Jedro

Davčni zavezanec mora že v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor. Davčno napoved lahko popravi najpozneje do izdaje davčne odločbe. Po njeni izdaji pa je zavezanec posamezno olajšavo upravičen uveljavljati kot novoto tudi še v pritožbenem postopku. Pri tem se, ker ZDavP-2 tega vprašanja specialno ne ureja, dopustnost pritožbenih novot tudi v davčnem postopku presoja na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, po katerem se kot pritožbeni razlogi upoštevajo, če so obstajale v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

V konkretnem primeru je imel tožnik v davčnem postopku pooblaščenca za zagotovitev varstva svojih pravic. Odločba je bila izdana brez posebnega ugotovitvenega postopka, saj je imel davčni organ na razpolago podatke davčne napovedi oziroma uradne podatke, ki so bili potrebni za izdajo odločbe. Podano dejansko stanje tako po presoji sodišča ni bilo takšno, da bi terjalo ukrepanje davčnega organa po 7. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 18.165,55 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 9.811,22 EUR in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil tožniku za leto 2009 posredovan informativni izračun dohodnine, zoper katerega pa je v skladu s 63. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil ugovor. Davčni organ je preveril navedbe zavezanca in na podlagi svojih podatkov in podatkov davčnega zavezanca, odmeril dohodnino za leto 2009 v višini, razvidni iz izreka odločbe. Pojasnjuje, da je bila letna davčna osnova zavezanca ugotovljena v skladu z določbo 109. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in zmanjšana za olajšave, ki znašajo 51.355,15 EUR.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-364/2013-2 z dne 28. 11. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je za pritožnika sporno dejstvo, da mu v odločbi ni bila priznana olajšava za dnevnega migranta. Drugostopni organ je pri tem ugotovil, da davčni zavezanec v ugovoru na informativni izračun ni navedel, da želi uveljavljati omenjeno olajšavo, pač pa je to navedel šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Na podlagi 64. člena ZDavP-2 je uveljavljanje olajšave mogoče le do izdaje odmerne odločbe. Zato njegovi pritožbi ni mogoče ugoditi. Glede ugovora, da bi moral davčni organ omenjeno olajšavo tožniku priznati avtomatsko, pa pojasnjuje, da se na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZdavP-2, ugovor na informativni izračun šteje za davčno napoved. Na podlagi 61. člena ZDavP-2 pa mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca. Zavezanec bi tako moral, v kolikor je želel, da se mu olajšava za čezmejne migrante prizna, le to pravočasno uveljavljati. V konkretnem primeru zavezanec tudi ni navedel, zakaj omenjene olajšave v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP ni navedel že v ugovoru na informativni izračun. Zato gre za novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ni mogoče več uspešno uveljavljati.

Tožnik v tožbi vztraja na stališču, da bi morala tožena stranka pri odmeri dohodnine upoštevati posebno olajšavo iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2. Pojasnjuje, da je kot univerzitetni profesor dolžan opraviti delo kot gostujoči profesor v Franciji. Spada v kategorijo čezmejnega migranta, kot jo opredeljuje ZDoh-2. Ob koncu tedna se je vračal domov v Slovenijo. Stališče tožene stranke, da je omenjeno olajšavo uveljavljal prepozno, je togo in pravno nevzdržno. Tožnik ima do izdaje dokončne odločbe o dohodnini pravico navajati dejstva oziroma predlagati, da se mu priznajo zakonsko določene olajšave. Tožnik opozarja še na drugi odstavek 7. člena ZUP, po katerem je uradna oseba dolžna opozoriti stranko v postopku na uveljavljanje kake pravice. V postopku izdaje odločbe tožena stranka tega določila ni upoštevala. Tožnik ne pozna predpisov, zaradi česar bi ga tožena stranka morala opozoriti, v kolikor se je že odločila, da bo napačno tolmačila zakonodajo.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo na seji.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je tudi v postopku upravnega spora še vedno sporno, ali bi davčni organ po mnenju tožnika davčno olajšavo na podlagi petega odstavka 113. člena ZDoh-2 o čezmejnemu delovnemu migrantu tožniku moral priznati ali uradoma, ali na njegov predlog vse do izdaje dokončne odločbe, oziroma z upoštevanjem drugega odstavka 7. člena ZUP.

Tudi po mnenju sodišča je 64. člen ZDavP-2 jasen. Davčni zavezanec lahko popravi davčno napoved najpozneje do izdaje odmerne odločbe. Tudi če je z zakonom določeno, da davek ugotovi davčni organ, ga na podlagi prvega odstavka 65. člena ugotovi z odločbo o odmeri davka. To stori na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora. V konkretnem primeru je bila dohodnina tožniku odmerjena na podlagi njegove napovedi. Kot je tožniku že pojasnil davčni organ, mora davčni zavezanec že v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor (61.člen ZDavP-2). Pri tem lahko, kot določa 64. člen ZDavP-2, popravi davčno napoved najpozneje do izdaje davčne odločbe. V danem primeru torej podlage za to, da bi davčni organ tožniku že po vložitvi pritožbe zoper odmerno odločbo upošteval davčno olajšavo, praviloma torej ni. Tožnik se na takšno določilo zakona tudi ne sklicuje. Je pa tudi po njeni izdaji zavezanec posamezno olajšavo upravičen uveljavljati kot novoto tudi še v pritožbenem postopku. Ker pa ZDavP-2 tega vprašanja specialno ne ureja, se dopustnost pritožbenih novot tudi v davčnem postopku presoja na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, po katerem se kot pritožbeni razlogi upoštevajo, če so obstajale v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Davčni organ druge stopnje je zato upoštevnost pritožbenih novot, ki se nanašajo na uveljavljanje sporne davčne olajšave, pravilno presodil na tej pravni podlagi.

V smislu drugega odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, le to na omenjeno dejstvo opozori. V davčnem postopku je imel tožnik, kot izhaja iz podatkov v spisu, pooblaščenca za zagotovitev varstva njegovih pravic v davčnem postopku. Odločba je bila izdana brez posebnega ugotovitvenega postopka, saj je imel davčni organ na razpolago podatke davčne napovedi oziroma uradne podatke, ki so bili potrebni za izdajo odločbe. Zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov ni bilo potrebno. Podano dejansko stanje torej ni bilo takšno, da bi terjalo ukrepanje davčnega organa po 7. členu ZUP.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.