Jedro

Ker tožnik do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ni postavil tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila, niso bili izpolnjeni pogoji, da bi sodišče o njem odločilo (v izreku sodbe). Določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišča ne upravičuje, da bi po uradni dolžnosti prisodilo odškodnino brez ustreznega zahtevka delavca. Lahko pa tak tožbeni zahtevek delavec še vedno uveljavljala s posebno tožbo (prim. VIII Ips 377/2008 z dne 6. 4. 2010, Pdp 25/2016 z dne 29. 6. 2016).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.603,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.".

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 419,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 10. 2017, ampak je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za polni delovni čas od 20. 10. 2017 do 16. 8. 2018, za preostali oziroma polovični delovni čas od 17. 8. 2018 do 19. 1. 2020 in za polni delovni čas od 20. 1. 2020 do 31. 10. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (točka I izreka). Tožniku je za ta obdobja in obseg delovnega časa priznalo delovno dobo (točka II izreka), toženi stranki naložilo, da mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja, ter mu za čas od 20. 10. 2017 do 16. 8. 2018 obračunati mesečna nadomestila osnovne plače v višini 3.500,00 EUR bruto, povečana za vse dodatke in zmanjšana za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti, za čas od 17. 8. 2018 do 19. 1. 2020 obračunati mesečna nadomestila osnovne plače v višini 3.500,00 EUR bruto, povečana za vse dodatke in zmanjšana za bruto plače, ki jih je v tem obdobju prejemal pri drugih delodajalcih, in za čas od 20. 1. 2020 do 31. 10. 2020 obračunati mesečne plače v višini 3.500,00 EUR bruto, povečane za vse dodatke, ter mu izplačati ustrezne mesečne neto zneske (nadomestil) plač, za obdobje od 20. 10. 2017 do 19. 1. 2020 z obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (prvi odstavek točke III izreka). V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestil plač, je tožbo zavrglo (drugi odstavek točke III izreka). V presežku (vrnitev na delo, priznanje delovnega razmerja po 31. 10. 2020, reparacijski zahtevek v večjem obsegu od prisojenega) je tožbeni zahtevek zavrnilo (tretji odstavek točke III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.228,88 EUR (točka IV izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem mu ni bilo prisojeno denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in zoper odločitev o stroških postopka, uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje ni priznalo denarnega povračila, ker je štelo, da bi bilo to neprimerno, saj mu je tožena stranka že izplačala nadomestila plač za obdobje od oktobra 2017 do januarja 2020. S tem je zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1, ki sodišču ne daje diskrecijske pravice za odločitev, ali bo denarno povračilo priznalo ali ne. O zavrnitvi zahtevka ni odločilo v izreku sodbe, temveč je razloge podalo le v obrazložitvi. Sodišče mu stroškov ponovljenega sojenja ni priznalo, kar je utemeljevalo s tem, da odločitev, ki je bila sprejeta v ponovljenem sojenju, ni vplivala na končni uspeh strank v sporu. Tak zaključek je napačen in tudi ni obrazložen z odločilnimi dejstvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo z dnem 16. 8. 2018. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo enako kot v prvem sojenju (opr. št. Pd 127/2017). Glede datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni v zadostni meri upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča iz sklepa opr. št. VIII Ips 39/2020. Gre za sodbo presenečanja, saj je bila tožena stranka po razveljaviti odločitve o reintegraciji prepričana, da sta bili predhodno izdani sodni odločbi nepravilni in da ju je treba v novem postopku vsaj delno spremeniti v korist tožene stranke. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče določi datum trajanja delovnega razmerja glede na okoliščine primera, s tem, da besedilo 118. člena ZDR-1 „najdlje do odločitve sodišča prve stopnje“ pomeni le skrajni datum. Sodišče bi moralo pogodbo razvezati z dnem tožnikove zaposlitve pri A. d. o. o., t. j. z 17. 8. 2018. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi izključno zaradi takrat obstoječe pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča, s katero je bil vrnjen na delo. Ker tožnikovega delovnega mesta ni bilo več, saj je bilo ukinjeno, sta stranki brez javne objave sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“. V zvezi z dne 26. 1. 2022 sklenjenim dogovorom o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter dejstvom, da je tožnik z novim delodajalcem B. sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec I“ za obdobje od 1. 2. 2022 dalje za nedoločen čas, pritožba meni, da to ne more vplivati na odločitev v tem postopku.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je priglasil stroške tega odgovora.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka uveljavlja le pavšalno in neutemeljeno. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je mogoč, saj vsebuje vse odločilne razloge, ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju, niti niso v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 8. 6. 2015 na delovnem mestu „vodja področja“ za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2015. Tožena stranka mu je 21. 2. 2017 podala redno odpoved iz poslovnega razloga, ker je ukinila njegovo delovno mesto. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom opr. št. Pd 127/2017 z dne 8. 5. 2019 ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 10. 2017, ampak je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za polni delovni čas do 16. 8. 2018 in nato za preostali oziroma polovični delovni čas od 17. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela za polni delovni čas pri toženi stranki, tožniku je glede na vmesne zaposlitve priznalo delovno dobo, ga reintegriralo nazaj na delo k toženi stranki, mu priznalo reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter stroške postopka, v presežku glede reparacije pa je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 578/2019 z dne 12. 12. 2019 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. S sklepom opr. št. VIII Ips 39/2020 z dne 2. 2. 2021 je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo v delu odločitve o reintegraciji tožnika k toženi stranki, o ugotovitvi trajanja delovnega razmerja in o pravicah iz delovnega razmerja za čas od 19. 10. 2017 dalje ter glede stroškov postopka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Predmet odločanja v novem sojenju je le še odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko sodišče določi trajanje delovnega razmerja najdlje do dneva svoje odločitve, je nova zaposlitev pri drugem delodajalcu lahko pomembna okoliščina za določitev trajanja delovnega razmerja. Če se je tožnik pri drugih delodajalcih zaposlil le za kratek čas, z vmesnimi prekinitvami in ne za polni delovni čas, je neutemeljeno pogodbo o zaposlitvi razvezati pred datumom odločitve sodišča prve stopnje oziroma z datumom take zaposlitve (tako sodba opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015). Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VIII Ips 56/2016 z dne 22. 11. 2016, in sicer, da zaposlitve za kratek čas, z vmesnimi prekinitvami in tudi ne za polni delovni čas ne utemeljujejo, da bi se pogodba o zaposlitvi razvezala pred datumom odločitve sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki s 17. 8. 2018 zaposlil pri družbi A. d. o. o., najprej za 10 ur tedensko do 31. 8. 2018, od 1. 9. 2018 do 19. 1. 2020 pa za 20 ur tedensko. Po pravnomočnosti sodbe Pd 127/2017 v zvezi s Pdp 578/2019 se je 20. 1. 2020 vrnil nazaj na delo k toženi stranki (za polni delovni čas) na delovno mesto „vodja področja“. Napoten je bil na čakanje na delo, ki je trajalo od 24. 1. 2020 do 24. 7. 2020, nato pa je do konca julija, v avgustu, septembru in delu oktobra 2020 koristil dopust. Stranki sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje 1. 10. 2020 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „strokovni sodelavec za kontroling“, s podpisom katere je 31. 10. 2020 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 8. 6. 2015 za delovno mesto „vodja področja“ (ki je bila nezakonito odpovedana).

10. Glede na vmesno zaposlitev tožnika pri družbi A. d. o. o. za krajši delovni čas od polnega, najprej za 10 ur tedensko, zatem za 20 ur, je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče že z datumom prve zaposlitve pri A. d. o. o. pogodbo o zaposlitvi med strankama moralo razvezati. Takšna odločitev bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 6. 2015 za delovno mesto „vodja področja“ utemeljeno sodno razvezalo z 31. 10. 2020, saj bi v nasprotnem primeru odpadla tožnikova pravna podlaga za zaposlitev pri tožencu po reintegraciji, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi. Ker se tožnik ne pritožuje glede odločitve o zavrnitvi priznanja delovnega razmerja za čas po 31. 10. 2020 in je odločitev v tem delu pravnomočna, niso bistvene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, zakaj je prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2021. 11. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da odločitev o datumu sodne razveze predstavlja sodbo presenečenja. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu VIII Ips 39/2020 zavzelo stališče, da so podani pogoji za sodno razvezo, z ničemer pa ni nakazalo, da bi odstopilo od svoje ustaljene prakse o tem, da kratkotrajne vmesene zaposlitve oziroma zaposlitve za krajši delovni čas od polnega utemeljujejo odločitev, po kateri bi sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi že z datumom takšne zaposlitve. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore (prim. sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018). Sodišče prve stopnje je odločitev o datumu sodne razveze oprlo na prvi odstavek 118. člena ZDR-1, torej na pravno podlago, na katero je tožena stranka morala računati, in v tem smislu torej ne gre za sodbo presenečenja.

12. Če sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po določbi drugega odstavka tega člena pa višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do denarnega povračila, ker je že prejel reparacijo, niso pravilni. Skladno s citirano zakonsko določbo delavcu avtomatično pripada denarno povračilo v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, le po višini je omejeno do največ 18 mesečnih plač in je odmera vezana na zakonske kriterije. Ker pa tožnik do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje ni postavil tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila, niso bili izpolnjeni pogoji, da bi sodišče o njem odločilo (v izreku sodbe). Določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1 namreč sodišča ne upravičuje, da bi po uradni dolžnosti prisodilo odškodnino brez ustreznega zahtevka delavca. Lahko pa tak tožbeni zahtevek delavec še vedno uveljavljala s posebno tožbo (prim. VIII Ips 377/2008 z dne 6. 4. 2010, Pdp 25/2016 z dne 29. 6. 2016).

13. Odločitvi o stroških postopka tožnik neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preizkus tega dela odločitve je mogoč, saj ga je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da se tožnik dejansko ne strinja z materialnopravno presojo stroškov. Utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni upravičen do povračila stroškov ponovnega sojenja. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje utemeljevalo z ugotovitvijo, da mu je tožena stranka že plačala stroške, prisojene s sodbo opr. št. Pd 127/2017, ki je bila nato razveljavljena, ter da sodišče s svojo odločitvijo ponovno vzpostavlja pravno podlago za opravljeno izplačilo, tožnik pa je stroške postopka že dobil povrnjene. Sodišče prve stopnje pri tem neutemeljeno ne upošteva, da je bila predmet postopka v novem sojenju odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ter da je bilo potrebno zaradi odločitve Vrhovnega sodišča ponovno odločati o pravicah tožnika iz delovnega razmerja za čas od 19. 10. 2017 dalje. Glede na to ni mogoče šteti, da je stroške ponovljenega sojenja že dobil povrnjene, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mu je poleg že priznanih stroškov na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo še po 225 točk za vsako pripravljalno vlogo z dne 24. 3. 2021, 3. 5. 2021, 14. 5. 2021, 28. 5. 2021, 28. 10. 2021 in 2. 2. 2022), 50 točk za vlogo z dne 16. 11. 2021 in po 150 točk za vsak pristop na narok (8. 7. 2021, 9. 11. 2021 in 10. 2. 2022). Skupaj je upravičen še do 1.850 točk. Glede na materialne stroške v višini 28,5 točk in 22 % DDV je ob vrednosti točke 0,6o EUR upravičen do dodatnih stroškov v višini 1.375,06 EUR, kar skupaj z že priznanimi stroški v višini 2.228,88 EUR znaša 3.603,94 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka je dolžna tožniku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikov uspeh s pritožbo 50 %. Upravičen je do povrnitve 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost in upoštevajoč uspeh znaša 139,99 EUR. Tožena stranka mu je dolžna povrniti tudi 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP). Skupno je tožnik upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 419,98 EUR.