Jedro

Sodišče je storilo očitno pomoto pri vpisu vtoževanega zneska v izrek, kar je razvidno tako iz uvoda sodne odločbe kot iz same obrazložitve, kjer je sodišče večkrat zapisalo pravilni znesek 1.683,60 EUR, medtem ko zneska 1.756,00 EUR v izpodbijani sodbi ni. Da je šlo za očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče prve stopnje popravilo s popravnim sklepom, kot to dopušča določba 328. člena ZPP, je konkludentno priznala tudi tožena stranka, saj se zoper navedeni sklep, s katerim je sodišče izpodbijano sodbo popravilo, ni pritožila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 1.756,00 EUR (s popravnim sklepom popravljen znesek na 1.683,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2017 ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 422,03 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe ter zavrženje tožbe oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je po vložitvi pritožbe tožene stranke (vložena 9. 12. 2019) izdalo popravni sklep z dne 16. 12. 2019, v katerem je izrek v I. točki popravilo tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.683,60 EUR. Sklep je bil toženi stranki vročen dne 17. 12. 2019; zoper sklep se ni pritožila. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek niti v posledici tega nista podani zatrjevani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo očitno pomoto pri vpisu vtoževanega zneska v izrek, kar je razvidno tako iz uvoda sodne odločbe kot iz same obrazložitve, kjer je sodišče večkrat zapisalo pravilni znesek 1.683,60 EUR, medtem ko zneska 1.756,00 EUR v izpodbijani sodbi ni. Da je šlo za očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče prve stopnje popravilo s popravnim sklepom, kot to dopušča določba 328. člena ZPP, je konkludentno priznala tudi tožena stranka, saj se zoper navedeni sklep, s katerim je sodišče izpodbijano sodbo popravilo, ni pritožila.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker naj bi odločilo o dajatvenem zahtevku, čeprav naj bi tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek na to, da se sklep o izvršbi VL 78336/2018 z dne 7. 11. 2018 obdrži v veljavi. Materialnopravno zmotno je namreč stališče, da je tožbeni zahtevek, naj sklep o izvršbi ostane v veljavi, ugotovitveni tožbeni zahtevek in da je posledično tožba nesklepčna. Jasno stališče sodne prakse1 je, da gre za dajatveni zahtevek oziroma da je vsaj odločanje o veljavnosti sklepa o izvršbi v njegovem dajatvenem delu izenačeno z odločanjem o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka po tožbi. Četudi pa bi sodišče prve stopnje brez podlage spremenilo način izreka tožbenega zahtevka, pa temu ni tako, saj je le na način, kot ga je opredelilo sodišče, izrek materialnopravno pravilen, sodišče pa glede pravilne uporabe materialnega prava ni vezano na navedbe strank, bi kvečjemu šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki pa se v sporu majhne vrednosti niti ne more uveljavljati v pritožbenem postopku.

8. Višje sodišče pa soglaša tudi z uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi z nekonsistentnimi ugovori tožene stranke, na podlagi katerih je ugotovilo vsebino dogovora med strankama. Tožena stranka znova podaja drugačno interpretacijo dogovora med pravdnima strankama, in sicer, da je od tožeče stranke terjala najem materiala in opravo določenih storitev. Da bi zahtevala opravo storitev, je v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2019 izrecno zanikala (zadnji odstavek na str. 2). Po določbi tretjega odstavka 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala. Upoštevajoč navedeno višje sodišče nima pomislekov zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med strankama prišlo do sklenitve dogovora za najem materiala in opravo storitev. Pritožbena navedba, da na podlagi nesoglasja strank glede vsebine pogodbe sodišče ni razčistilo dejanskega stanja, zato ne drži. Tudi sicer pa ugovor, da med strankama ni prišlo do takšne vsebine dogovora, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pomeni uveljavljanje v sporu majhne vrednosti nedovoljenega pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Glede višine vtoževane terjatve je pritožbena navedba, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, pavšalna. Tudi v tem delu, v povezavi z nekonsistentnimi ugovori tožene stranke glede vsebine dogovora med pravdnima stranka, ki jih tožena stranka očitno prilagaja potrebam postopka, višje sodišče nima pomislekov zoper utemeljitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek v celoti utemeljen tudi po višini.

10. Ker se zoper odločitev o stroških postopka tožena stranka pritožuje le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

11. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodbi VSL II Cp 1992/2012 z dne 12. 12. 2012 in VSRS III Ips 27/2017 z dne 24. 4. 2018.