazuje višina izrečene globe.

10. Ker glede na pojasnjeno prvostopenjsko sodišče zaradi napačne uporabe 192. člena ZSKZDČEU-1, dejansko stanje ni popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zagovorničini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pred sprejemom ponovne odločitve ugotoviti, po katerem predpisu je dejanje, kot ga je storil storilec v Republiki Nemčiji, kaznivo po pravu Republike Slovenije in kakšne so predpisane sankcije oziroma ugotoviti, koliko znaša najvišja globa, ki bi jo lahko storilcu za takšen prekršek po pravu Republike Slovenije izrekel pristojni organ v Republiki Sloveniji in v primeru, če je ta znesek nižji od zneska, ki je bil storilcu izrečen z odločbo prekrškovnega organa države izdaje, znižati na ustrezno višino v skladu s petim odstavkom 192. člena ZSKZDČEU-1).