Jedro

Vrhovnemu sodišču je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom v ugotovitve sodišča, da sta obdolženca na nepremičnini odstranila provizorično, začasno, prosto prestavljivo žičnato ograjo ter prosto prestavljiva otroška igrala, pri čemer so te ugotovitve odločilne za presojo, ali je šlo za premične stvari ali sestavne dele nepremičnine in s tem za presojo, ali je zasebni tožilec glede teh dejanj upravičeni tožilec.

Izrek

Izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom J. Č. in K. Č. izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolžencema je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obdolženega K. Č., njegovega zagovornika in zagovornikov obdolžene J. Č. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obdolžencema pa je naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočni sklep so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obdolžene J. Č., zaradi vseh kršitev iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navajajo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se grm, vrata, stebrički in otroško igralo nahajali na nepremičnini parc. št. 1642/104, k.o. I., ki je javno dobro in ni v lasti zasebnega tožilca, nato pa sprejelo napačno stališče, da so ti predmeti premičnine, ki so v lasti zasebnega tožilca. Po stališču zagovornikov so navedeni predmeti, ki jih je na nepremičnino parc. št. 1642/104, k.o. I. postavil zasebni tožilec, v skladu z določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) izgubili svojo samostojnost in postali del tega zemljišča. To pa pomeni, da zasebni tožilec ni lastnik teh predmetov in s tem tudi ne upravičeni tožilec v obravnavani kazenski zadevi. Zagovorniki nadalje uveljavljajo, da je obdolženka ravnala v neizogibni pravni zmoti, ki v celoti izključuje njeno krivdo. Navajajo, da je obdolženka kot popoln pravni laik za mnenje vprašala tri univerzitetne diplomirane pravnice z opravljenim pravniškim državnim izpitom in vse tri so potrdile, da je samopomoč v obdolženkinem primeru dovoljena. V zvezi s tem poudarjajo tudi, da je sodišče druge stopnje le ugibalo, da naj bi bila obdolženca seznanjena, pod katerimi pogoji bi se bila upravičena poslužiti samopomoči, namesto da bi po načelu in dubio pro reo (27. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) štelo, da jima pogoji samopomoči niso bili pojasnjeni. Zagovorniki menijo, da bi sodišče moralo slediti sklicevanju obdolžencev na dejansko zmoto v širšem pomenu. Obdolženca sta namreč v svojem zagovoru navedla različne možne nevarnosti, ki bi upravičevale samopomoč, če bi do njih zares prišlo. Ob tem opozarjajo, da slovenska pravna teorija sprejema možnost, da za obstoj nevarnosti ni potrebna vedno konkretna ogrozitvena nevarnost, temveč zadostuje abstraktna nevarnost. Če obdolženka ne bi izvršila preventivnih ukrepov, v primeru nevarnosti ne bi mogla s kmetijsko mehanizacijo dostopati do rečnega brega. Takšno situacijo pa so imeli pred očmi tudi pravniki, ki so obdolženki svetovali samopomoč. Glede na navedeno zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obdolženko obtožbe oprosti, podredno pa predlagajo razveljavitev pravnomočnega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo zasebnemu tožilcu in njegovemu pooblaščencu ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Na zahtevo je odgovoril le vrhovni državni tožilec, ki je zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da vrata, stebrički žičnate ograje ter otroško igralo, ki jih je zasebni tožilec postavil na tuji nepremičnini, predstavljajo premične stvari v lasti zasebnega tožilca, saj te stvari po namenu niso bile trajno povezane z nepremičnino. Po stališču vrhovnega državnega tožilca se zatrjevanje vlagateljev, da so bili odstranjeni objekti trajno povezane sestavine nepremičnine, nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in dokazne zaključke sodišča, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni tudi, da sta sodišči pravilno zaključili, da obdolženka ni ravnala v pravni zmoti niti v dejanski zmoti v širšem smislu. Sodišča druge stopnje je zaključilo, da sta obdolženka s strani pravnikov lahko prejela le splošni nasvet, v katerih primerih je samopomoč dovoljena, ne pa tudi nasveta, da se lahko samopomoči poslužita v konkretnem primeru. Upoštevaje takšne dejanske ugotovitve pa po oceni vrhovnega državnega tožilca tudi uveljavljanje pravne zmote predstavlja izpodbijanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženki in njenim zagovornikom. Slednji so se o odgovoru izjavili in ponovili nekatere navedbe vložene zahteve. Vlogi so priložili še slikovno gradivo, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je na območju izvršitve očitanega kaznivega dejanja med 7. in 14. novembrom 2014 prišlo do poplav.

B.

5. Vrhovno sodišče je najprej presojalo navedbe vlagateljev, ki se nanašajo na vprašanje, ali je zasebni tožilec glede očitanega kaznivega dejanja upravičeni tožilec.

6. Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 se preganja na zasebno tožbo (peti odstavek 310. člena KZ-1). Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (šesta alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Iz zakonskega opisa „kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada“ ne izhaja neko določeno izvršitveno ravnanje. Ravnanja, s katerim si storilec „vzame pravico“ so lahko različna, s tem pa so različne tudi pravice drugih, v katere je v posamičnem primeru poseženo.

7. Iz izreka prvostopenjskega sklepa izhaja, da sta J. Č. in K. Č. očitano kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 izvršila tako, da sta si samovoljno vzela pravico prehoda in dostopa do reke Iške, misleč, da jima gre tam služnostna pravica, namesto da bi to pravico uveljavljala po sodni poti, pri čemer sta dejanje izvršila na dveh nepremičninah, in sicer sta na nepremičnini parc. št. 175/3, k.o. I., ki je last D. G. (torej zasebnega tožilca), požagala okrasni grm, na sosednji nepremičnini parc. št. 1642/104, k.o. I. pa sta odstranila vrata ter stebričke žičnate ograje, porušila in odvlekla otroško igralo ter ga pustila ležati na parceli št. 175/3, k.o. I. 8. Glede na tak opis dejanja je pravica, ki je bila s tem kaznivim dejanjem prekršena oziroma ogrožena, lahko le lastninska pravica, upravičeni tožilec pa le nosilec te pravice, torej lastnik. Iz opisa dejanja v izreku sklepa ni razvidno, v čigavi lasti je bila v času storitve kaznivega dejanja nepremičnina par. št. 1642/104, k.o. I., iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da gre za javno dobro, ki ni bilo v lasti zasebnega tožilca. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu izpustilo očitek, da sta obdolženca na parc. št. 1642/104, k.o. I. požagala tudi rastlinje, ki ga je tja zasadil zasebni tožilec. Zavzelo je stališče, da skladno z določbo 8. člena SPZ rastlinje ne predstavlja samostojne stvari, pač pa nepremičninsko prirast, ki je izgubila svojo samostojnost, zato zasebni tožilec v tem delu ni upravičeni tožilec. Drugačno stališče pa je sodišče zavzelo glede žičnate ograje in otroškega igrala, ki ju je na isto nepremičnino prav tako postavil zasebni tožilec. Po ugotovitvah sodišča ni šlo za trdno ograjo z nosilci, ki bi karkoli razmejevala, pač pa za provizorično ograjo, ki jo je zasebni tožilec postavil zaradi varnosti svoje hčerke, in sicer, da bi ji preprečil dostop do reke Iške. Navedlo je, da je iz fotografije v prilogi B13, ki jo je priložila obramba in ki kaže stanje manj kot mesec dni po posegu, razvidno, da je zasebni tožilec ograjo in otroško igralo ponovno postavil, iz česar je sodišče sklepalo, da bi se njun namen in bistvo ohranila tudi v primeru, da bi bila prestavljena in postavljena kje drugje. Žičnata ograja in otroško igralo zato po oceni sodišča nista bila trdno in trajno spojena z zemljiščem; šlo je za premični stvari v lasti zasebnega tožilca, ki je torej v tem obsegu upravičeni tožilec.

9. Po načelu povezanosti zemljišča in objekta (t.i. načelo superficies solo cedit), ki je opredeljeno v 8. členu SPZ, je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Sestavina nepremičnine ni samostojna stvar in ne more biti predmet stvarnih pravic (7. člen SPZ); lastninska pravica na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine (54. člen SPZ). Vlagatelji pravilno opozarjajo, da načelo superficies solo cedit ne velja le v primeru trdne, mehanske ali organske povezave objekta z zemljiščem (ko torej sestavin ni moč ločiti od glavne stvari, ne da bi en ali drug predmet poškodovali), temveč tudi, ko gre za funkcionalno povezavo med objektom in zemljiščem (gre za primere, ko se določen objekt po splošnem prepričanju šteje za del zemljišča; npr. vrata, ki se nasadijo na tečaje). Pri presoji, ali je določen objekt z nepremičnino po svojem namenu trajno povezan je treba upoštevati voljo strank, ki so povezavo vzpostavile, naravo objekta in njegovo pričakovano življenjsko dobo(1). Teorija ob tem opozarja, da je postavitev objekta na tujem zemljišču praviloma znak, da ne gre za trajno povezavo v smislu 8. člena SPZ. Vendar to velja predvsem za primere, ko je objekt na tujem zemljišču postavljen v zvezi z izvrševanjem neke stvarne ali obligacijske pravice (npr. najem, zakup ipd.), ki je časovno omejena(2).

10. Žičnata ograja, ki ograjuje posamezno zemljišče, bo v večini primerov z zemljiščem trajno povezana - tako v mehanskem, kot tudi v funkcionalnem smislu. Izjemoma bo ograjo moč šteti za premičnino, če ne bo imela stalne lokacije oziroma bo tako po svoji naravi kot po namenu prestavljiva. Podobno velja tudi za otroška igrala. Če so igrala večjih dimenzij, so vkopana, zabetonirana oziroma sicer pritrjena v zemljišče z namenom, da na določeni lokaciji ostanejo trajno, potem gre za sestavni del nepremičnine. Drugače pa velja glede igral, ki so zgolj postavljena na nepremičnino in jih je mogoče prosto prestavljati. Ali ograja in igrala predstavljajo premično stvar ali sestavino nepremičnine, je torej odvisno od okoliščin posameznega primera.

11. V obravnavani zadevi je sodišče glede dejstev, ki so odločilna za presojo, ali je žičnata ograja predstavljala sestavni del nepremičnine ali pa je šlo za samostojno premično stvar v lasti zasebnega tožilca, sledilo predvsem navedbam zasebnega tožilca, ki je povedal, da je šlo za začasno provizorično ograjo. Po drugi strani pa je sodišče prezrlo zagovora obdolžencev, ki sta med drugim povedala, da sta ograjo snela iz zemlje in jo zvila, nakar sta odstranila še dva stebrička od vrat ograje, ki sta bila (malo) vbetonirana v prodnato zemljo, tako da sta stebrička skupaj z betonom snela iz zemlje. Glede otroškega igrala pa je obdolženi K. Č. povedal, da je bilo igralo vkopano z betonskimi temelji ter da sta igralo izkopala ter odvila dva vijaka. Te navedbe obdolžencev (ki jih je sodišče prve stopnje sicer povzelo na 3. do 5. strani sklepa, vendar se do njihove verodostojnosti ter pravne relevantnosti nato ni opredelilo) kažejo, da sta bila ograja in otroško igralo z zemljiščem mehansko spojena ter nista bila prosto prestavljiva. Sodišče je sicer ugotovilo, da sta obdolženca ograjo in igrala odstranila na način, da ju nista bistveno poškodovala, ter da je zasebni tožilec te predmete nato ponovno postavil na zemljišče, vendar to še ne zadostuje za zaključek, da je šlo za prosto prestavljive stvari oziroma da je bil namen zasebnega tožilca, da te stvari prosto prestavlja. Iz ugotovitve sodišča, da je zasebni tožilec ograjo postavil z namenom, da bi preprečil hčeri dostop do reke, izhaja prej nasprotno; namreč, da je bila lokacija ograje stalna oziroma da ni bil namen zasebnega tožilca, da bi ograjo premikal. V spisu pa tudi ni najti podatka, da bi imel zasebni tožilec na nepremičnini par. št. 1642/104, k.o. I. kakršnokoli stvarno ali obligacijsko pravico in s tem namen te objekte postaviti le za čas trajanja take pravice. Poleg tega pa je tudi iz fotografije v prilogi B13 spisa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, razvidno, da je šlo za igralo večjih dimenzij, ki je bilo z nosilci vsaj vkopano v zemljo, enako pa velja tudi za stebričke žičnate ograje.

12. Glede na navedeno je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom v ugotovitve sodišča, da sta obdolženca na nepremičnini parc. št. 1642/104, k.o. I. odstranila provizorično, začasno, prosto prestavljivo žičnato ograjo ter prosto prestavljiva otroška igrala, pri čemer so te ugotovitve odločilne za presojo, ali je šlo za premične stvari ali sestavne dele nepremičnine in s tem za presojo, ali je zasebni tožilec glede teh dejanj upravičeni tožilec.

13. Precejšen dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi glede drugega dela očitka, in sicer da sta obdolženca na nepremičnini parc. št. 175/3, k.o. I., ki je v lasti zasebnega tožilca, požagala okrasni grm. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi sklepa ni podalo prepričljivih razlogov o tem, da se je grm nahajal prav na tej nepremičnini in ne na nepremičnini parc. št. 1642/104, k.o. I., ki ni v lasti zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje je na 11. strani sklepa navedlo, da je izvedenka (ki je bila postavljena v pravdnem postopku, v obravnavanem kazenskem postopku pa je sodišče njeno mnenje prebralo na glavni obravnavi s soglasjem strank) ugotovila, da se je na parc. št. 175/3, k.o. I. nahajal zgolj en okrasni grm. Obramba je v postopku zatrjevala, da je izvedenka pri izdelavi meritev, ki so bile podlaga za izdelano izvedensko mnenje, dopuščala možnost metrske napake in uveljavljala, da se je po najugodnejši varianti vse rastlinje nahajalo na parc. št. 1642/104. Na te ugovore je sodišče odgovorilo, da „bi centimetrsko natančno ugotavljanje meje med parcelama 175/3 in 1642/104 zdaleč preseglo namen tega kazenskega postopka, in da bi bila končna odločitev sodišča z ali brez enega okrasnega grmička, kar se tiče kazenskopravnih posledic za obdolžena, povsem enaka; ravno zato, ker je bilo jasno, da centimetrsko natančna meja med navedenima parcelama ni določena in bi to zahtevalo večje število meritev s strani geodetov, kar je v svojem mnenju izpostavila izvedenka, so se, po razumevanju sodišča, stranke v predmetnem postopku strinjale, da se kot mesto nahajanja posameznega odstranjenega predmeta, torej na zemljišču, katere parcelne številke je stal, upošteva opredelitev parcele, kot jo je za posamezen predmet podala izvedenka. Sodišče je navedenemu v celoti sledilo in je torej štelo, da je vse rastlinje, razen enega grma, ki je stal na parceli 175/3, stalo na zemljišču s parcelno številko 1642/104.“ Iz navedenih razlogov izhaja, da se sodišče o lokaciji požaganega okrasnega grma ni prepričalo, nato pa je kljub dvomu odločilo v škodo obdolžencev in s tem kršilo temeljno načelo kazenskega prava - domnevo nedolžnosti (3. člen ZKP in 27. člen Ustave).

C.

14. Glede na precejšen dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so odločilno za presojo, ali je zasebni tožilec glede očitanega kaznivega dejanja sploh upravičeni tožilec, je Vrhovno sodišče uporabilo pooblastilo iz 427. člena ZKP in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je sklep razveljavilo v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na obdolženega K. Č., ki zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, saj so isti razlogi za razveljavitev sklepa podani tudi v njegovo korist (drugi odstavek 424. člena ZKP). Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavilo že iz navedenih razlogov, preostalih v zahtevi zatrjevanih kršitev ni presojalo.

15. Po vnovič opravljeni glavni obravnavi bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vsa dejstva in dokaze, ki so odločilni za presojo, ali sta žičnata ograja in otroško igralo, ki naj bi ju obdolženca odstranila, predstavljala samostojne premične stvari ali pa ju je potrebno šteti kot del nepremičnine parc. št. 1642/104, k.o. I., ter za svojo presojo navesti prepričljive razloge. Sodišče se bo moralo argumentirano opredeliti tudi do vprašanja, na katerem zemljišču sta obdolženca požagala okrasni grm. Ob tem bo moralo upoštevati, da je dokazno breme, da se je grm nahajal na nepremičnini parc. št. 175/3, k.o. I. na strani zasebnega tožilca. Za primer, da bo sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev ponovno zaključilo, da sta ograja in otroško igralo premičnini v lasti zasebnega tožilca ter da sta obdolženca v lastninsko pravico zasebnega tožilca posegla tako, da sta te stvari premaknila oziroma odstranila (ne da bi jih ob tem tudi poškodovala), pa Vrhovno sodišče opozarja, da takšno ravnanje ne bo izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 gre namreč le tedaj, ko bi storilčevo ravnanje lahko opredelili kot kaznivo dejanje tudi, če bi si vzel pravico, za katero bi vedel, da mu ne gre. Če pa storilčevo ravnanje ne bi bilo kaznivo dejanje niti, ko bi vedel, da mu pravica ne gre, njegovo ravnanje ne more predstavljati kaznivega dejanja v primeru, ko (oziroma zgolj zaradi tega, ker) mu je pravica šla oziroma je tako vsaj mislil(3). Prestavitev premičnih stvari iz ene parcele na drugo, ne da bi bile stvari ob tem poškodovane, v našem pravnem redu ne izpolnjuje znakov nobenega drugega kaznivega dejanja. To pomeni, da ravnanje obdolžencev ne bi bilo kaznivo, če bi vedela, da jima služnostna pravica poti ne gre (in bi dejanje izvršila s kakšnim drugim motivom, npr. iz maščevanja), zato še toliko bolj velja, da njuno ravnanje ni kaznivo dejanje v primeru, ko sta mislila, da sta do prehoda upravičena.

(1) Tratnik, M., v: Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str., str. 84. (2) Prim. ibid. (3) Prim. Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV založba, Ljubljana, 2002, str. 784.