Jedro

Toženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ga sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni zaslišalo. V dokaznem postopku je zaslišalo le tožnico in na njeno izpoved oprlo odločitev, v razlogih sodbe pa ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tudi toženca. Čeprav je tožnica v tožbi predlagala le svoje zaslišanje, načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank (dokaz z zaslišanjem strank je enoten dokaz - 257. člen ZPP) in je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče. V obravnavani zadevi tudi ni podana situacija iz 258. člena ZPP, ko lahko sodišče v primeru, če se stranka ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, zasliši samo eno stranko, saj toženca na zaslišanje niti ni vabilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu s sodbo naložilo, naj tožnici obračuna in plača: sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 283,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila, za 100,00 EUR višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka I/1 izreka); stroške za prehrano med delom v skupnem znesku 380,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih delov glavnice tečejo od datumov, razvidnih iz izreka sodbe, do plačila (točka I/2 izreka); dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času v skupnem znesku 270,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih delov glavnice tečejo od datumov, razvidnih iz izreka sodbe, do plačila (točka I/3 izreka); dodatek na delovno dobo v skupnem znesku 139,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih delov glavnice tečejo od datumov, razvidnih iz izreka sodbe, do plačila (točka I/4 izreka); nadomestilo za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 183,68 EUR, od tega zneska obračuna davek in prispevke ter tožnici plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2021 do plačila, obrestni del zahtevka za čas od 21. 10. 2020 do 31. 12. 2020 ter za 160,72 EUR višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka I/5 izreka). Tožencu je še naložilo, naj v roku 15 dni na transakcijski račun sodišča prve stopnje plača 930,05 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan na transakcijski račun sodišča prve stopnje v roku 15 dni plačati 110,00 EUR sodne takse, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženec zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga laično pritožbo. V njej sodišču očita, da neutemeljeno ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo 8. 6. 2021 in da je sodbo izdalo, ne da bi ga prej zaslišalo. Neutemeljeno mu ni dovolilo poiskati pravne pomoči odvetniške družbe, obvestilo o tem, da njegovemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo ni ugodeno, pa je prejel šele tri dni po naroku. S tem je sodišče kršilo njegovo ustavno pravico do poštenega sojenja in do obrambe s pomočjo zagovornika (odločbe US RS U-I-204/99, Up-328/03, Up‑729/03, U-I-187/04 in Up‑599/04). Svojo odsotnost na narokih za glavno obravnavo je opravičil, ker je imel v obeh terminih sejo mestnega sveta v A., 8. 6. 2021 je bil pri zdravniku, 16. 6. 2021 pa mu je zaradi bolezni umrla sestra. Poleg tega na naroku 8. 6. 2021 ni bil obravnavan enak tožbeni zahtevek kot na predhodnih narokih, saj je tožnica po 20. 4. 2021 dopolnila tožbo. Sodišče se je očitno že vnaprej odločilo, da bo verjelo njej, čeprav je dokazal, da laže in manipulira. Številne njegove dokaze je ignoriralo. Ni zaslišalo priče, ki jo je navedel sam, zaslišalo pa je pričo tožnice, ki je zaradi lastnega razočaranja ob prenehanju delovnega razmerja pri tožencu izpovedala same neresnice. Sodišču je v kuverti z namenom izdelave dodatne kopije izvoda vloge poslal 5,00 EUR, ki so izpuhteli neznano kam. Ker je bila tožnica zaradi vladnih ukrepov na čakanju na delo doma, do sorazmernega dela dopusta ni upravičena. Čakanje na delo doma je dopust. Z izpiskom „B.“ je dokazal, da je tožnici izplačal regres za letni dopust. Sodišče bi moralo to nakazilo upoštevati, saj ji denarja ni podaril. Vztraja, da je puncam dnevno zagotavljal sendviče in pecivo ter da so si naročale dostavo hrane. V zvezi s tem prilaga račune A.. Tožnici je večkrat posodil denar, kar bi lahko potrdile priče, ki jih sodišče noče zaslišati. Sodišče je njemu v škodo naredilo številne postopkovne napake, zato predlaga, da se sodba zavrže, stroške pa naj krijeta tožnica ali država.

3. Toženec v pritožbi zoper sklep navaja, da je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo, zato je odločitev o strošku sodne takse preuranjena. Tožnica je bila plačila stroškov postopka oproščena le zato, ker je lagala, da nima zaposlitve. Ko je dokazal, da ni brezposelna, je razširila tožbo, da bi se izognila plačilu sodnih taks in ostalih stroškov postopka.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka toženčeve pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu odločalo o zahtevkih za plačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času in za delovno dobo, povračilo stroškov za prehrano med delom, plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožbenemu zahtevku je v pretežnem delu ugodilo.

8. Toženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ga sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni zaslišalo. V dokaznem postopku je zaslišalo le tožnico in na njeno izpoved oprlo odločitev, v razlogih sodbe pa ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tudi toženca. Čeprav je tožnica v tožbi predlagala le svoje zaslišanje, načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank (dokaz z zaslišanjem strank je enoten dokaz - 257. člen ZPP) in je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče (II Ips 785/2005). V obravnavani zadevi tudi ni podana situacija iz 258. člena ZPP, ko lahko sodišče v primeru, če se stranka ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, zasliši samo eno stranko, saj toženca na zaslišanje niti ni vabilo. Iz spisovnih podatkov namreč ne izhaja, da bi mu vročilo vabilo na narok za glavno obravnavo z opozorilom iz tretjega odstavka 261. člena ZPP (da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla), posledično pa niti ni relevantna sicer pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec v predlogu z dne 25. 5. 2021 ni navedel upravičenih razlogov za preložitev naroka za glavno obravnavo 8. 6. 2021 v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP. Ker glede na vse navedeno tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.

9. Toženec v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo z njegove strani predlagane priče. V vlogi z dne 24. 5. 2021, ki jo je naslovil kot „poziv sodišču k vabilu priči“, je predlagal zaslišanje tožničine nekdanje delodajalke D. D., sodišče prve stopnje pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Ker lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le v primeru sprejemljivih in ustavno dopustnih razlogov, ki morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali obrazložitve končne odločbe,1 je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo, izpodbijani ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (vključno s sklepom o povračilu sodne takse, saj je odločitev o tem preuranjena) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 3. točka 365. člena ZPP), da sanira ugotovljeno postopkovno kršitev, ki je take narave, da je pritožbeno sodišče, pristojno za presojo pravilnosti sodbe, ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju zasliši toženca in pričo D. D., oziroma za opustitev izvedbe teh dokazov navede jasne in prepričljive razloge, na podlagi katerih bo mogoč pritožbeni preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb, da je toženec sodišču z namenom izdelave dodatne kopije izvoda vloge poslal 5,00 EUR, ki so „izpuhteli neznano kam“, še dodaja, da se denar nahaja na listovni št. 62 v spisu.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sklep VSRS VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.