Jedro

Strožjo obliko obiskov (za stekleno pregrado) na podlagi drugega odstavka 47. člena Pravilnika odredi direktor zavoda na podlagi prostega preudarka in mu ni treba izdati odločbe in tudi ne posebej utemeljevati razlogov, ki so posebno obliko narekovali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku (po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1618/08-21 z dne 2. 4. 2009) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin posameznika zaradi dejanja organa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da poseben režim izvrševanja obiskov v priporu (za stekleno pregrado) v obravnavanem primeru ni nesorazmeren glede na pravico tožnika do družinskega življenja, ki je temeljna človekova pravica, zavarovana v 35. členu Ustave RS (URS). Za navedeni ukrep (izvajanje obiskov v prostoru s stekleno pregrado) obstaja pravna podlaga v 47. členu Pravilnika o izvrševanju pripora (Uradni list RS, št. 36/99, v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka je ta ukrep uporabila iz razlogov, ki so navedeni v 47. členu Pravilnika (varnostni razlogi oziroma zaradi preprečitve pobega). Ugotavlja, da gre le za blažji poseg v pravico do družinskega življenja, saj ne gre za prepoved obiskov, temveč le za onemogočanje fizičnega kontakta, poleg tega pa se vsakih 14 dni preverja, ali je ta poseg še potreben. Gre za časovno omejen ukrep, tožnik pa se v skladu s 70. členom Pravilnika lahko tudi pritoži (pri generalnem direktorju uprave), če meni, da se z njim neustrezno ravna, možna pa je tudi pritožba pri predsedniku pristojnega okrožnega sodišča. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da so varnostni razlogi oziroma razlogi za preprečitev pobega večjega pomena kot pa omogočanje fizičnega kontakta z ožjimi družinskimi člani. Pri ugotavljanju sorazmernosti posega je upoštevalo tudi to, da istega cilja ni mogoče doseči z drugimi, bolj ugodnimi sredstvi za tožnika.

3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo poudarja, da mu je zaradi omejevanja stikov (obiski za stekleno pregrado) nesorazmerno kršena pravica do družinskega življenja, ki mu jo jamči 35. člen URS. Je namreč mož in oče štirih otrok, s katerimi ne more imeti fizičnih stikov. Tudi v ponovnem postopku se še vedno ne ve, kaj so konkretni razlogi za strožji varnostni režim. Zatrjuje, da ne more uspešno uveljavljati pravnih sredstev, saj mu nihče ne pojasni, kakšni so „utemeljeni varnostni razlogi“, zaradi katerih se sploh uporablja pooblastilo iz 47. člena Pravilnika. Takšnih razlogov sploh ni. Ne more preveriti, ali je direktor uporabil svoje pooblastilo v skladu z namenom oziroma ali gre za zlorabo takih pooblastil. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer pribavilo upravni spis, iz katerega naj bi to izhajalo, vendar gradivo tožniku ni bilo vročeno in se glede njega ni mogel izjasniti. Tožnik ni stranka v upravnem postopku in nima vpogleda v varnostno oceno. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre le za „lažji poseg“ v njegove pravice. Najmlajšima otrokoma je popoln tujec, saj ga vidita le skozi steklo. Minimalen trud bi bil potreben, da bi se mu omogočil vsaj kratek obisk brez pregrade s hčerko in najmlajšim sinom. Presoja dopustnosti posega v človekove pravice se opravi z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja in če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države in načelom sorazmernosti. Tehtanje, ali je poseg v pravico obdolženega sorazmeren, je treba opraviti na podlagi treh kriterijev, in sicer, ali je poseg sploh nujen, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Utemeljitev sodbe sodišča prve stopnje po mnenju tožnika ne zadosti navedenim kriterijem. Ugovarja tudi stališču sodišča prve stopnje, da gre za začasen ukrep, saj ta traja že od 29. 6. 2007, kar kaže, da ukrep nikakor ni začasne narave. Tožniku ni znano, da bi se pogoji za strožje izvajanje obiskov preverjali vsakih 14 dni in tega tudi ne more preizkusiti. Niti žena niti otroci mu nikdar niso želeli prinesti ničesar prepovedanega, hipotetične možnosti, brez kakršnegakoli suma, pa niso ustrezna podlaga za strožji režim obiskov. Ukrep je v nasprotju z 22., 25. in 35. členom URS in 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo odloči o tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo prvič zavrnilo s sklepom U 479/2008-8 z dne 26. 3. 2008. Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo s sodbo I Up 153/2008 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 2. 4. 2009 sodbo Vrhovnega sodišča in sklep upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje z obrazložitvijo, da sodišči nista presojali, ali se s spornim ukrepom posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja.

7. V obravnavanem primeru gre za presojo, ali je bilo z odrejeno obliko obiskov žene in mladoletnih otrok pri tožniku v priporu, to je obiskov z vmesno stekleno pregrado, poseženo v tožnikovo ustavno pravico domneve nedolžnosti (27. člen URS) in njegovo pravico do družinskega življenja (35. člen URS). Gre torej za tožbo zaradi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic (prvi odstavek 4. člena, tretji odstavek 30. člena in 66. člen ZUS-1), ki naj bi bile storjene z odredbo direktorja zavoda, izdano na podlagi drugega odstavka 47. člena Pravilnika.

8. Vrhovno sodišče se je glede pogojev za izrek ukrepa na podlagi drugega odstavka 47. člena Pravilnika, zakonitosti izrečenega ukrepa in zatrjevane kršitve ustavne pravice do domneve nedolžnosti (27. člen URS) že opredelilo v obrazložitvi svoje sodbe I Up 153/2008 z dne 23. 4. 2008. Čeprav je bila ta sodba Vrhovnega sodišča s citirano odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena, pa Ustavno sodišče očitno ni imelo pomislekov glede zavzetih stališč do navedenih vprašanj, saj je sodbo Vrhovnega sodišča (in sklep upravnega sodišča) razveljavilo izključno zaradi nepresojanja zatrjevanega posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Čeprav sta izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in pritožba omejeni na vprašanje (zatrjevane kršitve) tožnikove pravice do družinskega življenja (v povezavi z zakonitostjo izrečenega ukrepa), Vrhovno sodišče povzema in delno dopolnjuje svojo obrazložitev iz sodbe I Up 153/2008 z dne 23. 4. 2008 glede zgoraj navedenih vprašanj, dodatno pa zavzema stališča (v okviru določb ZUS-1, ki se nanašajo na pritožbo) glede pravice do družinskega življenja.

9. Izvrševanje pripora posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je glede na zahteve 19. člena Ustave urejeno z zakonom. ZKP ureja položaj pripornikov, njihove pravice in dolžnosti med izvrševanjem pripora, omejitve teh pravic ter nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja pripora. Podrobnejše predpise o izvrševanju pripora vsebujejo Pravilnik o izvrševanju pripora ter hišni redi zavoda, v katerem se izvršuje pripor.

10. Pravica pripornika do obiskov bližnjih sorodnikov (v mejah hišnega reda) je določeno v 213.b členu ZKP, vendar je v določbi prvega odstavka navedenega člena bistveno omejena, saj so obiski dovoljeni samo z dovoljenjem preiskovalnega sodnika, oziroma po vložitvi obtožnice do pravnomočnosti sodbe z dovoljenjem predsednika senata (peti odstavek 213. b člena ZKP). Ta pravica torej že v osnovi ni neomejena.

11. Podrobneje je izvrševanje pripora določeno v Pravilniku. Prvi odstavek 47. člena Pravilnika določa, da se obiski pripornika izvajajo v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado, ali v prostoru brez pregrade, o čemer odloča direktor zavoda. Drugi odstavek 47. člena pa podrobneje določa, kdaj se obiski izvajajo samo za stekleno pregrado. Tako se obiski prvih 14 dni po sprejemu v pripor praviloma izvajajo v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado. Direktor zavoda pa lahko odloči, da se obiski izvajajo v prostoru s stekleno pregrado tudi kasneje, če so podani utemeljeni varnostni razlogi oziroma obstaja nevarnost, da bo obiskovalec priporniku izročil prepovedano drogo, alkohol ali druga opojna sredstva ter predmete, namenjene za napad ali pobeg.

12. Obisk, ki se izvaja v prostoru s stekleno pregrado, je po presoji Vrhovnega sodišča oblika varnostnega ukrepa, ki ga v skladu s svojimi pooblastili odredi direktor zavoda na podlagi prostega preudarka, če oceni, da so za to podani pogoji iz drugega odstavka 47. člena Pravilnika, in da bo dosežen namen, ki ga določba zasleduje, to pa je zagotavljanje varnosti tega in drugih pripornikov, obiskovalcev ter osebja zavoda in preprečitev napada oziroma preprečitev pobega. Strožjo obliko obiskov na podlagi citirane določbe Pravilnika odredi direktor zavoda na podlagi prostega preudarka in se v takih primerih ne izda upravna odločba. Direktorju zavoda (tudi ob upoštevanju določbe prvega odstavka 47. člena Pravilnika) tudi ni treba posebej utemeljevati oblike obiskov in razlogov, ki so tako obliko narekovali, prav tako mu ni treba opraviti testa sorazmernosti in ga pojasniti. Glede na določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, ki se smiselno uporablja tudi v upravnem sporu zaradi kršitve ustavne pravice (glej drugi odstavek 4. člena ZUS-1), se v primeru, če je ukrep odrejen po prostem preudarku, v upravnem sporu presoja le, ali je odrejeni ukrep nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče tako presoja utemeljenost izrečenega ukrepa v okviru ocene prostega preudarka in ne opravi vsebinskega testa sorazmernosti.

13. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da je obravnavani izrečeni ukrep zakonit, saj ima podlago v drugem odstavku 47. člena Pravilnika, direktor zavoda pa je to obliko obiskov odredil v skladu z namenom tega ukrepa in v okviru svojih pooblastil. Pri tem je direktor zavoda upošteval med drugim tudi okoliščine v zvezi s tožniku očitanim kaznivim dejanjem (tožnik naj bi bil eden od organizatorjev dobro organizirane hudodelske združbe, ki je utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili, pri čemer naj bi šlo za velike količine mamil), za katerega je tožnik utemeljeno osumljen, saj je zoper njega obtožba že vložena. Tudi druge okoliščine kažejo na potrebo po taki obliki obiskov, predvsem dejstvo, da se je tožnikovemu soobdolžencu skušalo v pripor pretihotapiti dele orožja ter da naj bi nekateri člani združbe hoteli med odrejenim priporom pobegniti. Po oceni Vrhovnega sodišča navedene ugotovitve, ki temeljijo na varnostni oceni, povsem zadostujejo za odrejeni ukrep strožje oblike obiskov.

14. Ni utemeljena tožnikova (pri)tožbena navedba, da mu je kršena ustavna pravica do domneve nedolžnosti (27. člen URS), ker odreditev strožje nadzorovanih obiskov temelji tudi na okoliščinah storitve kaznivega dejanja, za katerega pa še ni pravnomočno obsojen. Ustavna pravica domneve nedolžnosti tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne omejuje direktorja zavoda, da odredi strožjo obliko nadzora med obiski med trajanjem pripora tudi za obiske žene in mladoletnih otrok pripornika, če meni, da to narekujejo razlogi varnosti. Glede na prej navedene okoliščine storitve kaznivega dejanja ter ravnanja tožnikovih soobdolžencev v priporu, je po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru direktor zapora pravilno presodil, da je mogoče s tako obliko nadzorovanih obiskov doseči varnost in preprečiti, da bi tožnik preko žene in mladoletnih otrok pridobil predmete, s katerimi bi ogrozil varnost v priporu, oziroma poskušal napasti, oziroma pobegniti.

15. Pravica do družinskega življenja je varovana v okviru splošne osebnostne pravice iz 35. člena URS, podrobneje pa je urejena tudi v 53., 54., 55. in 56. členu URS. Glavni elementi, ki opredeljujejo pravico do družinskega življenja, so intimnost ter pravica do vzpostavljanja in razvijanja razmerij z drugimi (družinskimi člani), predvsem na čustvenem področju in z namenom razvoja in izpolnitve lastne osebnosti. Seveda je tudi posameznikov interes in njegova pravica do družinskega življenja lahko omejena zaradi javnega interesa. Pri tem se je treba opreti na drugi odstavek 8. člena EKČP, ki določa, kdaj lahko javna oblast posega v posameznikovo izvrševanje pravice do zasebnosti, in sicer, kadar je to določeno v zakonu in je nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se varuje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. To so izključni pogoji, pod katerimi mora delovati javna oblast, ko posega v izvrševanje pravice do zasebnosti, in v tem okviru v pravico do družinskega življenja.

16. V obravnavanem primeru je z odreditvijo pripora v kazenskem postopku prišlo do (zakonitega) posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Predmet sodne presoje v zvezi s to pravico je zgolj strožji režim izvrševanja obiskov v priporu z vidika (ne)dopustnosti takega posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Razlika med „običajnim“ izvajanjem obiskov v priporu in strožjim režimom za stekleno pregrado je izključno v omejevanju fizičnega stika pripornika z obiskovalcem. Drugih razlik tako rekoč ni. Za presojo v obravnavanem primeru je torej odločilnega pomena, ali „omejevanje“ fizičnega stika tožnika z ožjimi družinskimi člani ob obiskih v priporu, glede na vse okoliščine primera, predstavlja (ne)sorazmeren poseg v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ne gre za nesorazmeren poseg. Ne glede na to, da ima tožnik dva majhna otroka (poleg dveh starejših) in da je fizični stik z majhnimi otroci v družini še posebno pomemben ter da je tožnikova verbalna komunikacija z njima preko steklene pregrade otežena, pa to po presoji Vrhovnega sodišča glede na razloge, zaradi katerih je bil strožji režim obiskov odrejen, in omejenih možnosti pregleda obiskovalcev, ne predstavlja, tudi z vidika razlogov iz drugega odstavka 8. člena EKČP, nesorazmernega posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Tožnik si po mnenju Vrhovnega sodišča napačno razlaga navedbo sodišča prve stopnje, da gre za „blažji poseg“ v pravico do družinskega življenja. Dejstvo je, da je zaradi odrejenega pripora že prišlo da posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja, ki je v takšnih okoliščinah omejeno na minimum, razlika v samem izvrševanju obiskov, ki je predmet te sodne presoje, pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ne predstavlja nesorazmernega posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).