Jedro

Tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, kajti ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite, tožnik pa je sam zatrjeval, da v izvorni državi ni niti enkrat poiskal zaščite pri policiji in drugih ustreznih organih.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se policija v tožnikovi izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima in se zaradi tega tožnik ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite, tožnikove izjave in priložena obsodilna kazenska sodba pa izkazujejo, da ima država učinkovit sodni sistem in je prosilcu sposobna nuditi ustrezno zaščito.

V tožnikovi družini sta bila ubita tako oče kot svakinja, vendar ni razumno pričakovati groženj iz razloga krvnega maščevanja, saj ne gre za omadeževanje časti, če je tožnik zgolj povedal, kaj so njihovi nasprotniki počeli pri njih doma. Za poseg v čast ne more iti, če nekdo zgolj pove, kaj se je zgodilo.

Razlog, da tožniku mednarodna zaščita ni bila priznana, je v tem, da dejanja, kot jih je opisal, ne ustrezajo definiciji preganjanja iz ZMZ, ker ni dokazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite, ko so mu grozili nedržavni subjekti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, povzema, kaj je povedal v prošnji, kaj je povedal na prvem osebnem razgovoru in kaj na drugem osebnem razgovoru.

Nadalje navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred maščevanjem s strani družinskih članov A.C., B.C. in C.C., ki so mu 4. decembra 2009 ubili očeta in svakinjo. Poleg teh so mu grozile še nekatere druge osebe. Prve grožnje so se začele približno tri leta po dogodku. Tožena stranka meni, da tožnikov strah pred preganjanjem ni utemeljen iz več razlogov. Tožnik je večkrat odšel po opravkih iz hiše, vsake tri do štiri dni je obiskal svojo mater, se vsakič pojavil v javnosti ter se v svojo hišo tudi vrnil, ne da bi se mu kaj zgodilo. Tožnik je povedal, da nikoli ni prišlo do neposrednega stika z osebami, ki so mu grozile, vse grožnje so mu bile izrečene preko telefona, razen v enem primeru, ko se je sestal v restavraciji z osebo po imenu Č.Č. Vendar pa je tudi v konkretnem primeru šlo bolj za pogovor kot za kakršnokoli grožnjo s strani te osebe. Tožnik ni omenil, da bi mu ta oseba v restavraciji grozila. Povedal je, da mu je le svetovala, naj umakne svojo pritožbo. Tožnik oseb, ki so mu grozile v izvorni državi, ni nikoli prijavil policiji iz razloga, ker je bil D.D. prijatelj od komandirja policijske postaje. Razen tega pa je zet C.C., ki mu je prav tako grozil po telefonu. Tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite. Tožnik pa je sam zatrjeval, da v izvorni državi ni niti enkrat poiskal zaščite pri policiji in drugih ustreznih organih. Po 24. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pa se nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njegovega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Osebe, ki tožniku grozijo s smrtjo, se ne morejo šteti za subjekt preganjanja, ker tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Tožnik je sam zatrjeval, da si v izvorni državi ni poiskal zaščite. Tega ne morejo upravičiti njegove navedbe, da tega ni storil, ker komandir policijske postaje prijateljuje z osebo po imenu D.D. Tožnik je pri osebnem razgovoru sam zatrjeval, da so oblasti to osebo priprle zaradi drugih kaznivih dejanj in te navedbe dokazujejo, da je policija kljub prijateljstvu med komandirjem Policijske postaje in osebo po imenu D.D. ustrezno obravnavala primer kaznivih dejanj, ki so bila storjena s strani osebe po imenu D.D. Poleg tega je tožnik povedal, da je policija ob dogodku, ko so ubili njegovega očeta in svakinjo, hitro ukrepala in poklicala prvo pomoč. Na kraju dogodka je nemudoma aretirala osebe, ki so streljale na očeta in svakinjo. Tožena stranka zato meni, da se policija v tožnikovi izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima. Zaradi tega se ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite. Tožnik je tudi predložil sodbo sodišča, v kateri so podrobno opisani dogodki na dan, ko se je zgodil dogodek (streljanje s strani članov družine C.). Iz navedene sodbe je razvidno, da so bile osebe po imenu A.C., C.C. in B.C., ki so sodelovale pri umoru očeta in svakinje, obsojene na visoke zaporne kazni. Tožnikove izjave in ta sodba pa izkazujejo, da ima država učinkovit sodni sistem in je prosilcu sposobna nuditi ustrezno zaščito. Tožnik niti v prošnji niti pri osebnem razgovoru ni zatrjeval, da gre v konkretnem primeru za krvno maščevanje. Šele na koncu osebnega razgovora, ko je bil s strani pooblaščenca vprašan, ali bi lahko šlo v njegovem primeru za krvno maščevanje, je odgovoril pritrdilno. Dodal je še, da če ne bi bilo to krvno maščevanje, potem ne bi streljali na svakinjo. Tožena stranka pojasnjuje, da je splošno znano dejstvo, da krvno maščevanje pomeni dolžnost, praviloma moškega člana družine, katerega član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine. V modernem krvnem maščevanju se storilci pogosto ne držijo pravila, da se krvno maščevanje ne sme izvesti na osebo, mlajšo od 16 let. Žrtve krvnega maščevanja so vse pogosteje tudi ženske. Tožnik ne more biti v konkretnem primeru žrtev krvnega maščevanja znotraj načel krvnega maščevanja po starih običajih Albanije niti po novi obliki krvnega maščevanja, ki nima zveze s krvnim maščevanjem po starih običajih, saj je po pravilih tako starega kot modernega krvnega maščevanja tožnik ali njegov brat ali katerikoli drugi moški član njegove družine na vrsti, da maščuje smrt očeta in bratove žene. Nadalje tožena stranka še omenja, da tožnik ni omenil tega, da je bil tudi sam obtožen groženj s kršitvijo četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 161. člena Kazenskega zakonika Kosova.

V nadaljevanju tožena stranka povzema članke, poročila in informacije, ki jih je ob koncu osebnega razgovora predložil tožnikov pooblaščenec. Omenjena poročila naj bi dokazovala, zakaj ne more tožnik računati na zaščito države, policije in pravosodnega sistema. Tožena stranka ugotavlja, da se je policija glede na tožnikove izjave in dokazila uspešno spopadla s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima. Zaradi tega se ne more uspešno sklicevati, da ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite. V povezavi s poročili, ki se nanašajo na krvno maščevanje, pa tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru tožnik ne more biti žrtev krvnega maščevanja po stari obliki maščevanja znotraj načel krvnega maščevanja po starih običajih Albanije niti po novi obliki maščevanja, ki nima nobene zveze s krvnim maščevanjem po starih običajih, saj je po pravilih tako starega kot novega maščevanja tožnik ali pa njegov brat ali katerikoli drug moški njegove družine na vrsti, da maščuje smrt očeta in bratove žene. V konkretnem primeru tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca.

Tožnik pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi (1. alineja 28. člena ZMZ). Osebe, ki tožniku grozijo s smrtjo, se ne morejo šteti za subjekt preganjanja, ker tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije niso sposobne nuditi zaščite oziroma mu je nočejo nuditi in zaradi tega ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ. V izvorni državi tožnika pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika (resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ).

Tožnik v tožbi meni, da zaključki tožene stranke ne temeljijo na vestni in skrbni presoji vseh relevantnih dejstev in dokazov. Pravilna je sicer ugotovitev tožene stranke, da tožnik dogodkov ni prijavil policiji, vendar pa je pavšalna njena presoja okoliščin, zaradi katerih tožnik tega ni storil. Tožnik je povedal, da groženj ni prijavil, ker je komandir policijske postaje prijatelj od osebe D.D., D.D. pa je zet C.C., vsi so med seboj povezani. D.D. je tesni prijatelj od E.E. Oba sta v isti stranki, ta pa vodi celo državo. Osebe, ki tožniku grozijo, so nekdanji pripadniki OVK in so politično povezani s samim vladnim vrhom. Ti ljudje so deležni zaščite, saj policija svojih nekdanjih soborcev ne bo preganjala. Gre za ljudi, ki so povezani s stranko, ki vodi državo. Te navedbe potrjujejo tudi številna poročila o izvorni državi, ki jih je tožena stranka sicer povzela, vendar jih ni dokazno ocenila. Svojo dokazno oceno je sprejela izključno na podlagi tožnikovih navedb, kar pa je v nasprotju s 23. členom ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju dejstev uradna oseba upošteva tudi splošne informacije o izvorni državi. Teh tožena stranka ni pridobila, upoštevala pa ni niti tistih, ki jih je predložil tožnik. Osvobodilna vojska Kosova (OVK) je bila albanska paravojaška skupina, ki je delovala do leta 1999. Nekdanji pripadniki OVK so vpleteni v dejavnosti organiziranega kriminala, ki vodi vse do najvišjih državnih nivojev. Nadalje citira, kaj piše v poročilu „Kosovska mafija: umori in ustrahovanja“ in „Krvava rumena hiša: albanska mafija“ ter „Kosovska mafija: kako ZDA in zavezniki zanikajo trditve o organiziranem kriminalu na najvišjih nivojih nove demokracije“. Tem poročilom tožena stranka ni dala nobene teže, saj je navedla, da E.E. v zgodbi tožnika ni imel pomembne vloge. Nadalje tožnik povzema, kaj je navedeno v nekaterih poročilih. Navaja, da citirana poročila v celoti potrjujejo navedbe tožnika o tem, da ga pristojne inštitucije v izvorni državi ne morejo učinkovito zaščititi, vendar tožena stranka teh ne upošteva. Opira se zgolj na tožnikove navedbe, iz katerih naj bi izhajalo, da se policija v njegovi državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji. Nadalje še pojasnjuje, da je bila njegova svakinja ubita v prisotnosti policistov, ki kaznivega dejanja niso preprečili. Ker so bile prisotne številne priče, se obravnavanju storjenih kaznih dejanj policija ni mogla izogniti. Aretirala je le tri od štirih storilcev, pri čemer C.C. ni bil obsojen za kaznivo dejanje umora. Tožena stranka se tudi ni opredelila do tožnikovih navedb, da je nekdanji poveljnik OVK F.F. v postopku skril pomembne dokaze, ki so se nanašali na sojenje, in sicer je skril forenzično preiskavo, kjer je bilo ugotovljeno, da je bila svakinja ustreljena iz pištole B.Č. Šele Eulex je kasneje ugotovil, da je dejansko streljal B.Č. Pomembno dejstvo je, da policisti, ki so bili prisotni pri uboju svakinje, sploh niso prišli na sojenje, to pa zato, ker so vsi med seboj povezani, storilci in policija. To, da je bil D.D. obstojen za kazniva dejanja, pa je posledica delovanja Eulexa in ne kosovske policije. Sicer pa je ta oseba zgolj formalno v priporu, sicer pa se zaradi navideznih bolezni zadržuje v bolnici v Prištini. Ni pomembno zgolj to, da ima tožnikova izvorna država vzpostavljen sodni sistem, ampak tudi vprašanje, koliko je ta sodni sistem učinkovit. Glede krvnega maščevanja pa tožnik opozarja na to, da iz priloženih poročil izhaja, da se po novem Kanun uporablja tudi za opravičevanje dejanj maščevanja mimo tradicionalnega maščevanja. Današnje krvno maščevanje lahko izbruhne celo za manjšo stvar, kot so pravice do lastnine, naključna žaljivka ali pogled, ki se predolgo ustavlja na ženi drugega moškega. Tožnik je pri podaji prošnje pojasnil, da takrat, ko so povedali, kaj so vse navedene osebe počele pri njih, so s tem omadeževali čast ljudi, ki jih kot visoke ljudi poznajo na Kosovem in po svetu in s tem so tem ljudem naredili hudo sramoto, kar pa je lahko razlog za krvno maščevanje. V sodobni različici krvnega maščevanja obstaja tudi pojem predpravica do napada in omogoča posamezniku, ki meni, da se nasprotna družina želi krvno maščevati, da udari prvi in ubije moškega člana nasprotne družine.

Razen tega ne drži zaključek, da je Č.Č. tožniku zgolj svetoval, naj umakne tožbo. Tožnik je povedal, da je tožbo želel umakniti zaradi varnosti svojih družinskih članov. Če bi mu Č.Č. zgolj prijateljsko svetoval umik tožbe, tega gotovo ne bi storil. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala, da je Č.Č. nekdanji vodja varnostno obveščevalne službe, kar pomeni, da je s svojo avtoriteto nedvomno poskušal zastraševati tožnika. Ne držijo trditve, da je tožnik prejemal grožnje le po telefonu, saj iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da se je ves čas skrival. Če pa je že imel kakšne opravke, ga je prijatelj peljal na zadnjem sedežu vozila, kjer ni oken. Tožena stranka tudi ni ocenjevala, ali mu dejanja preganjanja grozijo v prihodnosti. Pri tem pa se ne zahteva, da bi moral biti posameznik v preteklosti že žrtev takšnega ravnanja, temveč, ali mu nevarnost grozi v prihodnje. Nadalje tožnik še opozarja, da v njegovih izjavah ni nobenih kontradiktornosti, kot so navedene v odločbi. Tožnik je res povedal, da C.C. ni bil obsojen, vendar je že na osebnem razgovoru povedal, da je bil obsojen le zaradi nedovoljenega posedovanja orožja, ne pa zaradi naklepnega umora. Ravno tako tožnik ne vidi, v čem je relevantno dejstvo, da ni povedal, da je bil tudi sam obtožen zaradi groženj, saj to nima nobene povezave z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Če bi to skrival, ne bi predložil sodbe, iz katere je to dejstvo razvidno. Dejstvo pa je tudi, da so bile vse obtožbe zoper njega umaknjene in da se v izvorni državi ne vodi noben postopek. Zaradi tega navedena dejstva pri obravnavanju prošnje niso relevantna. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo prizna tožniku status begunca, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o mednarodni zaščiti v 2. členu določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke, zaradi česar je razloge iz izpodbijane odločbe tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej obrazložitvi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, kajti ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite, tožnik pa je sam zatrjeval, da v izvorni državi ni niti enkrat poiskal zaščite pri policiji in drugih ustreznih organih. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se po 24. členu ZMZ nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njegovega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Pravilno je bilo ugotovljeno, da se osebe, ki tožniku grozijo, ne morejo šteti za subjekte preganjanja, ker tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi, saj je sam zatrjeval, da si v izvorni državi ni poiskal zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da niso opravičljive njegove navedbe, da tega ni storil, ker komandir policijske postaje prijateljuje z osebo po imenu D.D., saj so oblasti to osebo priprle zaradi drugih kaznivih dejanj in to dokazuje, da je policija kljub prijateljstvu ustrezno obravnavala primer kaznivih dejanj. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se policija v tožnikovi izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima in se zaradi tega tožnik ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite, tožnikove izjave in priložena sodba pa izkazujejo, da ima država učinkovit sodni sistem in je prosilcu sposobna nuditi ustrezno zaščito. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je splošno znano dejstvo, da krvno maščevanje pomeni dolžnost, praviloma moškega člana družine, katere član je bil umorjen, da se zanj maščuje tako, da umori moškega člana morilčeve družine in da tožnik ne more biti v konkretnem primeru žrtev krvnega maščevanja, saj je po pravilih krvnega maščevanja tožnik ali njegov brat ali katerikoli drugi moški član njegove družine na vrsti, da maščuje smrt očeta in bratove žene. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razlogov, kot so bili pojasnjeni v odločbi in jih je sodišče v tej sodbi povzelo.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi tožena stranka površno in pavšalno ocenila okoliščine, zaradi katerih tožnik groženj ni prijavil policiji. S tem v zvezi navaja, da je D.D. prijatelj s komandirjem policijske postaje kot tudi prijatelj od E.E. in da sta oba člana stranke, ki vodi državo. Sodišče se ne strinja, da so to lahko razlogi, zaradi katerih naj tožnik ne bi hotel groženj prijaviti policiji. Ne glede na to, da tožnik zatrjuje, da je D.D. prijatelj od komandirja policije ter E.E., je D.D. v zaporu zaradi drugih kaznivih dejanj, kar pomeni, da prijateljstvo s komandirjem policije ter s E.E. ne vpliva na to, da ne bi bil tudi on obravnavan zaradi kaznivih dejanj, kar pomeni, da pravna država deluje. Povsem irelevantno je, da je v isti stranki, ki vodi državo, saj morajo organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter sodišča delovati neodvisno in če je bil tudi D.D. zaprt zaradi kaznivih dejanj, pomeni da mehanizmi pravne države tudi delujejo ne glede na to, če je kdo član kakšne stranke. Tudi če so osebe, ki tožniku grozijo, politično povezane z vladnim vrhom, kot se navaja v tožbi, to ne more vplivati na neodvisno in strokovno delo organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter sodnih organov, kar se je pokazalo prav v konkretnem primeru. Iz navedenih razlogov tem tožbenim navedbam ni mogoče slediti.

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka le povzela poročila o izvorni državi in da jih ni dokazno ocenila. V dokaz trditev, da nekatere državne inštitucije na Kosovem ne delujejo, tožnik v tožbi tudi povzema nekatera poročila, ki naj bi govorila v prid njegovim trditvam, vendar pa kljub temu, da tožena stranka ni dokazno ocenila teh poročil, ki jih je povzela, to ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj ni dovolj, da tožnik le s poročili dokazuje nekatere svoje trditve o tem, da naj na Kosovem nekatere inštitucije pravne države ne bi bile dovolj učinkovite. Pri tožniku se je v konkretnem primeru izkazalo, da to ni mogoče trditi, saj, kot je ugotovila tožena stranka, so tako organi odkrivanja kaznivih dejanj kot ostali organi, ki so sodelovali v postopku, aretirali storilce kaznivih dejanj umora tožnikovega očeta in svakinje in jih tudi obsodili, tožnik pa se ne more sklicevati, da ga oblasti niso sposobne ustrezno zaščititi, če pa se v primeru groženj sam ni obrnil na pristojne organe za zaščito. Zgolj sklicevanje na predložena poročila, tudi če jih tožena stranka ni dokazno ocenila, pa ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj bi se sicer lahko vsak, ki bi prišel iz Kosova, in se v primeru raznih ustrahovanj ne bi nikoli obrnil na policijo, skliceval na nedelovanje pravne države zgolj s predložitvijo poročil. Iz navedenih razlogov tiste tožbene navedbe, kjer tožnik povzema vsebino nekaterih poročil, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke, če se tožnik na Kosovu ni obrnil na pristojne organe v primerih, ko so mu različni ljudje grozili. Tudi če bi se tožena stranka opredelila do teh poročil, njena odločitev ne bi mogla biti drugačna.

V tožbi je tudi navedeno, da policisti niso preprečili ustrelitve tožnikove svakinje, čeprav so bili prisotni, ko se je zgodil umor, nadalje očita policiji, da je aretirala le tri od štirih storilcev in da eden ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja umora, ampak le dva. Nadalje očita, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih navedb, da je nekdanji poveljnik OVK F.F. v postopku skril pomembne dokaze, ki so kazali na to, da je bila svakinja ustreljena iz pištole B.Č. in da je šele Eulex kasneje ugotovil, da je dejansko streljal B.Č. Vsi ti očitki torej letijo na to, da naj nekateri organi, ki so pri tem sodelovali v konkretnem primeru, ne bi delovali dovolj strokovno, vendar pa po mnenju sodišča dejstvo, da so bili storilci tako aretirani kot obsojeni, kaže na to, da je sistem učinkovito deloval, če pa bi sodišče ocenjevalo, ali so policija ter organi pregona in kosovsko sodišče delovali strokovno oziroma v pravnih okvirih, pa bi sodišče s tem poseglo izven možnih meja svoje presoje, saj bi tem ocenjevalo strokovnost in neodvisnost dela organov druge države, ki so v konkretnem primeru delovali tako, da je prišlo tako do aretacije kot do obsodbe storilcev kaznivih dejanj. Po mnenju sodišča pa ni možno presojati, ali je bilo ukrepanje pristojnih organov druge države dovolj strokovno, zato se tudi ne more opredliti do navedbe o tem, da je D.D. v času pripora v bolnici v Prištini zaradi navideznih bolezni. Ta oseba je sicer s tožnikom povezana s tem, ker je tožniku grozila, glede teh groženj pa je sodišče že zavzelo stališče, da bi se tožnik moral najprej obrniti na pomoč kosovske policije in drugih pristojnih organov in biti pri tem neuspešen, da bi se lahko skliceval na to, da ga država ni sposobna zaščititi pred grožnjami te osebe.

Tožnik v tožbi tudi očita, da tožena stranka ni upoštevala v zvezi s krvnim maščevanjem tega, da lahko pri današnjem krvnem maščevanju le-to izbruhne tudi za manjšo stvar in v konkretnem primeru naj bi bil razlog za krvno maščevanje to, da je tožnik pri podaji prošnje rekel, da so omadeževali čast ljudi, ki jih kot visoke ljudi poznajo na Kosovu in po svetu. S tem v zvezi očita toženi stranki tudi to, da ni upoštevala pojma predpravice do napada. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da pri podaji prošnje tožnik pojma krvnega maščevanja sploh ni omenil. Krvno maščevanje je omenil šele na osebnem razgovoru in to šele na koncu po posebnem vprašanju pooblaščenca, ki je vprašal, ali glede na to, da je po sredi tudi čast, meni, da bi lahko šlo v njegovem primeru tudi za krvno maščevanje. Sodišče ocenjuje, da glede na to, da sta bila v tožnikovi družini ubita tako oče kot svakinja, ni razumno pričakovati groženj iz razloga krvnega maščevanja, saj ne gre za omadeževanje časti, če je tožnik zgolj povedal, kaj so njihovi nasprotniki počeli pri njih doma. Za poseg v čast ne more iti, če nekdo zgolj pove, kaj se je zgodilo, zato sodišče ne more slediti argumentaciji, da bi lahko imeli tožnikovi nasprotniki razlog za krvno maščevanje iz razlogov, kjer naj bi tožnik omadeževal čast. Ne glede na navedeno pa tudi če gre za moderno obliko krvnega maščevanja, kot to tožnik zatrjuje v tožbi, je treba tudi glede tega upoštevati, da je krvno maščevanja kot oblika preganjanja tudi preganjanje s strani nedržavnih subjektov, za to preganjanje pa velja, da se ga lahko kot razlog za mednarodno zaščito upošteva le v primeru, če država ni sposobna nuditi ustrezne zaščite. Tožnik pa, kot je bilo že rečeno, groženj, uperjenih proti njemu, ni prijavil pristojnim organom v izvorni državi in zato ni mogoče govoriti o tem, da ga ti organi niso sposobni zaščiti. Tako škodo bi bilo mogoče uveljavljati le v primeru, če bi tožnik poskušal pri pristojnih organih doseči, da bi grožnje prenehale, in pri tem ne bi bil uspešen.

Tožnik v tožbi tudi izraža nestrinjanje, ker je tožena stranka zavzela stališče, da mu je Č.Č. pri srečanju zgolj svetoval, naj umakne tožbo in v tožbi zatrjuje, da mu je v resnici grozil. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi mu imenovani ob srečanju grozil. Kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 9. 2014 na strani 3, je tožnik povedal, da sta se v restavraciji z osebo po imenu Č.Č. pogovorila. Rekel je, da mu je le-ta zgolj svetoval, naj umakne pritožbo, ki jo je podal na Eulex, ker so se tiste osebe, zoper katere teče sodni postopek, borile za samostojnost Kosova.

Res je to, kar tožnik navaja v tožbi, da iz zapisnikov o osebnem razgovoru izhaja, da se je tožnik na Kosovem tudi skrival, vendar pa sodišče meni, da zgolj to ne zadostuje za uveljavljanje razloga preganjanja s strani nedržavnih subjektov, če se glede svojih groženj tožnik ni obrnil na pomoč pristojnih organov. Sodišče tudi meni, da tožniku ne grozi preganjanje v prihodnosti, če bi se vrnil v izvorno državo. Sodišče ne more šteti, da je bil tožnik v preteklosti preganjan v smislu definicije preganjanja iz ZMZ, kjer se zahteva, da če nekdo uveljavlja preganjanje s strani nedržavnih subjektov, mora biti obenem podan tudi pogoj, da ga pristojni organi v izvorni državi niso zmožni zaščititi. Tožnik je sicer prejemal grožnje, vendar kljub temu sodišče meni, da mu v prihodnosti ob primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi preganjanje, saj se bo v primeru vrnitve v izvorno državo, če se bodo grožnje ponovile, lahko obrnil na pomoč pristojnih organov, ti pa so sposobni ustrezno ukrepati, kar se je izkazalo v konkretnem primeru, ko so bili aretirani in obsojeni storilci umora tožnikovega očeta in svakinje.

Pač pa se sodišče strinja s tožbenimi navedbami, da očitane kontradiktornosti v tožnikovih izjavah niso relevantne in pomembne pri presoji, ali mu priznati mednarodno zaščito. Sodišče sledi tožbenim navedbam, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito opisoval dogajanje v zvezi z umorom očeta in svakinje in ni nenavadno, če je povedal, da C.C. za umor ni bil spoznan za krivega, saj je na osebnem razgovoru pojasnil, da je bil navedeni obsojen zaradi nedovoljenega posedovanja orožja, ne pa zaradi umora. Sodišče se prav tako strinja s tem, da ni relevantno to, da ni povedal, da je bil tudi sam obtožen groženj. Razlog, da tožniku mednarodna zaščita ni bila priznana, ni bil v tem, da ni povedal, da je bil tudi sam obtožen, ampak je iz celotne odločbe razvidno, da je razlog za to, da se tožniku mednarodna zaščita ne prizna, v tem, da dejanja, kot jih je opisal, ne ustrezajo definiciji preganjanja iz ZMZ, ker ni dokazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite, ko so mu grozili nedržavni subjekti.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za razpis glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker zaslišanje tožnika, kot se predlaga v tožbi, po mnenju sodišča ni potrebno, saj sodišče verjame, da je bil deležen groženj s strani nedržavnih subjektov, ni pa sporno niti to, da se za pomoč ni obrnil na pristojne organe v izvorni državi in gre po mnenju sodišča v konkretnem primeru le za to, ali opisano dogajanje ustreza definiciji preganjanja iz ZMZ. Sporno ni niti to, da so bile osebe, ki so tožniku ubile očeta in svakinjo, obsojene za kazniva dejanja in na podlagi tega je sodišče ocenilo, da je dovolj popolno ugotovljeno dejansko stanje za oceno o tem, ali pristojne državne inštitucije v tožnikovi državi izvora delujejo.

Ker tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.